Kdor čaka, dočaka. Argentinci so tako čakali dolgih 36 let, da so znova postali svetovni prvaki v nogometu, a če jih povprašate, se je čakanje splačalo. Leta 1986 je temelje uspeha v Mehiki položil pokojni Diego Armando Maradona, v Katarju pa je Lionel Messi dokončno potrdil, da gre za najboljšega nogometaša vseh časov. Naslov prvaka je bil namreč še edina titula, ki mu je manjkala v bogati zbirki, potem ko je na klubski sceni osvojil vse in bil posledično večkrat okronan za najboljšega nogometaša leta.
V Argentini je nogomet nadšport, nogometaši pa čaščeni kot bogovi. Navijači jih množično spremljajo po vsem svetu, in čeprav je kupna moč zaradi podivjane inflacije vse manjša, po koncu svetovnega prvenstva začnejo varčevati, da si lahko svoje ljubljence v živo ogledajo štiri leta pozneje. Zgodba o izbrani vrsti se začenja v letu 1902, ko so odigrali prvo uradno tekmo proti Urugvaju in slavili s 6:0. Prav njihov sosed je bil prvi veliki krvnik, ko so na prvem svetovnem prvenstvu leta 1930 v finalu izgubili s 4:2, nato pa se je začelo dolgo čakanje. Zelo dolgo. La seleccion (prevedeno reprezentanca) je namreč leta 1978 dobila edinstveno priložnost, da tako želeno lovoriko najboljšega na svetu osvoji pred domačimi gledalci. Priprave so bile dolge, saj so odigrali kar 33 tekem; na prvenstvo so bili uvrščeni neposredno. Selektor Cesar Luis Menoti je tedaj naredil nekaj nepredstavljivega in vzhajajočo zvezdo svetovnega nogometa, takrat 17-letnega Maradone ni uvrstil na seznam za prvenstvo. Nekateri viri pravijo, da zato, ker ni bil pri srcu vojaški hunti, ki je vztrajala, da si vpoklic zasluži Norberto Alonso. Tveganje se mu je izplačalo, Argentina je v finalni tekmi po podaljških s 3:1 premagala Nizozemsko, veliki junak pa je z dvema goloma postal Mario Kempes; skupno jih je na prvenstvu dosegel kar pet. Osvaldo Ardilles, ki je bil tedaj del moštva, se spominja: »Roko na srce, Kempes je imel nekaj kilogramov preveč. Fizično ni bil najbolje pripravljen. Nato ga je selektor na presenečenje vseh uvrstil v postavo in že na prvi tekmi je zabil dva gola.« To je bilo prvenstvo, na katerem je bilo zmagoslavje Argentine zapisano v zvezdah. Z razlogom. »Peti himno na domačih tleh pred 70.000 gledalci na stadionu in še 25 milijoni Argentincev, ki doma stiskajo pesti, je bilo neverjetno. Bil sem živčen, a ko je sodnik prvič zapiskal, je nervoza izginila,« pravi Mario Kempes, ki si je med turnirjem na prigovarjanje soigralcev obril brke.
Štiri leta pozneje je prvenstvo gostila Španija, Argentina pa je bila v vojni za Falklandsko otočje z Veliko Britanijo. Reprezentanca je bila podobna, le da je tokrat priložnost dočakal tudi Maradona. Znotraj reprezentance sta se oblikovala dva tabora, razhajanja med starejšimi in mlajšimi pa so bila vse bolj očitna. Po porazih z Italijo (3:1) in Brazilijo (2:1) so morali nepričakovano pripraviti kovčke. Menotti je moral oditi, naslednik Carlos Bilardo pa je veljal za perfekcionista ter obsedenega s taktiko in strategijo. »Vrnitev k slavi,« so prvenstvo v Mehiki označevali argentinski mediji in imeli še kako prav. Maradona je igral v svojem filmu, zabijal in asistiral. Gola proti Angliji v četrtfinalu se je oprijel naziv božja roka, saj je vratarja Petra Shiltona premagal s pomočjo roke, le štiri minute pozneje pa je po preigravanju, ki se je začelo na argentinski polovici, dosegel še gol, ki so ga označili kot gol stoletja. Po eni strani je bil goljuf, po drugi genij. Zmaga s 3:2 v finalu proti ZR Nemčiji je bila samo še pika na i, s petimi goli pa je bil Maradona najboljši strelec in igralec turnirja. Žogo s tekme z Anglijo so nedavno prodali za 2,4 milijona ameriških dolarjev. Nato se je začela žalost. V Italiji štiri leta pozneje Maradona ni bil najbolje fizično pripravljen, v najslabšem finalu vseh časov pa je Nemčija slavila zmago z 1:0. Po turnirju je šlo Maradoni vse narobe tudi v klubu Napoliju (Argentina je v polfinalu prav v Neaplju premagala gostitelje prvenstva) in zasebnem življenju, ko naj bi prišel v nemilost mafije in medijev, ki so razkrinkali njegovo odvisnost od kokaina. 24 let pozneje je bila njihova krvnica v finalu prvenstva v Braziliji znova Nemčija, ko je Mario Götze gol za 1:0 zabil v podaljšku.
Argentini na poti do dobre uvrstitve na svetovnih prvenstvih vedno pomagajo tudi Čarovnice. Gre za skupino žensk, ki ob svečah in s pomočjo amuletov molijo in prosijo boga, da fantom pomaga k zmagi. »Tekmecem skušamo povzročiti glavobol, omedlevico, bruhanje in bolečine v mišicah,« pravi Antonella Spadafora, ustanoviteljica skupine, ki ima že 25.000 sledilcev. »V Mbappeja smo usmerile veliko negativne energije,« je dejala pred finalom. A to še ni vse. Navijači svojim pomagajo do uspeha tudi z množičnim petjem pesmi Muchachos (Fantje), katere del besedila sta tako Maradona kot Messi. Slednji je pred začetkom turnirja na enem od intervjujev pesem tudi sam zapel. Pri vseh naslovih prvakov pa naj bi nogometašem pomagal tudi poseben grenak zeliščni napitek iz listov rastline, ki raste zgolj v Južni Ameriki.
