Na poletih za svetovni pokal v Vikersundu je najprej osvojil peto mesto s padcem, drugi dan pa na tekmi z eno serijo zmagal. Ker je po duši letalec, komaj čaka na finale svetovnega pokala v Planici od četrtka do nedelje.
Konec tedna je Slovenija v Lahtiju pobrala vse štiri možne zmage. Anže Lanišek je zmagal med posamezniki in skupaj z Lovrom Kosom med dvojicami, vaša sestra Nika pa je bila brez konkurence na dveh tekmah žensk. Kako ste doživeli slovensko prevlado v Lahtiju, finski Meki smučarskih skokov?
Lahti se nam je povsem poklopil. Vedel sem, da Lanišku skakalnica zelo ustreza. Za Kosa je znano, da zna zelo dobro skočiti, če ima svoj dan. Lahti je bil v preteklosti za slovenske smučarske skakalce velika uganka, ki je bila težka in zahtevna. Medtem smo se zamenjali skakalci, a zame je še vedno uganka, zato ga moram še naštudirati. Vsako leto sem malo bližje in vse več je dobrih skokov. Ko bom naštudiral Lahti, bom pa resnično dober skakalec.
Ali ste ponosni na sestro, ko je drugič v karieri dvignila veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala?
Tako kot vsak brat. Še bolj ponosen sem bil, ko sem prišel domov, a je kljub koncu sezone in ob vseh uspehih sedela za računalnikom in študirala za izpolnjevanje obveznosti na fakulteti.
Kako ste doživljali tedne po vrhuncu sezone v Trondheimu, ko ste imeli tekme v Oslu, v Vikersundu polete in v Lahtiju?
Dogajalo se mi je veliko svari. Za nameček sem si še sam naložil preveč stvari, zato je bila v Lahtiju glava že malo prekurjena. Moj nastop bi bil lahko malo boljši (28. mesto op. p.). Ni se izšlo po željah, a ko sem pogledal nazaj, sem ugotovil, da je bila težava v tem, da sem v tednu pred Lahtijem skušal preizkušati še nekatere stvari na čevljih. Na treningih je kazalo dobro, a ob menjavi skakalnice je prišlo do spremembe v občutkih, zato se mi ni izšlo. Nekdo mi je dobro rekel, da tekmovalnega konja, ki zmaguje se ne menja, ampak mi je svetoval, naj se umirim in opravim svojo nalogo.
Posebno doživetje je bil Vikersund, kjer se prvi dan ob doskoku v telemark padli, drugi dan pa ste zmagali, ko ste s telemarkom pristali pri 247 metrih.
Ko si v formi, vse izgleda enostavno. Umetnost skokov je prav v tem, da si sproščen, kar je dodana vrednost. Čim več teh občutkov želim prenesti v Planico, da bi užival v dolgih poletih.
Brat Cene je priznal, da je bil zanj hud udarec, ker imate zdaj v družini z 247 metri za en meter daljši polet, kot je njegov osebni rekord.
Cene ne trenira že tri leta, zato bi bilo čudno, če ga ne bi preskočil. Občutki in užitki so tisto, kar šteje, saj ostanejo v glavi. Kaj pokažeta statistika in monitor pa pogledaš takrat, ko si dementen.
Ali je padec v finalu prve tekme v Vikersundu pustil kaj modric?
Pričakoval sem modrice in bolečine, a sem jo odnesel zelo dobro. V Vikersundu je marsikaj odvisno tudi od vetra. Vibracije v zraku so bile tako močne, da mi je snelo nalepko na smučeh. To pomeni, da so sile ogromne, a ko sem tekmovalnem elementu in poln adrenalina, ne vem, kaj se dogaja okrog mene.
Na letalnici v Vikersundu se počutite kot doma. Kakšna je norveška letalnica v primerjavi s Planico?
Vikersund mi zelo ustreza z radiusom in mizo. V Planici je prehod na odskočno mizo malo bolj zahteven, a če se zberem, zelo uživam. Lani sem užival v Planici, zakaj ne bi tudi letos.
Ko ste v dobri formi, je za vas letalnica kot domača dnevna soba. Kaj je na letalnici drugače od skakalnice?
Na letalnici mi hitrost in podpora zraka dajeta samozavest ter zaupanje v svoje sposobnosti. Sem takšen tip skakalca, ki zelo rad dela na občutke. To pomeni, da ni vizija le v glavi, ampak mi skakalnica da povratno informacijo. Večja kot je hitrost, lažje mi je, zato so mi letalnice bolj domače od skakalnic.
Vaše počutje pred Planico?
Po nastopih v Skandinaviji sem še malo utrujen, a imam dovolj časa. Nogi ne delujeta na sto odstotkih, ampak sta na 95 odstotkih. Testiranja so pokazala 95 odstotkov na delih, ki ne pomenijo veliko, ostali statistični podatki glede hitrosti in pospeškov pa so zelo dobri. To pomeni, da smo med sezono dobro delali in grem optimističen še v zadnje dejanje.
Vodite v v posebnem točkovanju poletov. Kako se znajdete v vlogi favorita številka ena za osvojitev malega kristalnega globusa?
Lepo je biti v vlogi favorita, a to skušam predvsem odmisliti. Moja naloga je osredotočenost na skoke, da bom letel čim dlje. To je možno le s popolno tehnično izvedbo skoka. Ko sem bil v Planici zbran, so se poklopile tudi ostale stvari. Ne smem preveč razmišljati, kako bo, pomembna je le prava tehnika skoka.
Torej ne razmišljate o slovenskem rekordu brata Petra z 250 metri in svetovnem rekordu Avstrijca Stefana Krafta, ki ga ima Vikersundu z 253,5 metra.
Ne. Te misli skušam odriniti čim dlje stran. O teh stvareh bom razmišljal aprila, ko bo sezone konec. Tedaj bom v glavi premleval statistiko. Zdaj je pomembna osredotočenost na prave stvari, da me ne begajo zunanji dejavniki.
Koliko bi vam pomenil mali kristalni globus?
Iskreno vam povem, da o tem sploh nisem razmišljal. V skokih je bolj pomembno, kako se bom s startne klopi spustil po zaletni smučino, kako si bom razporedil masaže in savne, kako se bom ogreval, katere vaje bom delal.
V boju za mali kristali globus imate 83 točk prednosti pred drugouvrščenim reprezentančnim kolegom Timijem Zajcem. Ali je med vama kaj zbadanja?
O številkah in statistikah se sploh ne pogovarjamo, ampak imamo druge bolj pomembne ali bolj banalne teme, saj se radi pošalimo.
Kakšno je vzdušje v karavani svetovnega pokala po škandalu z Norvežani na svetovnem prvenstvu v Trondheimu?
Malo več je iskrenosti. Več so pogovarjam in šalimo med seboj. Tudi trenerji so bolj iskreni. Pri direktorju svetovnega pokala Sandru Pertileju se vidi, da je od vsega skupaj zelo utrujen in naveličan. V seštevku je vzdušje bolj sproščeno.
Ali so kontrole opreme enake kot v preteklosti, ali so bolj stroge?
Enake. Ni veliko drugače. Vse deluje zelo podobno že vso sezono. Je pa nekaj stvari, ki jih preverjajo še posebej, kot so elastičnost, dolžina roke ali noge. To so stvari, na katere v preteklosti na vsaki kontroli niso bili tako pozorni, zdaj pa so redne.
Kako je z oddajanjem dresov v hrambo pod kontrolo Fis?
Ugotovili so, da sem jim logistika s transportom iz enega prizorišča na drugega ne izide. Dresi so zdaj pri tekmovalcih. Ko pridemo na prizorišče tekme, ga večer pred tekmo oblečemo in nas preverijo ter nato ga kontrolor vzame, zaklene in dobiš ga pol ure pred začetkom. Po tekmi ga vrneš nazaj v hrambo. Jaz to naredim takoj po skoku. Države zdaj bolj gledajo druga drugo, da ni prostora za goljufanje.
Ali pričakujete nove ukrepe glede opreme že v olimpijski sezoni 2025/26?
Pri Fis nikoli ne veš, v katero smer bo šla. Je nekaj predvidevanj, vsako leto je nekaj novega in vsako leto se prilagodiš. V skokih so spremembe že standard. Čeprav je pred nami olimpijska sezona, bi bilo naivno pričakovati, da ne bodo ničesar spreminjali. Nekaj bodo spremenili, če ne zaradi drugega, pa zato, da si bodo sami sebi olajšali delo. Bilo je veliko drame in metanja polen, zato je za vse ljudi v sistemu Fis že kar naporno in so naveličani. Želijo imeti svoj red in mir, da bo skakalna karavan najprej šla pošteno.
