Slovenska nogometna reprezentanca je izpolnila cilj, da je obstala v ligi B narodov. Umetniški vtis in igra bosta pozabljena, nogometnim navdušencem bodo v spominu ostale izjemne obrambe Jana Oblaka in edini gol Adama Gnezda Čerina v več kot 210 minutah dvoboja. Potem ko je bila prva tekma taktična, je bila povratna povsem odprta in ob številnih priložnostih Slovaške je bila tudi sreča slovenski zaveznik. Slovenija je uspela na način, ki je njen zaščitni DNK: značaj, stres, trpljenje, taktična disciplina, kanček balkanske zvitosti in navdih posameznika.
Jan Oblak (210 minut) – 9: Čarovnik. Superman. Junak. Hobotnica. Kralj. To so le nekateri presežniki po njegovih dveh predstavah, v katerih je zbral devet izjemnih obramb in bil obakrat najboljši igralec tekme. Slovaki bodo še nekaj noči sanjali obrambe, s katerimi je dokazoval, da je najboljši vratar na svetu. Izjemni refleksi, s katerimi je mreža Slovenije ostala nedotaknjena, čeprav so slovaški navijači žogo nekajkrat že videli v mreži. Po koncu tekme v Ljubljani je bil skoraj brez glasu, saj je vseh 120 minut glasno razporejal soigralce. Vratar pač najbolje vidi, kaj se dogaja na igrišču in tudi na tribunah. Ko je videl transparent navijačev z napisom: Jan, tvoje rokavice so moje sanje, je po tekmi stekel k njim in jim izpolnil željo s poklonom rokavic.
Karničnik je s svojimi potezami dvignil pritisk Keku
Žan Karničnik (210 minut) – 7: V Bratislavi med najboljšimi, ko je vestno izpolnjeval naloge in požrtvovalno blokiral strel, s katerim je Slovakom preprečil gol. V Ljubljani je začel z napako v prvi minuti in nato s svojimi potezami še nekajkrat dvignil pritisk selektorju Keku. Duda ga je nekajkrat preigral, podaril preveč žog tekmecem.
Vanja Drkušić (210 minut) – 7: Ko obramba v 210 minutah ne prejme gola, si branilci zaslužijo pohvalo. Branilec, ki se je pozimi iz beograjske Crvene zvezde, kjer je igral kot posojeni igralec, vrnil v ruski Zenit iz Sankt Peterburga, je tekmi odigral brez večjih napak. Deloval je hladnokrvno.
Jaka Bijol (210 minut) – 7,5: Branilec italijanskega Udineseja, ki sanja igranje v angleški ligi, je imel v Bratislavi eno slabo izbijanje, a je njegovo napako čudežno popravil Oblak, zato kapetanu lahko plača pijačo. V Stožicah je odigral brezhibno tekmo in bil pravi poveljnik obrambe. Tekmeca ubijal tudi s pogledom, ko se je ekipa zravsala z nervoznim Slovaki, ki so izzivali.
Erik Janža (210 minut) – 7,5: Korektno v obrambi, v napadu je manjkal kakšen predložek z boka, s katerimi zbira asistence v klubskem dresu na Poljskem. Vseskozi je bil težko bitko s hitrim in z vsemi žavbami namazanim Suslovom. Slovaški selektor, Italijan Francesco Calzona, trdi, da ga je Erik žalil, a levi bočni branilec odgovarja, da verbalni dvoboj ni bil nič posebnega, ampak mu je hotel le pokazati, kdo je gospodar v Stožicah.
Benjamin Šeško (210 minut) – 7: Sprejel je vlogo, da je bil edini napadalec. V Bratislavi je bil povsem odrezan v napadu, kar je bilo povezano tudi z obrambnim pristopom. V Stožicah je imel veliko priložnosti, a izgubil vse dvoboje ena na ena s slovaškim vratarjem Dubravko. Garal je v dobrobit kolektiva in ni popuščal v številnih dvobojih s slovaškim kapetanom Škriniarjem.
Ko Stojanović obleče dres reprezentance, gre na glavo
Timi Max Elšnik (169 minut) – 6,5: Korektno, a brez presežka. Ko v Bratislavi ni bilo Gnezde Čerina, je imel večjo odgovornost v zvezni vrsti, a je bila Slovenija brezzoba. Forma ni vrhunska, kar je povezano tudi s tem, da zaradi velike premoči Crvene zvezde v srbski ligi nima težkih tekem, potem ko je konec januarja z Beograjčani sklenil nastopanje v ligi prvakov.
Petar Stojanović (162 minut) – 7,5: Vzorčni primer, kako se igra za Slovenijo. Čeprav v italijanskem drugoligašu Salernitani ne igra veliko, gre na glavo, ko obleče dres slovenske reprezentance. Njegov zaščitni znak je energija, s katero napolni ekipo s svojim pristopom. Trden v obrambi, razigran v napadu, saj je Slovenija preko njega prihajala do protinapadov. S posredovanjem, ko je s pogumnim drsečim startom preprečil gol iz protinapada, je požel aplavz gledalcev.
Sandi Lovrić (157 minut) – 6,5: Dobro formo iz Udineseja je prenesel na reprezentanco. V Bratislavi je bil najbolj nevaren, saj je sprožil dva strela. V Stožicah je opravljal umazano delo v dobrobit kolektiva.
Dejan Petrović (142 minut) – 7: Vezist Rijeke je v Bratislavi tekmo začel, a se v ofenzivni vlogi, ko je igral za hrbtom Šeška, ni najbolje znašel, saj to ni njegov igralni položaj. Kek ga je pohvalil za veliko teka in pitbullovski pristop. V Stožicah je vstopil s klopi in dvignil kakovost igre, saj je igral na svojem položaju, kjer je po 40 metrov dolgem prodoru asistiral za gol Gnezdi Čerinu.
Žan Vipotnik (143 minut) – 6: Profesionalno, a brez presežka, saj kot klasični napadalec ni vajen igranja na levem krilu. Zapolnil vrzel, ki je nastala s poškodbo Mlakarja in v številnih ostrih dvobojih izkoristil izkušnje, ki si jih je nabral v fizično zahtevni drugi angleški ligi. Tekma je razkrila, kako Sloveniji manjkajo klasični krilni napadalci.
Izjemna nogometna inteligenca Adama Gnezde Čerina
Adam Gnezda Čerin (120 minut) – 7,5: Igra Slovenije z njim ali brez njega je kot noč in dan. Z njim so se v slovensko igro vrnili avtomatizmi in energičnost. Vezist Panathinaikosa je bil junak Slovenije z golom z glavo, v katerem je fant iz Idrije pokazal izjemno nogometno inteligenco. Spretno se je prikradel za hrbte slovaških branilcev, ostal sam kot duh sredi kazenskega prostora Slovakov in žogo z glavo poslal v mrežo v slogu najbolj spretnih golgeterjev.
Jon Gorenc Stanković (48 minut) – 6,5: Defenzivni vezist, ki je kapetan graškega Sturma, vodilne ekipe avstrijske lige, je obakrat vstopil s klopi. Okrepil je predvsem obrambni blok, v katerem je igral odločno in čvrsto.
Blaž Kramer (34 minut) – 6,5: Napadalec, ki ima kar tri pse in navdušuje v Turčiji, je vstopil ob koncu rednega dela ter v ekipo vnesel živahnost in bojevniški duh. Sodeloval pri edinem golu in imel na nogi priložnost, da zabije zadetek za 2:0 za miren konec podaljška, a je bil zmagovalec Dubravka.
Jan Mlakar (31 minut) – 6: Zaradi poškodbe mečne mišice je tekmo v Bratislavi končal že po pol ure. Ni pokazal nič posebnega.
Tomi Horvat (12 minut), Adrian Zeljković (5 minut), David Brekalo (1 minuta): Premalo igrali za oceno.
Selektor Matjaž Kek – 7,5: Ker je štel le rezultat, je posest žoge prepustil Slovaški. »Slovenija ni Barcelona, da bi igrala s podajami in posestjo žoge v svojih nogah. Trdo stojim za izbiro sistema igre,« je pojasnil 63-letni Mariborčan, ki je iztržil izid, kakršnega si je želel. V Ljubljani je bila Slovenija veliko boljša v napadu kot v Bratislavi, predvsem pa je pokazala pravi značaj in taktično disciplino. V Stožicah je z menjavami zadel v polno. Z obstankom v ligi B narodov si je kupil mir do jeseni, ko bo Slovenija začela kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2026 v skupini s Švico, Švedsko in Kosovom. Vmes bo imel junija čas za priprave in skozi prijateljski tekmi z Luksemburgom ter BiH priložnost za uveljavljanje novih obrazov.
