Sedele so na tleh carigrajskega letališča. Vsi skupaj smo čakali, da se najdejo tri prodane duše, ki bodo za 250 evrov na glavo čakale kasnejši let, na našem je bilo preveč potnikov. Uro pozneje sedimo na letalu in čakamo. Letalo vžigajo in ugašajo. Pravijo, da imamo nekaj tehničnih zapletov, ampak da je sicer z letalom vse v redu. Živčno čakamo še nadaljnje pol ure in ko letalo s tehničnimi pomanjkljivostmi končno poleti proti Ljubljani, pomislim: če so se varno vrnile iz Himalaje, najbrž kratek let do Slovenije ne bo predstavljal njihovega konca.
Zagotovo pa je pomenil konec za 35-dnevno odpravo, v kateri najbolj izstopa prvenstvena smer Here Comes the Sun na še neosvojeni vrh Lalung I (6243 m), ki sta jo preplezali Anja Petek in Patricija Verdev. Petdnevni vzpon, izveden v alpskem slogu, je bil ocenjen z ED, M6+, AI5+, kar je najvišja stopnja zahtevnosti po francoski lestvici.
Druga drugi motivacija
Priprave so bile ključnega pomena za uspeh odprave. Vsaka članica je trenirala samostojno, a so medsebojno spremljale svoje napredke prek skupne tabele, kar jih je dodatno motiviralo. Psihična in fizična vzdržljivost sta bili v ospredju priprav, saj so se zavedale, da bodo razmere v indijski Himalaji izjemno zahtevne. Anja Petek je poudarila, da je »plezanje v slovenskih hribih najboljši trening za glavo in telo«. Že pred odpravo je bilo jasno, da bo višina eden največjih izzivov. Urša Kešar, članica alpinističnega odseka Planinskega društva Kranj, je imela nekaj izkušenj s plezanjem na višinah do 4500 metrov, a je poudarila, da tega ni mogoče primerjati s tem, kar jih je čakalo v Himalaji.
Vodji odprave sta bili vrhunski alpinistki Anja Petek in Patricija Verdev. Anja, ki prihaja iz Zgornjesavinjskega alpinističnega kluba Rinka, velja za eno najboljših slovenskih alpinistk zadnjih let. Med njenimi dosežki izstopa plezanje prvenstvenih smeri tako v slovenskih gorah kot v Kirgiziji in Peruju ter težkih zimskih vzponih v Alpah. Patricija Verdev, alpinistka iz AO PD Celje Matica, je sodelovala na več alpinističnih taborih v Alpah, Dolomitih in Tatrah. Med odpravo je prevzela organizacijsko vlogo in skrbela za dogovarjanje z Indijsko planinsko zvezo (IMF) in agencijo, kar je bilo ključno za uspeh odprave.
Izbira cilja je bila natančno premišljena. Želeli sta najti goro, ki bo deviška, kar pomeni, da nanjo še ni bil opravljen noben vzpon. »Želeli sva plezati zimske, prvenstvene smeri,« je povedala Patricija Verdev. Kljub temeljitim pripravam in načrtovanju je bil pred odhodom prisoten tudi dvom, kar je naravno, ko se soočaš z neznanimi okoliščinami v gorah, kjer še nihče ni plezal. »Absolutno greš tja s samozavestjo in nekakšno držo. Rečeš si, da boš dal od sebe vse, vseskozi pa je seveda prisoten dvom. Vedele smo, da se bomo soočale z nepoznanimi vremenskimi okoliščinami, nismo poznale obnašanja himalajskega vetra …« je dodala Anja Petek.
Mir pred nevihto
Ana Baumgartner, članica AO PD Ljubljana Matica, in Urša Kešar sta najprej preplezali prvenstveno 800-metrsko smer BC (Bear Camp) v steni še neimenovanega vrha, visokega 5332 metrov. »Klini so šli težko iz granita, stena pa je bila dolga in široka, kar ti pri prvenstvenem plezanju daje veliko svobode in kreativnosti,« je povedala Ana Baumgartner. Plezanje je bilo sprva sproščeno, dokler ju ni zajelo sneženje, ki je otežilo napredovanje. Prvenstvena smer Calm Before the Storm, ki sta jo preplezali nekaj dni pozneje, je bila še ena zahtevna 670-metrska linija, kjer so ju med vzponom ponovno spremljale nepredvidljive vremenske razmere.
Indijska Himalaja je eno izmed vremensko najbolj nepredvidljivih gorskih območij na svetu. Dolgi snežni meteži in močan veter so stalnice v Himalaji v tem letnem času. Gorske skupine, kot je Lalung, so še posebej izpostavljene, saj ležijo na prehodu med monsunskim in sušnim podnebjem. To pomeni, da se v nekaj urah lahko zgodi sprememba iz sončnega vremena v snežni metež, ponoči pa lahko temperature padejo tudi pod 20 stopinj Celzija.
Urša Kešar je poudarila, da je bilo plezanje pravzaprav »osvobajajoče«, saj sta lahko za nekaj trenutkov pozabili na vse pritiske odprave, ki so vključevali izgubo komunikacije, možnost zdravstvenih težav in divje živali v bližini tabora. »Takrat se nisem ukvarjala z medvedi, izgubo komunikacije ali tem, ali si bolan ali nisi, samo plezala sem,« je dejala Urša Kešar.
Sonce vzhaja
Najzahtevnejša smer odprave Here Comes the Sun, ki sta jo preplezali Anja Petek in Patricija Verdev, je bila dolga kar 2000 metrov. Smer sta preplezali po vzhodnem grebenu Lalunga I, ki je bil do takrat neosvojen. Na tem vzponu sta se soočali z nepredvidljivim vremenom in zelo zahtevnim terenom. »Z višino tudi zgubljaš apetit. Če sva imeli s seboj hrane za tri dni, sva je v resnici imeli za pet,« je pojasnila Anja Petek. Alpinistki sta bili zaradi snežnih neviht prisiljeni bivakirati večkrat, kot sta sprva načrtovali, kar je podaljšalo njuno odpravo in jima otežilo napredovanje. Patricija Verdev je povedala: »Vihar na grebenu naju je večkrat ustavil. Bili sva v šotoru, ko je veter odpihnil palice, a sva se že navadili bivakirati v steni.«
Ob tem pa ni šlo le za tehnične izzive. Smer sta ocenili z ED, kar je najvišja stopnja težavnosti po francoski lestvici in pomeni, da je bila smer ekstremno zahtevna tako zaradi dolžine kot zaradi mešanega plezanja. Najtežji del je bil M6+, a kot sta povedali, tak ni bil najtežji raztežaj, ampak celotna izkušnja – od napornega dostopa z nahrbtniki, ki so tehtali okoli 20 kilogramov, do vzpona po granitnih stolpih in plezanja mešanih skalnih in zimskih raztežajev.
Velike težave z medvedi
Ana Baumgartner in Urša Kešar sta med počitkom v baznem taboru doživeli neprijetno srečanje z medvedi, ki je celotni ekipi predstavljalo nevarno situacijo. »Najprej se je pojavil črni medved, kasneje pa še velik rjavi medved,« je povedala Urša Kešar. »Vsi smo vedeli, da iščeta hrano, a je bilo vseeno precej neprijetno. Na srečo so kuharji hitro ukrepali in ju poskušali odgnati s svetlobo in hrupom.«
Napadi medvedov so se začeli ponavljati. »Po več kot desetih obiskih neljubih gostov, raztrganem Patricijinem šotoru, požrti potovalki hrane in podrtem stranišču nam je s skupnimi močmi končno uspelo prestrašiti oba medveda z ognjem,« je opisala Ana Baumgartner. Čeprav so s tem začasno rešili težavo in si priskrbeli nekaj mirnih noči, je bilo jasno, da je situacija nevarna in dolgoročno nevzdržna. Vsi so se strinjali, da je najboljša rešitev za njihovo varnost, da bazni tabor predčasno zapustijo.
Alpinizem poln seksizma
Alpinizem je pogosto obravnavan kot moški šport, saj se zgodovinsko gledano večina ekstremnih podvigov povezuje z moškimi plezalci. A so slovenske alpinistke v najvišjih gorstvih Azije že večkrat dokazale, da so sposobne enakovredno premagovati najzahtevnejše vzpone, in s tem postavile pomembne mejnike v svetovnem alpinizmu.
Slovenke so že v preteklosti pustile svoj pečat v Himalaji, Karakorumu in Pamirju. Pomemben dosežek je bil tudi leta 1982, ko se je sedem članic prve jugoslovanske ženske alpinistične odprave povzpelo na goro Ismoil Somoni (7495 m), s čimer so dosegle jugoslovanski ženski višinski rekord. Izjemni so tudi dosežki Vlaste Kunaver, Marije Štremfelj, Mariče Frantar, Irene Mrak, Mojce Švajger in drugih, ki so se zapisale v zgodovino s preplezanimi prvenstvenimi smermi, osvojenimi osemtisočaki in vrhunskimi vzponi v Himalaji, Karakorumu in Pamirju.
Ana Baumgartner si zato želi, da v prihodnosti ne bo več treba govoriti o »ženskih« odpravah, ampak le o alpinističnih odpravah. »Vsi vemo, da je alpinizem poln seksizma, a upam, da naslednjič ne bomo več rekli, da gre za žensko odpravo, temveč bomo govorili le še o uspešnih vzponih.«
