Sedem zmag, en remi in osem porazov – to je (pod)povprečen izkupiček krimovk na 16 tekmah med evropsko elito. V skupinskem delu so po štirih začetnih zmagah proti »avtsajderjem« nanizale kar sedem zaporednih porazov, vključno s polomoma doma proti Metzu (25:34) in v gosteh proti CSM Bukarešti (36:23). Krim je proti trem najboljšim ekipam v skupini (Metz, CSM Bukarešta, Ferencvaroš) na šestih tekmah šestkrat izgubil, niti odstop črnogorskega trenerja Dragana Adžića po porazu proti Metzu v Stožicah in prihod Španca Ambrosa Martina pa nista prebudila vsaj na papirju zvezdniške in v resnici zelo drage igralske zasedbe – klubski proračun za to sezono neuradno znaša več kot 2,5 milijona evrov – s kar desetimi tujkami in z večino slovenskih reprezentantk.
Po porazu proti Ludwigsburgu v Nemčiji na prvi tekmi osmine finala z minus deset (21:31) je bilo jasno, da je napredovanje med elitno osmerico misija nemogoče, zgolj prestižna zmaga v Stožicah s 26:23 za slovo od Evrope pa je bila zelo slaba tolažba. »Deset golov je bilo preprosto nedosegljivih oziroma zelo težko dosegljivih. Z zadnjo tekmo v ligi prvakinj sem zadovoljna, celotna evropska sezona pa je veliko razočaranje. Glavna težava so bila prevelika nihanja v igri,« ocenjuje kapetanka Ana Gros, z 91 goli prva Krimova strelka v Evropi in skupno tretja v letošnji ligi prvakinj za Henny Reistad (Esbjerg, 122) in Elizabeth Omoregie (CSM Bukarešta, 103).
Sezona brez enega presežka
Krim je evropsko sezono končal z negativno razliko v golih (437:458), šepala pa sta tako napad kot obramba. Deset tujk je prispevalo 235 golov oziroma skoraj 54 odstotkov vseh, prav toliko Slovenk pa 202 zadetka, od katerih trojica Ana Gros (91), Tjaša Stanko (42) in Tamara Mavsar (39) skupaj 172 oziroma več kot 85 odstotkov vseh slovenskih. Kombinacija slabe obrambe in premajhnega prispevka treh vratark (Barbara Arenhart, Amra Pandžić, Maja Vojnovič) je pripeljala do tega, da je Krim v povprečju na tekmo prejemal skoraj 29 golov, kar je za Evropo absolutno preveč, že v skupinskem delu pa je imel s 404 prejetimi goli enajsto najslabšo obrambo med 16 ekipami.
Če niti Adžić, ki je bil z Budućnostjo dvakrat prvak Evrope (2012, 2015), niti Martin, ki ima štiri evropske naslove z Györom (2013, 2014, 2017, 2018), nista mogla kot dokazana strokovnjaka dvigniti ekipe na višjo raven, je to zelo zaskrbljujoče. Evropska sezona brez enega samega presežka je razgalila vse težave evropskih prvakinj iz 2001 in 2003 tako na igrišču kot izven njega: ni prave igre, kemije v ekipi, hierarhije, selekcije igralskega kadra, dolgoročne strategije, vizije... »Imeli smo velika pričakovanja in cilje, želeli smo si marsikaj, a se stvari nikakor niso 'poklopile'. Iskali smo rešitve, v garderobi smo imele super vzdušje, na igrišču pa na trenutke nismo našli prav nobenih rešitev. Zelo smo razočarani, a zdaj je, kar je. Upamo, da se bomo iz tega nekaj pametnega naučili, dvignili glave in šli naprej,« se nadeja Ana Gros.
Tretjič zapored nič od četrtfinala
Ob Adžičevem prihodu pred začetkom sezone 2022/23 je klubsko vodstvo jasno napovedalo, da želi v dveh letih na »final four« v Budimpešto, torej med štiri najboljše v Evropi. A Krimu tudi v tretjem zaporednem poskusu ni uspelo izpolniti cilja. Še več, trikrat je ostal celo brez četrtfinala oziroma uvrstitve med osmerico. Trikrat zapored je obtičal v osmini finala, zanj pa so bili usodni Rapid Bukarešta, CSM Bukarešta in letos Ludwigsburg. Prvi »final four« je evropska zveza sicer uvedla že v sezoni 2013/14, Krim pa je letos zapravil že svojo 12. priložnost zapored za uvrstitev med najboljše štiri v Evropi.
Očitno čaka Krimovo vodstvo temeljita prenova igralskega kadra, ker zaradi številnih in bogato plačanih tujk domače reprezentantke ostajajo v njihovi senci, razmislek o morebitnem novem trenerju (Martin ima pogodbo do konca te sezone z možnostjo podaljšanja še za eno) ter poprava številnih drugih napak, težav in zablod. Trenutno stanje je po tekmi z Ludwigsburgom dobro opisala Tjaša Stanko: »Za nami je zelo težka evropska sezona z veliko slabimi predstavami in hudimi padci, zato nam ni uspelo doseči cilja. Zdaj nam ostaja le še naskok na obe domači lovoriki, prvenstvo in pokal, ki ju moramo nujno osvojiti.« Trener Ambros Martin pa se je po zadnji tekmi v Tivoliju tolažil na nekoliko nenavaden način: »Letošnje sezone še ni konec, končana je samo evropska. Zdaj nas čaka še domača.« x
