Čeprav je šele tretje leto v biatlonu, je Anamarija Lampič že drugo sezono zaporedoma najboljša slovenska biatlonka. Letošnjo je v skupnem seštevku končala na 23. mestu, vendar se je dvakrat povzpela na zmagovalne stopničke. Prvič decembra lani v francoskem Annecyju, kjer je bila v sprintu tretja, tretja pa je bila tudi pred slabima dvema tednoma na tekmi s skupinskim startom na Pokljuki.
Za vami je tretja sezona v biatlonu, ki vam je prinesla prve stopničke v svetovnem pokalu in to kar dvakrat. Kako jo ocenjujete?
Občutki so dobri. Imela sem nekaj odličnih rezultatov in to je tisto, kar šteje. Stopničk sem bila vajena že iz teka, a ko sem prestopila v biatlon, sem si postavila nove cilje in vedela, kaj želim doseči. Zdaj se to uresničuje, a si želim še več. Pred mano je dopust, ki se ga že veselim, hkrati pa že razmišljam o prihodnji sezoni – kaj popraviti, kaj dodati, kaj spremeniti...
Kljub dvema tretjima mestoma ste v skupnem seštevku svetovnega pokala nazadovali za šest mest. Kako gledate na to?
Pred sezono sem si želela izboljšati lansko 17. mesto, vendar me to, da mi ni uspelo, ob dveh tretjih mestih, prav nič ne gane. Zagotovo je boljše biti na posameznih tekmah dvakrat tretji kot recimo na koncu sezone 16. v skupnem seštevku in brez stopničk. Mislim pa, da to, da sem kljub dvema tretjima mestoma na 23. mestu svetovnega pokala, kaže, kako izenačena je bila letos konkurenca. Če se ne motim, je bilo letos na stopničkah kar dvajset različnih tekmovalk, kar pove veliko. Zadnja zasledovalna tekma v Oslu je lep primer – med prvo in šestdeseto tekmovalko je bilo manj kot dve minuti razlike. To je neverjetno.
Ali bi lahko rekli, da je boj za najvišja mesta v biatlonu še ostrejši kot v smučarskem teku?
Zagotovo. Že če pogledamo število tekmovalk na startu, je jasno, kje je večja konkurenca. Ko sem bila še v smučarskem teku, nas je bilo na startu običajno okoli 60, zdaj se včasih zgodi, da jih ni niti 50. Ne vem, kaj delajo narobe, da ni večje konkurence. Medtem pa je bilo na sprintu v Oslu na startu kar 115 biatlonk. To jasno kaže, da se biatlon razvija in postaja vse bolj priljubljen.
Navkljub izjemni izenačenosti, o kateri ste govorili, in končni zmagi Nemke Franziske Preuss v skupnem seštevku so vendarle izstopale francoske biatlonke. Kar pet jih je bilo med prvih osem. Od kod njihova premoč?
V zadnjih letih so v Franciji delali sistematično – začeli so pri najmlajših in zdaj žanjejo sadove. Imajo široko bazo kakovostnih tekmovalk in tekmovalcev, kar kaže na premišljeno strategijo. Trenutno so res prva velesila, kar potrjuje njihovo dobro delo. Poleg tega imajo odličen servis, saj se ne spomnim, da bi njihove tekmovalke v tej sezoni imele slabe smuči. Bojim se, da jih bo v prihodnjih letih zelo težko zaustaviti.
Kako gledate na svojo pot od vrhunske tekačice na smučeh do biatlonke?
Morda je to težko razumeti nekomu, ki ni ves čas ob meni, a že od nekdaj sem si želela preizkusiti tudi biatlon. Začela sem s tekom, zdaj sem v biatlonu in sledim svojim sanjam. Vedno verjamem vase. Tudi, ko mi ne gre, najdem nekaj pozitivnega, na čemer lahko gradim za naslednje nastope.
Je bila odločitev, da ste prestopili v biatlon, ne glede na to, kako presenetljiva je bila, korak v pravo smer?
Zavedam se, da ni preprosto v kratkem času dosegati enakih rezultatov kot v teku na smučeh. Če bi bilo, bi se za to pot odločilo več tekačic. Sama imam rada izzive. V teku sem v glavnem dosegla cilje, ki sem jih načrtovala. To poglavje sem končala in ne občutim niti kančka obžalovanja, da sem zamenjala športno panogo. V biatlonu uživam.
Dve tretji mesti sta nagrada za vaše dosedanje delo. Katero vam pomeni več – prvo v Annecyju ali tisto pred domačimi navijači na Pokljuki?
Težko ju je primerjati, vendar je bilo več čustev na Pokljuki in s strelskega vidika bolj prigarano, saj so bila štiri streljanja. Vem, da ni bilo veliko tistih, ki so verjeli, da lahko tudi na takšni tekmi posežem po stopničkah. A na treningih so dnevi, ko streljam odlično, in velikokrat mi strelski trener Ljubo Tomažič pravi, da škoda, da ni takrat tekme. Pokljuka je bila zadetek v polno in s temi občutki grem v naslednjo sezono. To je dodatna motivacija – ko enkrat prideš med najboljše, je vse lažje.
Kako prenesti uspešno streljanje s treningov na tekme?
V prihodnji sezoni bom morala več streljati ob visokim pulzu, saj sem letos na suhih treningih in pri nizkem pulzu streljala zelo dobro. Morda mi je ravno ta tekmovalni del manjkal. Ni težava v tem, da se tega ne da prenesti na tekme – tudi na treningih pride dan, ko gredo vsi streli mimo tarče, in dan, ko zadanem vse. Dejstvo je, da imam v ekipi še vedno največja odstopanja, kar je logično. Verjetno bom do konca kariere nihala, česar me ni strah.
Torej tu ne gre za kakšno psihološko blokado ali kaj podobnega?
Ne, nikakor ne. To je pač biatlon. Tudi drugi tekmovalci imajo sezone, ko so izjemno natančni pri streljanju in skoraj ne zgrešijo, že v naslednji pa se znajdejo v velikih težavah. Dober primer je Italijanka Dorothea Wierer – predlani je bila druga v svetovnem pokalu, lani pa šele 40., čeprav je v biatlonu že leta.
V letošnji sezoni ste spet imeli najboljše čase v teku, kar ostaja vaša največja prednost.
Že v prvem letu po prestopu v biatlon sem ugotovila, da sodim med hitrejše tekmovalke. Zdaj se ta razlika med mano in konkurentkami zmanjšuje, saj me tuje ekipe snemajo in analizirajo, zato bom morala tudi sama kaj spremeniti. Pri streljanju pa si želim predvsem več konstantnosti. Vem, da bodo dobri rezultati prišli, če bom vztrajna in bom dobro delala.
Prihodnja sezona bo olimpijska. Nenazadnje je bil tudi to eden od razlogov za vaš prestop v biatlon. Koliko že razmišljate o igrah v Milanu oziroma Anterselvi, kjer bodo potekali biatlonski boji za kolajne?
V smučarskem teku sem bila že dvakrat na olimpijskih igrah, vendar se mi je tako v Pjongčangu kot v Pekingu obakrat zalomilo. Upam, da se ta trend ne bo nadaljeval. Po eni strani imam določena pričakovanja, po drugi pa jih nimam. Ob prestopu v biatlon sem si zadala cilj, da se v štirih letih naučim čim več in se v Anterselvi predstavim v najboljši luči. A nikoli ne moreš vedeti, kako se bo sezona odvijala. Prva in najpomembnejša stvar je, da ostanem zdrava. To je osnovni pogoj, da lahko sploh kaj načrtujem. Če bo moje pripravljalno obdobje potekalo brez težav, me ničesar ne bo strah.
Znani ste po tem, da si po sezoni vzamete čas za potovanja. Kam vas bo letos odneslo z vašim partnerjem Boštjanom Klavžarjem?
Letos grem sama oziroma s sestro, čeprav se še nisem povsem odločila, kam bova odpotovali. Najverjetneje boste to že prihodnji teden izvedeli na družbenih omrežjih (smeh, op. p.). Boštjan bo tokrat ostal doma, saj bi rad dokončal hišo, ki jo gradiva, da se bova lahko med sezono, ko se vrneva domov, resnično spočila. Seveda mu tega ne zamerim – vsak ima svoj način odklopa. Če je zanj to gradnja hiše, sta zame plaža in morje.
Kako pomemben je za vas ta trenutek sprostitve?
Zame je to nuja. Potrebujem mesec dni, da grem nekam daleč stran in se popolnoma odklopim. Takrat si privoščim stvari, ki si jih med sezono ne morem. Telo in misli želim odklopiti, ker mi to resnično ustreza in mi vedno pomaga pri povratku v trenažni proces.
