Toplo, hladno,« je odvrnil najboljši slovenski smučarski skakalec Anže Lanišek, ko smo ga vprašali za oceno prvega dela novoletne turneje. Potem ko je bil v Oberstdorfu deseti, je v Garmisch-Partenkirchnu zablestel z drugim mestom.
Kaj je bilo v Garmischu drugače kot
v Oberstdorfu?
V Oberstdorfu mi je črviček v glavi prišel do živega, obenem nisem imel sreče z vetrom in višino zaletišča, a tega nima več smisla pogrevati. Deseto mesto je bilo še vedno vrhunska uvrstitev, a na prvo žogo sem bil razočaran, ker se točke za zlatega orla seštevajo. Delal sem vse, da bi se čim bolj sprostil, a mi ni uspelo, v Garmischu pa sem obrnil ploščo. Tudi če ni bilo vse idealno, so bili skoki tekoči. Treba je nehati računati, ampak skakati.
Kaj vam pomenijo stopničke
na najbolj gledani tekmi leta?
Zame je bolj prestižna Planica, kjer so skoki daljši. Vesel sem uvrstitve, pa tudi sproščenih skokov, ko me po vzletu z mize lepo odnese in sem lahko napadalen ter je moj skok kot celota lep. Vedno so me učili, da se zmaguje v radiusu z doskokom telemark.
Vaš zaščitni znak je tudi krik veselja. Ko so vas reprezentančni kolegi čakali v izteku, ste jim dali
močne petke.
Tudi mene je od petk bolela roka. Iz mene je šlo ven vse, kar se je nabralo v Oberstdorfu. Vsi skoki v Garmischu, od prvega do zadnjega, so bili takšni, kot si jih želim.
Tudi podelitev v Garmischu je bila spektakularna med baklami in zastavami.
Zelo lepa, a je trajalo (pre)dolgo, da se je sploh začela. Vidi se razlika, kako pomembna je novoletna turneja, saj si na običajni tekmi svetovnega pokala že deset minut po skoku na odru. Za nameček sem se premalo oblekel in brez puloverja ter rokavic me je začelo zebsti.
V izteku je bil na podelitvi tudi
vaš Ian Luka.
Bili so sin Ian Luka, žena Nastja in mami. Ker je bil sneg, je sin užival, ko smo se še malo kepali. Vse v skladu z njegovo navihanostjo.
Veliko je govora o meritvah opreme, saj ste tekmovalci dolgo časa v kontejnerju, v katerega ne more televizijska kamera.
Meritve ne trajajo tako dolgo. V kontejnerju se še preoblačimo in si vzamemo čas zase, saj je to veliko boljše kot zunaj pred 20.000 gledalci in televizijskimi kamerami. V Garmischu so nam merili le dolžino skakalnega čevlja, drugič njegovo višino, tretjič prepustnost dresov …
Kakšen je vaš pogled na konkurenco in uvrstitev v skupnem seštevku turneje?
Nič novega. Granerud je imel že pred turnejo dobre skoke, zato ni presenečenje. Kubacki je zelo močan, saj le na tekmah v Ruki ni bil na stopničkah. V Garmischu je bila kakovost skokov vseh tekmovalcev na visoki ravni. Najbolj všeč mi je, da so bili skoki daljši od 130 metrov. Po tekmi v Garmischu sem mislil, da sem skupno še vedno okrog desetega mesta, pa sem od novinarjev izvedel, da sem četrti.
Odlično se razumete s Kubackim, kako pa se z Granerudom?
Tudi Granerud je v redu fant, celo moj vrstnik, veliko sva skakala po celinskem pokalu.
Kako ste silvestrovali?
Kot ekipa smo imeli skupno večerjo, nato druženje z menjavo daril, za 15, 20 minut me je prišla pozdravit družina. Ob 22. uri sem šel v sobo, dal slušalke v ušesa, ne vem več niti, katero serijo sem gledal na Netflixu, in zaspal. Polnoč sem prespal, pa tudi petarde me motijo.
Ali poslušate tudi glasbo?
Vse zvrsti. Tisto, kar mi ustreza, slovensko glasbo, rock, rap, le za jazz nisem navdušenec. Izbor glasbe je odvisen od razpoloženja, kaj želim v tistem trenutku doseči. Ko grem na ogrevanje, izberem glasbo, ki me dvigne.
Kakšen je bil včerajšnji prosti dan?
Zjutraj smo naredili kondicijski trening v fitnesu v Garmischu, nato smo se preselili v Innsbruck. Tako kot vsak večer sem obiskal savno, v kateri sem toliko časa, kot mi ustreza, včasih le enkrat, drugič grem vanjo štirikrat. Obisk savne ni hujšanje, ampak je pomemben za počutje, saj se sprostim in lažje zaspim. Če ni savne, je ritem podrt. x
