»Rokomet mi je bil položen v zibelko, saj prihajam iz rokometne družine,« pravi zdaj 32-letni David Razgor, rokometaš in reprezentant pa je nekoč bil tudi štiri leta starejši brat Simon. David je član celjskega kluba že od osmega leta starosti, prvič pa je za člansko ekipo zaigral v sezoni 2007/08, ko je bil star 18 let. Polnopravni član zasedbe je postal leta 2009, celotno igralsko kariero pa je ostal zvest matičnemu klubu. Zanj je popularni fant z vzdevkom Raza nastopal kar 13 sezon, odigral 580 uradnih tekem in dosegel 1213 golov.
Že precej pred koncem minule sezone, v kateri je sicer igral bolj malo, se je celjski kapetan s številko devet na dresu s klubskim vodstvom začel pogovarjati o svoji rokometni prihodnosti. Jasno je bilo, da je igralsko kariero v Celju nepreklicno končal (»prišlo je do točke, ko klub name ni več računal v takšni vlogi kot prej, a s tem nimam težav,« pravi Razgor), možnosti pa sta bili le dve: da postane pomočnik trenerja Toskića ali pa kot rokometaš presedla v kateri drug klub. Tudi Toskić je izrazil željo, da bi postal njegov pomočnik, na koncu pa je zeleno luč prižgala še klubska uprava in Celjan je kot igralec s parketa prestopil ob rob parketa kot trener.
V Zlatorogu na robu solz
V igralsko-kapetanski vlogi je zadnjič nastopil na sobotni prijateljski tekmi proti Barceloni v Zlatorogu. »Napočil je čas za igralsko slovo, ostalo pa bo trinajst sezon predvsem lepih spominov. Boljšega, zanimivejšega in privlačnejšega nasprotnika na poslovilni tekmi si ne bi mogel zaželeti. Ko sem bil še mlad, je bila Barcelona velik trn v peti Celjanov, ki so takrat naskakovali vrh Evrope, a sem jo sočasno tudi občudoval. Takrat sem hodil v legendarno dvorano Golovec in spremljal zgodovinske tekme med Celjem in Barcelono, že takrat najboljšo ekipo v Evropi. Kasneje sem imel privilegij igrati v ligi prvakov in proti njej doseči enega prvih golov na začetku članske kariere,« se spominja Razgor, ki je kapetanski trak – leta 2017 ga je prevzel od Luke Žvižeja – predal Primorcu Aleksu Vlahu.
Zdaj že nekdanji rokometaš pojasnjuje, da je imel pred tekmo z Barcelono mešane občutke. »Nisem vedel, kaj sploh lahko pričakujem. A zavedal sem se, da bo v vsakem primeru šlo za čustveni vrtiljak. Nekajkrat pred tekmo, med njo in po njej me je vse skupaj malce dohitelo, a se nisem zlomil. Spraševal sem se, ali sem si vse to res zaslužil. A glede na to, da so ljudje to naredili brezpogojno, mi to zelo veliko pomeni,« priznava Razgor, ki je kot sveži rokometni upokojenec vse skupaj uspešno prestal brez solz. »Bile so na robu, a sta jih veki na srečo potopili nazaj.«
V igro je proti Barceloni prvič vstopil šele v 49. minuti, le nekaj sekund kasneje pa je stopil na sedemmetrsko črto kot izvajalec kazenskega strela in se iz oči v oči srečal z argentinskim vratarjem Leonelom Macielom. »Priznam, imel sem nekaj treme. Niti pomisliti nisem smel na to, da bi zgrešil svoj poslovilni strel. Želel sem se posloviti z golom, da se ne bi slučajno kasneje spominjal, da sem zgrešil zadnji strel v karieri,« je dvoboj z Macielom, ki je rojen istega leta kot Razgor (1989), opisal Celjan. Na vprašanje, ali je bil to izdelan strel ali pa se je zanj odločil naključno in v zadnjem hipu, je odgovoril: »To je bil eden izmed dveh strelov, ki sem jih v karieri največ uporabljal. Ko sem videl, kako se je vratar postavil, sem si rekel: to mora iti notri. In je šlo.«
Podpis na vrata slavnih
Devet minut pred koncem tekme so v znamenju številke devet, ki jo je nosil na dresu, prekinili dvoboj in v zatemnjenem Zlatorogu se je kapetan ob stoječih ovacijah in skandiranju »Raza, Raza« še zadnjič kot igralec poslovil od soigralcev, strokovnega in klubskega vodstva, navijaške skupine Florijani in ostalih gledalcev. Potem je sedel na klop ob trenerju Toskiću, po spektaklu pa je o novi funkciji presenetljivo dejal, da je le začasna: »Nimam visokih trenerskih ambicij. Skušal bom le pomagati Tosketu in biti vez med igralci in trenerjem. Dolgoročno se v trenerskih vodah sploh ne vidim.« Mnogi so ga spraševali, ali se bo zdaj, ko bo pomočnik trenerja, kaj spremenil njegov odnos do fantov, s katerimi so še v soboto igrali skupaj: »Malce je že bilo zbadanja in namigov nekaterih, da jim bom kot pomočnik kdaj pogledal skozi prste. Igralci se tudi že šalijo, da morajo paziti, kaj govorijo in delajo, ko sem jaz zraven, da ne bi storili kakšne napake. Če se malce pošalim: zdaj sem še prijazen do njih, odslej pa bi znalo biti tudi drugače.«
Po koncu tekme ga je čakala še ena prijetna obveznost – skupaj z Blažem Jancem in Domnom Makucem je odšel v »navijaško pisarno« Florijanov v Zlatorogu. Tam so se podpisali na tako imenovana vrata slavnih, na katerih so – kot pravijo Florijani – le avtogrami naših legend. A legendarni Raza bo odslej spet v dvojni vlogi – poleg trenerskega dela bo pomagal tudi v družinskem podjetju, ki je ekskluzivni uvoznik alkoholnih pijač in poslovnih daril: »Dela je vsako leto več in vsaka pomoč pride zelo prav.«
