Če smo po lanskem EP in še bolj po olimpijskih igrah v Parizu z razlogom hvalili igro slovenske reprezentance, tega za njene predstave na svetovnem prvenstvu v Zagrebu ne moremo reči.
Ne, nikakor ne. Njene predstave so bile pod pričakovanji in pod željami, njihovimi in javnosti. Po nastopu v Parizu smo pričakovali, da bo slovenska reprezentanca ostala najmanj na isti ravni, naredila pa je najmanj korak nazaj. Jasno, to ni nobena tragedija, ni pa skrivnost, da smo vsi pričakovali veliko več, in ta reprezentanca je tega, kar je že dokazala, tudi sposobna.
Zakaj je slovenska reprezentanca premagala le »rokometne eksote«?
Že pred prvenstvom sem dejal, da bo ključna tekma z Islandijo in da se nam bo po njej pokazala pot, v katero bomo šli – ali v četrtfinale ali pa domov. Točno tako je tudi bilo. Tekma z Islandci je bila najslabša tekma naše reprezentance in na tej tekmi se je vse podrlo. Tudi proti Egiptu ni bilo veliko boljše, čeprav je v zadnjih petih minutah z globoko obrambo presenetila nekoliko zaspane in počasne Egipčane, ki pa so skozi celotno tekmo vodili igro.
Še najboljšo igro so slovenski rokometaši pokazali proti Hrvatom.
Dobro, ta tekma je bila nekaj posebnega, tako kot so vse naše medsebojne tekme. Hrvati so imeli velik motiv, saj jim je zmaga prinašala napredovanje v četrtfinale. Kljub temu je bila naša reprezentanca večji del tekme boljši nasprotnik, predvsem v prvem polčasu. Potem pa … Veliko se omenja oba sodnika, kar je prav, da se ju, saj je bil kriterij resnično slab, pisan na kožo Hrvatom, toda ne glede na to zadnjih 15 minut naši rokometaši niso bili pravi. Popustili so v obrambi, tudi vratarja nista dodala tistega, kar sta v prvem polčasu, medtem ko se je na drugi strani »razbranil« Kuzmanović in se je vse obrnilo na hrvaško stran.
Ali strokovno vodstvo ni pripravilo takšnih taktičnih zamislih kot za prejšnja velika tekmovanja?
Če se za trenutek dotaknemo olimpijskih iger – tam je bilo vse na najvišji ravni, od same igre, pristopa ... V Parizu je bila igra resnično dominantna, všečna in tudi nasprotnikom je naša reprezentanca vzbujala strahospoštovanje. V Zagrebu pa se je že na uvodnih tekmah proti Kubi in Zelenortskim otokom z izgubljenimi žogami in streli nasprotnikom dalo vedeti, da to ni ista ekipa, kot je bila v Parizu. Sistem igre je tak, kakršen je, vendar je bistvo v njegovi izvedbi, in slovenska tokrat ni bila prava.
Zakaj ne?
Imel sem občutek, da se niti igralci niti strokovno vodstvo reprezentance niso dovolj dobro pripravili za to raven tekmovanja. Mislili so, da bo šlo lažje, saj je bil žreb ugoden, tekmeci pa, vsaj na papirju, po meri, in kot da so razmišljali, da bo nekako že šlo. Mislim, da predvsem v psihološkem smislu priprava ni bila dovolj dobra.
Zakaj se vsi ekipni športi v Sloveniji soočajo s psihološko težavo?
Do osamosvojitve slovenski športniki niso bili prav veliko zastopani v jugoslovanski reprezentanci, zato nismo imeli potrebne samozavesti in izkušenj. To govorim za svojo generacijo, ki je bila pionirska in se je šele spoznavala s profesionalnim športom. Danes, po 30 letih, bi ta nova generacija morala dojeti, da se ne sme zadovoljiti z že doseženim. Na vsakem velikem tekmovanju moraš dati nekaj več, če želiš ponavljati uspehe. To zavedanje bi morali ponotranjiti in znati prenesti pritisk, ki je v vrhunskem športu vsakodneven.
Toda slovenska odbojkarska reprezentanca je dokazala, da se je sposobna soočiti s tem pritiskom, in se ni zadovoljila le z eno kolajno.
Ta generacija odbojkarjev bi nam lahko bila vsem za vzor. Odbojkarji igrajo v dobrih klubih, zveza je imela srečno roko z izbiro selektorjev, a ključno je, da se po prvi osvojeni kolajni niso ustavili. Zdaj imajo že štiri z evropskih prvenstev in so že dobro desetletje v svetovnem vrhu. Nekateri od njih so stari 35 let ali še več, a še vedno hočejo kolajno. Ta miselnost bi morala biti vsem Slovencem za zgled. Mislim, da slovenska rokometna reprezentanca nima nič slabših posameznikov, le mentaliteto bi morali spremeniti.
Vrniva se k igri slovenskih rokometašev na SP. Spet se je pokazalo, da imajo težave na postavljeno obrambo nasprotnika, za nameček pa je bilo veliko izgubljenih žog.
Ostaja vprašanje, zakaj se je proti ekipam naše kakovosti pojavljalo toliko napak. Morda zaradi prevelike želje po hitri igri, ali pa zato, ker so mislili, da so že uigrani in da sistem deluje. Verjamem, da so bili fantje motivirani, toda na igrišču tega ni bilo videti.
Kaj je šlo narobe pri slovenski igri v obrambi, ki je odraz moštva v rokometu?
Slovenska obramba je slonela na Borutu Mačkovšku, ki je bil pred SP bolan in se je v ekipo vrnil šele pred tekmo z Islandijo, in Blažu Blagotinšku. Svetovno prvenstvo odigrati samo z dvema obrambnima igralcema je zelo težko, in tu se je poznala odsotnost Mateja Gabra, morda še koga. Mislim, da je to signal, da se bo treba ozirati po specialistih za igro v obrambi. Sicer pa sem v obrambi opazil nekaj neusklajenosti, tudi premalo komunikacije, kar je problematično.
Čeprav se je selektor Uroš Zorman že odrekel nekaterim nekdanjim nosilcem igre, Jureta Dolenca je sicer naknadno poklical po poškodbi Nejca Cehteta, a vseeno je bila slovenska reprezentanca med najstarejšimi na SP.
Kolikor sem gledal statistiko, smo imeli četrto ali peto najstarejšo ekipo na SP, in če gledamo štiriletno olimpijsko obdobje, bodo takrat nekateri že precej v letih. Še najmanjša težava so vratarji, ki so v Zagrebu svoje delo opravili odlično, žal pa njihove obrambe niso bile izkoriščene in niso prišle do izraza. Kar se tiče zunanje linije, imamo potencial. Osebno veliko upanja polagam v Domna Makuca, ki tega prvenstva ni odigral, kot zna, vendar se po težji poškodbi šele vrača v tekmovalni proces. Žal mi je za Ovnička, njegova poškodba je bila kar hud udarec. Dejstvo je, da po Dolencu na desni strani nimamo primerne menjave. Cehte, ki je od nekdaj drugi, tretji levičar, je verjetno to vlogo že sprejel v glavi, me je pa pozitivno presenetil Kljun, in zakaj ne bi forsirali njega. Na levi strani imamo Vlaha, žal je Mačkovšek že načet ter bolj specializiran za igro v obrambi, tako da bo treba najti še koga. Glede kril se ne bojim, glede krožnih napadalcev pa bi morali ob Horženu in Kavčiču, ki sta bolj napadalno usmerjena, poleg Blagotinška dobiti še enega močnejšega, ki bi igral tudi v obrambi.
Postavlja se vprašanje, ali imamo v mlajših kategorijah dostojne naslednike, kajti sodeč po lanskem mladinskem EP, ki je bilo v Sloveniji, na vidiku ni pravih naslednikov?
Na tem prvenstvu se naši mladinci niso pokazali v dobri luči, vseeno pa je nekaj posameznikov, ki bi lahko napredovali, vendar se mi je zdelo, da niso bili povezani med sabo. Toda za njimi je kadetska reprezentanca, ki obeta, in nekateri igralci bi bili čez nekaj let lahko zanimivi tudi za člansko izbrano vrsto. Do takrat pa imamo še vedno igralce, ki lahko še nekaj časa igrajo na vrhunski ravni, in upam, da bodo vztrajali. To jedro mora ostati, tu predvsem apeliram na Mačkovška, da vztraja, zraven pa priključiti igralce, ki bodo zapolnili vrzeli v reprezentanci, in najti primerne zamenjave.