Počutil sem se kot na začetku kariere pred 20 leti, ko sploh nisem vedel, kam spadam in kaj naj pričakujem. Dolgo časa nisem bil v stiku s svetovnim pokalom. Tekmoval sem pod pritiskom, ker sem hotel zadoščenje predvsem pri samem sebi. Drugim sem hotel pokazati, da še vedno znam leteti daleč. Ponosen sem, da sem iz glave odstranil vse negativne šume.
Ekipna tekma je bila dramatična. Medtem ko je bila zmaga oddana Norvežanom, ste se Nemčija, Slovenija in Poljska borili za preostali dve mesti na stopničkah.Ker je bilo napeto, sem še toliko bolj vesel tretjega mesta. Užival sem, saj je najlepše nastopati doma. Planica je edina priložnost za Slovence, medtem ko imajo Nemci kar osem tekem. Z vsemi poleti v Planici sem zelo zadovoljen. Škoda za zadnji polet na ekipni tekmi, ker sem čakal preveč do roba odskočne mize, zato sem malo zamudil odriv in izgubil vsaj deset metrov. Užival sem v zraku, videl sem, da še vedno znam. Če bi prišel v boljši formi in z več tekmami v nogah, bi bilo še popolneje. Skakal sem v nacionalnem paketu, zato sem bil v malo podrejenem položaju, saj smučina še ni utečena, pogoji niso tako enakovredni kot pri najboljših.
Kaj so vam dejali trenerji po tekmah?Goran Janus mi je čestital, jaz sem se mu zahvalil, da me je uvrstil v ekipo. Jani Grilc mi je čestital. To je bila vsa komunikacija z njimi.
Kako komunicirate s trenerji ekipe A?Ni komunikacije. Se le pozdravljamo.
Česa ste se naučili v letošnji sezoni?Česa takšnega še nisem doživel. Ob uspešnih sezonah se marsikatera stvar zakrije. Ko si v takšnem položaju, kot sem bil jaz po poškodbi, in ti ne gre, vidiš, kakšni so ljudje okrog tebe. Globoko sem bil razočaran nad odnosom do sebe. Ko se nisem uvrstil v ekipo za novoletno turnejo, sem ostal doma povsem sam, brez načrtov treninga, kaj bom delal, na katere tekme bom šel.
Tedaj ste v Planici trenirali tudi s slovensko žensko reprezentanco.Staneta Baloha in Primoža Peterko sem vprašal, ali se jim lahko priključim, saj nisem imel nikogar, s komer bi šel na trening. A je bilo nesmiselno, da sem sploh šel na trening, ker zaradi popolnega razočaranja z glavo sploh nisem bil pri stvari. Take stvari se na tej ravni slovenskih skokov ne bi smele dogajati.
Tudi rehabilitacija po vaši poškodbi kolena ni bila popolna. Zelo ste okrepili mišično maso na nogah, nato pa ste morali hujšati.S takšnimi poškodbami nimamo veliko izkušenj, a nekatere stvari bi morali narediti drugače. Trening bi morali prilagoditi mojemu stanju. Tako pa sem le hujšal in treniral. Poleti sem že prišel na določeno raven, a na njej sem tudi ostal. Ko se je začel svetovni pokal, sem bil povsem prazen.
Koliko energije za novo sezono ste dobili z uspešnim nastopom v Planici?Energijo sem imel že med sezono, a sem nihal, ker smo tavali, saj ni bilo nobene vnaprej določene linije. Hodil sem na celinski pokal, kjer so tekme zelo neorganizirane. Nisem vedel, ali bom sploh še kdaj nastopil v svetovnem pokalu. Ni bilo cilja kot takrat, ko si v ritmu svetovnega pokala. Vse skupaj je bil zgolj neprestan boj. Ker se nikoli nisem predal, se je super izšlo. Izjemna izkušnja, a upam, da nikoli več ne bom šel čez to.
Kakšen je pogled v naslednjo sezono?Trenutno ga še nimam. Vse je v rokah Smučarske zveze Slovenije. Po rezultatih spadam v ekipo B, s katero sem se imel zelo dobro, saj so vsi fantje super. Všeč mi je bil načrt, ki smo ga naredili z glavnim trenerjem ekipe B Igorjem Medvedom in pomočnikom Juretom Šinkovcem. Glavna motivacija je bil nastop v Planici, malo sem računal na priložnost v Vikersundu. Skakal bom vsaj še eno sezono. Upam, da mi bodo ob strani stali pokrovitelji, ostajam v službi na policiji. Ne bom vztrajal toliko časa kot Noriaki Kasai, morda pa bom prihodnje leto zmagal. Skakal bom, dokler bom užival.
Imate kakšen predlog za trenersko ekipo v novi sezoni?Ne. O tem naj odločajo tisti, ki so za to plačani. Zame je najpomembneje, da so pogoji in odnos enaki, če skočiš v dno skakalnice ali na pukl. Včasih sem se počutil, kot da te po uporabi odvržejo.
