Franci Petek, nekoč uspešen smučarski skakalec, je danes direktor Smučarske zveze Slovenije. Vmes je postal doktor geografskih znanosti. Ko ga pokličeš po telefonu, se ne odzove z »doktor Petek pri aparatu«, ampak – »Frenk tukaj«.
Na svetovnem mladinskem prvenstvu leta 1989 ste osvojili ekipno srebrno medaljo. Del te uspešne zasedbe je bil tudi sedanji trener izbrane državne vrste Goran Janus. Sta ista generacija, v nasprotju z njim, ki je videti letom primerno, vi ohranjate podobo iz preteklosti. Kje je razlog?»Imam krasno ženo. Ona me uravnava. Obenem se s stresnimi situacijami kar dobro spopadam. Ne zganjam panike in nisem evforičen na prvo žogo. Veliko sem v gibanju. V zimskem času igramo že 20 let na Bledu v istem terminu s prijatelji hokej, v toplejšem času gorsko kolesarim. Zelo me sprosti delo okoli hiše. Vrtnarim, skrbim za drevje. To je tudi čas za razmišljanje in utrne se marsikatera ideja in rešitev, ki je v pisarni še ni bilo na vidiku. Z družino veliko hodimo v hribe. Imam dva srednješolca in osnovnošolko, ki mi kažejo, da čas teče.«
Imate kakšne posebne prehranjevalne navade?»Ja, v službi me kdaj spomnijo, da je treba jesti. Sicer sem pa velik mesojed, kar ne pomeni, da nimam rad sadja, zelenjave, krompirja. Tudi sam kaj pripravim. S kolegom vsako leto kupiva in vzrediva krškopoljca, ki se ga potem v pravem trenutku lotimo z našim mesarjem. To pasmo obožujem, ker je edina slovenska avtohtona vrsta in predvsem zato, ker je njena posebna perforacija maščob zelo primerna za suhomesnate izdelke.«
Skupaj katoliki, muslimani, ateisti…
Vidim, da ste poznavalec, a salame verjetno niso bile tema vaše doktorske disertacije.»Doktoriral sem iz spremembe rabe tal v alpskem svetu. Primerjal sem pokrajino danes in pred 100, 200 leti. Slovenija je zelo podvržena zaraščanju. Kmetijske površine zarašča gozd, veliko se jih tudi pozida, saj je na najkakovostnejši zemlji najlažje graditi ali potegniti cesto.«
Imate še eno diplomo. Ste pedagog montessori.»Ko sem deloval kot športni direktor za skoke in sem se veliko ukvarjal z nekaterimi sistemskimi zadevami, sem ugotovil, da je za uspešnost odločilen osebnostni potencial. Začel sem brskati, sestra, ki je bila takrat že pedagoginja montessori, pa mi je predstavila še ta vidik. Začelo me je vse bolj zanimati, in ko nisem bil več športni direktor, sem še sam vpisal šolo montessori v Chicagu. Obenem sem šel med otroke in bil pomočnik vzgojitelja v vrtcu. Za diplomo je bilo potrebnih tri leta študija in 800 ur prakse.«
Se s tem še ukvarjate?»S sestro, ki je ustanoviteljica zavoda, imava dva oddelka vrtca, enega v Radovljici in enega na Vrhniki. Vendar od maja, ko sem postal direktor smučarske zveze, za to ni časa. Sestra me le občasno vpraša za kakšen nasvet.«
Kaj je značilnost pedagogike montessori?»Bistvo je celostna obravnava človeka. Namenoma nisem rekel otroka, saj nanj gleda kot na človeka, ki je v določeni razvojni fazi, ki ji je treba prilagoditi delovanje. Izpostavljena je tudi heterogenost, tako po spolu, starosti kot po ideologiji. Sprejemljivo in dobrodošlo je, da so v skupini tako katoliki kot muslimani, ateisti… Vsak nekaj daje in sprejema od drugega.«
Kasai se ne da
Kot skakalec ste bili bolj talentirani za klasični slog, ko ste smuči v zraku še držali naravnost, kot za škarjastega, kot skačejo danes.»Padel sem v čas zamenjave sloga. Leta 1991 sem še zmagal na svetovnem prvenstvu s klasičnim skakanjem. Takrat smo še skoraj vsi tako skakali. Naslednje leto pa je že večina obvladala škarjasti način. Nekaj nas je še vztrajalo, a zaradi aerodinamike nismo bili več konkurenčni. V primerjavi z drugimi sem imel slabše rezultate, čeprav sem bil še bolje pripravljen kot prejšnjo sezono. Odločili smo se, da tudi jaz poskusim z novim stilom. To ne pomeni, da le v zraku držiš smuči drugače, tudi odskok je drugačen. Tega sem imel jaz nekoliko bolj agresivnega in ni se izšlo. Bilo je tudi nekaj padcev, kar pusti posledice v podzavesti. Prihajali so bistveno mlajši, ki so že od vsega začetka skakali po novem. Skakati sem nehal pred 22 leti. Drugačno pot je ubral Noriaki Kasai, ki je le leto mlajši od mene in je še danes konkurenčen.«
Kje je prihodnost skokov? V lovljenju 300 metrov?»Osebno nisem obremenjen s tem, vem pa, da se bo to zgodilo. Razvoj bo pripeljal tudi do tega. Dolžina skokov se regulira s pravili, kakšne so lahko skakalnice. Za zdaj je zgornja meja nekje pri 255 metrih.«
Koliko držijo zgodbe, da so nekoč na vrhu skakalnice ležale izpraznjene steklenice žganja? Je to morda še danes aktualno?»Sam tega nisem videl, a sem prav tako poslušal od starejših, kako so oni, ki so skakali še pred njimi, 'ruknili šluk šnopsa', preden so se spustili. Skakalec mora biti stoodstotno zbran in pripravljen in bi bilo umirjanje z žganjem nevarno. Skakalci so tudi vzgled, kako je treba živeti in delovati. Delo je vrednota, ki jo mora usvojiti vsak športnik. Ni bližnjic in blefa.«
Več poškodb pri tekih kot skokih
Mattiju Nykänenu se v življenju ni izšlo najbolje.»Veslač Denis Žvegelj je dejal: 'Nekdo, ki je bil svetovni prvak, mora biti sposoben tudi na trgu dela.' So posamezniki, ki jim to ne uspe. Nykänen je propadel, se zapil, prodal medalje, pretepal partnerice… Da do tega ne bi prišlo, bi morda lahko kaj več storili ljudje, ki so bili okoli njega, sistem vzgoje športnikov mora biti usmerjen celostno, ne zgolj k vrhunskim športnim rezultatom.«
Kakšni so občutki letalca, ko si s pticami deli nebo?»Ptice letajo nekoliko višje. Skakalec se niti ne zaveda globine pod seboj. Ko leti, gleda naprej. V Planici letijo skakalci največ šest metrov nad tlemi. Kulm ni bil najbolje skonstruiran in tam so bili tudi deset metrov visoko. V Vikersundu ne letijo kaj več kot tri metre nad površino.«
Čeprav je videti nevarno, poškodb ni zelo veliko.»Po statistiki odbora za medicino pri Mednarodni smučarski zvezi je bilo pred štirimi leti pri skokih manj poškodb kot pri smučarskih tekačih. In še to, največ poškodb je posledica treningov in ne padcev. Tekmovalci so zelo dobro pripravljeni, trenerji imajo bistveno več znanja kot pred desetletji, oprema je izpopolnjena in skakalnice so varneje grajene.«
Peter Prevc in drugi so nas pred dvema letoma razvadili z dosežki. Kakšna bo letošnja sezona?»Lanska, ki je bila slabša od predlanske, je bila po rezultatih še vedno peta od vseh dosedanjih. Letos se kaže, da je nabor tistih, ki lahko zmagujejo, izredno širok. V času okoli novoletne turneje se bo videlo, kateri je ožji nabor favoritov. Sem precej miren in slutim, da nas bodo skakalci tudi v letošnji sezoni razveselili. Lepo je videti skoke dveh mladih skakalcev, kot sta Bartolj in Zajc. Tudi Peter Prevc je pokazal visok nivo, ki ga še ni realiziral na tekmi. Biti mora potrpežljiv.«
Po čem sodite, da se lahko dvigne? Doma v naslonjaču opazimo predvsem doseženo uvrstitev.»Vidim način skakanja. Mi, ki smo se poglobili v tisoče skokov, prepoznamo te malenkosti. Prevc ima bistveno višji učinek kot lani, ko se je kar 'matral'.«
Ste direktor Smučarske zveze Slovenije. Verjetno vam je to delo blizu.»Izzivi s tega področja me spremljajo vse življenje. Čutim jih in razumem potrebe. V sebi imam močno silo, da bi stvari tekle najbolje in da bomo konkurenčni z drugimi pomembnimi smučarskimi državami. V službi je ob krasni ekipi vzdušje izjemno pozitivno.
Naš cilj niso le dobri rezultati vrhunskih športnikov. Moja velika želja je, da kot krovna organizacija približamo otrokom smučanje, pa naj to bo na alpskih, tekaških ali skakalnih smučeh, na deski ali v kombinaciji vseh teh možnosti. Smučati je nekaj prekrasnega. Želim, da tudi otroci šol in družin, ki niso blizu smučišč ali v katerih starši ne smučajo, doživijo del teh radosti.«
