V ekipo, ki je v nasprotju z lansko sezono precej močna tudi v končnicah tekem, je vnesel novega duha in energijo. Učitelj športne vzgoje po izobrazbi in velik zaljubljenec v rokomet trenersko delo v Celju (s klubom je podpisal dveletno pogodbo) združuje s selektorsko službo na Portugalskem, s katero se je v osmih letih uvrstil na sedem velikih tekmovanj in prekinil skoraj 15-letno sušno obdobje.

Kdaj so vas poklicali iz Celja? Vas je bilo težko prepričati, da pridete?

Agent mi je povedal, da obstaja možnost prihoda v Celje. Takoj sem dejal, da se o tem lahko pogovorimo, da vidimo, kakšne pogoje ponujajo, kakšna bo ekipa, igralci … Pa se jim potem niti ni bilo treba truditi, da so me prepričali. Na koncu se je izkazalo, da so se moja pričakovanja o Celju izkazala za pravilna. Delamo zelo dobro, imamo veliko mladih igralcev s sanjami, zaradi česar je zame lažje. Motivirani so, tudi mene motivirajo in jaz njih. Klub ni v bleščečem finančnem položaju, ni tako, kot je bilo pred desetimi, petnajstimi leti, a sem prepričan, da je na dobri poti in da se lahko izboljša na vseh področjih.

Klub ste pred prihodom verjetno dobro poznali.

To je klub z zgodovino, vsi poznajo Celje. Tudi zato sem se veselil prihoda. Prepričan sem, da igralcem in ekipi lahko zaupajo tudi navijači. Lepo je pogledati na tribune Zlatoroga, a potrebujemo jih še več. Smo na dobri poti, da nam bo uspelo privabiti še več gledalcev.

Je bilo doslej vse tako, kot ste pričakovali?

Da. Všeč mi je, da so ljudje tako prijazni. Je pa tudi res, da še nismo izgubili. (Smeh.) Hitro sem začutil, da želijo vsi pomagati, in do zdaj nisem imel nobenih težav.

V slovenski ligi ste odlično začeli.

Morda je celo bolje, kot smo pričakovali, a rezultati me niso presenetili. Zaslužili smo si jih. Ko pogledam igralce, kako se trudijo, kako hočejo biti iz dneva v dan boljši … Na začetku smo imeli nekaj težav s komunikacijo, govorimo različne jezike. Svoj čas terja tudi nov slog igre. Da se nanj navadijo, a gre nam vedno bolje, boljši smo v vseh parametrih igre.

Omenili ste slog igre. Kaj želite od svoje ekipe v napadu in obrambi?

Igralce želim prepričati, da je dosežen gol dovolj. V napadu si ne želim nič več kot to. V obrambi pa moramo izboljšati sodelovanje in detajle. Včasih v obrambi naredimo preveč stvari, ki jih ne potrebujemo. Moramo prepoznati nevarne situacije, ki jih napad nasprotnika lahko postavi v našo obrambo, in prepoznavanje teh signalov bo vse skupaj izboljšalo. Kot ekipa potrebujemo blagovno znamko. Naša blagovna znamka je boj. Na rezultat vplivajo tudi stvari, ki niso odvisne le od nas, zato se moramo še bolj boriti. Ko se boriš, je rezultat v drugem planu. Če se boriš, si lahko boljši. Tudi napake pridejo, a določene so dovoljene. Vsi jih delamo, ne le v športu. Če narediš napako, ko skušaš dati vse od sebe, je to dobra napaka, ni nič slabega.

Ekipa je precej mlada. Omenili ste že prednosti, kaj pa slabosti?

Ena od slabosti je, da želijo hitro pojesti ves svet. Ko imamo pojesti tako veliko, moramo jesti počasi. Fantje imajo močno voljo, ta včasih daje prostor za napake, ki jih kakšen izkušenejši rokometaš ne bi naredil. Izkušnje pa lahko dobijo le tako, da igrajo in delajo tudi napake. Zato moramo biti potrpežljivi, jim maksimalno pomagati. Ne le jaz, pomagajo jim tudi izkušenejši igralci, kot so kapetan Žiga Mlakar in drugi. Všeč mi je celjsko okolje, za mlade rokometaše je super, ko odraščajo in se razvijajo.

Zagovarjate delo na dolgi rok?

Običajno sem v klubih ostal več let. Upam, da bo v Celju podobno. Imam dveletno pogodbo, ko se izteče, bomo videli, kako in kaj.

Očitno uživate v delu s celjsko ekipo. Kako pa so vas sprejeli igralci?

Takoj na začetku sem jim povedal, da želim, da na treninge prihajajo nasmejani, veseli. Na treninge se moramo dobro pripraviti, da ne izgubljamo časa in trenažni proces čim bolj osmislimo. To mora biti načelo na vseh področjih v življenju, ne le pri rokometu ali v športu. Da v nečem najdeš smisel, si motiviran in ne izgubljaš časa. Opravili smo skoraj sto treningov in odigrali 18 tekem. V tem smislu nismo izgubljali preveč časa. Vsaj 95 odstotkov treningov je odličnih, fantje so vedno zavzeti in osredotočeni. Lepo je delati z njimi.

Poleg trenerske službe v Celju ste tudi selektor reprezentance Portugalske. Ste odvisni od rokometa?

Da. Tretjič kombiniram trenersko delo v klubu s funkcijo selektorja reprezentance. To pomeni veliko več dela in včasih sem utrujen. Prav zdaj moram nekaj časa posvetiti reprezentanci, da se pripravim na pripravljalno obdobje v začetku novembra. Pogledati moram veliko tekem, slediti igralcem, obenem pa je tudi v klubu močan spored tekem. A ko počneš nekaj, kar ti je tako všeč, je veliko lažje.

Portugalska je pod vašim vodstvom doživela preporod. Redno se uvršča na velika tekmovanja, največji uspehi so se zgodili pod vašim vodstvom.

Veliko dejavnikov vpliva na to. Ne le trener, igralci ali klubi, kjer igrajo. Je pa res, da smo bili 14 let brez nastopa na evropskem prvenstvu in 17 let brez svetovnega. Zdaj se nam je uspelo uvrstiti na sedem velikih tekmovanj zapored, tudi na olimpijske igre. Smo edina portugalska ekipa, ki je nastopila na igrah. No, saj so tudi nogometaši, trikrat ali štirikrat, ampak saj veste, za njih so olimpijske igre, kot bi šli na plažo. Ne jemljejo jih resno, za nogometaše veljata le evropsko in svetovno prvenstvo. Na Portugalskem imamo vse več odličnih rokometnih trenerjev, vedno bolj razumemo igro, tudi klubi vlagajo več, da dobijo boljše igralce iz tujine. Ko sem leta 2017 prevzel reprezentanco, je bilo zaposlenih šest ljudi, zdaj jih imamo deset. Pred tem nismo imeli videoanalitika, osebe za stike z javnostmi, imeli smo le enega fizioterapevta, zdaj jih imamo več. Izboljšujemo se in smo na vseh področjih vedno konkurenčnejši.

Slovenci smo si Portugalsko zapomnili zaradi našega poraza s 30:33 na zadnjem evropskem prvenstvu.

Odlična tekma. Pred Slovenijo smo premagali Norveško in bili smo veseli, ko smo se potem uvrstili na kvalifikacijski turnir za olimpijske igre. Uspelo nam je drugič v zgodovini. Če na tem prvenstvu ne bi bilo tekme med Slovenijo in Dansko, ki so jo Danci vzeli, kot da so na počitnicah, bi se mogoče uvrstili v Köln in igrali za peto mesto na Euru. To bi si zaslužili. A osvojili smo sedmo, kar je naš drugi najboljši rezultat v zgodovini.

Verjetno se že veselite januarja 2025 in svetovnega prvenstva?

Seveda. Mislim, da lahko dosežemo še boljše rezultate. Imamo nekaj težav in odprtih vprašanj, ki jih moramo rešiti, da bomo še konkurenčnejši. Imam občutek, da lahko naredimo nekaj zelo dobrega.

Celje v letošnji sezoni ne nastopa v evropski ligi prvakov. Tega navijači niso vajeni in upajo, da se tekme na najvišji ravni znova vrnejo v Zlatorog.

Nastop v evropskem pokalu se mi zdi dobra odločitev. Ta sezona je prehodna, bomo videli, kaj nam prinese prihodnost. Je pa res, da bodo mladi igralci v evropskem pokalu dobili izkušnje. Upam, da bomo že v naslednji sezoni stopili stopničko višje in igrali v evropski ligi. Korak za korakom. Liga prvakov zahteva veliko denarja, igralce z več izkušnjami. Mislim, da klub v tem trenutku ni pripravljen igrati v tako zahtevnem tekmovanju. Seveda pa upam, da v prihodnosti bo.

Kaj vas je v Sloveniji navdušilo in koliko časa ste imeli za spoznavanje?

Ne preveč. Vmes je za dva tedna žena prišla na obisk, mogoče bo znova prišla novembra. Obiskali smo Maribor in Ljubljano. Všeč mi je, da so ljudje v Sloveniji dobri, simpatični, prijazni. Zato sem še bolj srečen, da sem prišel. Tudi na celjskem gradu sem bil, veliko zgodovine je tam, pa še relativno blizu mojega doma je.

Kako blizu pa ste si s slovenščino?

Če se malce pošalim: saj veste, katere so prve besede, ki nas jih naučijo, ko pridemo v tujino. Nekaj sem se naučil v tem času. Osnovne besede, kot so srečno, dober dan, dobro jutro, dober tek, tem lahko sledim. A slovenščina je zelo težak jezik.