Pri tokratnih polfinalnih tekmah pokala se kar težko odločimo, kateri dvoboj je bil bolj »utrgan«, oba pa sta se končala z identičnim skupnim izidom 5:4. Tako je madridski Real sicer prvi dvoboj s Sociedadom iz San Sebastiana v gosteh dobil z 1:0 (Endrick), potem pa doma po podaljških izvlekel remi (4:4) in se uvrstil v finale. Katalonci pa so, nasprotno, prvi dvoboj z madridskim Atleticom doma remizirali 4:4, sinoči pa v gosteh na Metropolitanu zmagali z 1:0 (Torres). Tako se bosta 26. aprila na seviljskem stadionu La Cartuja za pokal španskega kralja prvič po letu 2014, ko je zmagal Real (ki ga je tedaj tudi že vodil sedanji trener Carlo Ancelotti), pomerila ta največja tekmeca tako v španskem kot evropskem nogometu.
Kot rečeno, sta bila oba polfinalna dvoboja precej nenavadna, predvsem pa izjemno razburljiva. Tisti na papirju bolj zahteven, med Barcelono in Atleticom, kar je navsezadnje tekma, vredna najmanj kakega četrtfinala lige prvakov, je bil bolj »nor« v prvem dvoboju v Barceloni, kjer so gostje že v 6. minuti vodili z 2:0 (Alvarez, Griezmann), potem je Barcelona v seriji nasula štiri zadetke (Pedri, Cubarsi, Martinez, Lewandowski), a so gostje med 84. in 93. minuto izenačili (Llorente, Sorloth). Včeraj na madridskem Metropolitanu, kjer sicer slovenski vratar Jan Oblak ni igral, saj ga v pokalu praviloma nadomešča Juan Musso, je Barcelona dokaj hitro povedla (Torres, 27. minuta), v prvem polčasu sicer močno dominirala, a je v drugem delu Atletico stopil na plin, toda zadetka kljub vsemu (in celo razveljavljenemu golu Sorlotha) niso dosegli. Pošteno povedano, je bila Barcelona vseeno v dveh dvobojih krepko boljša in nadaljuje svoj imenitni niz 20 tekem brez poraza, z uvrstitvijo v finale pokala, vodilnim položajem v prvenstvu in tudi s četrtfinalno vozovnico v ligi prvakov.
Skoraj popolnoma enak skupek sezone ima tudi njihov najhujši tekmec, madridski Real, za katerega pa je – za razliko od praviloma odlične igre Barcelone – težko ugotoviti, kako mu to sploh uspeva. Še najboljši dokaz tega je ravno torkovo polfinale pokala s Sociedadom, ki je zadnja leta vsekakor še najbližje položaju četrtega najboljšega španskega kluba (tako da je bilo letošnje polfinale španskega nogometnega pokala za navijače skorajda sanjsko). Realov trener Ancelotti je zaradi zmage v prvi tekmi povratno na Bernabeu namreč začel s peterico igralcev v obrambi, od katerih niti eden ni član siceršnje prve ekipe; ob poškodbah skoraj celotne zadnje linije (Courtois, Carvajal, Militao in Mendy) je želel spočiti tudi ključnega branilca Rüdigerja, kar je privedlo k temu, da je Real ob skoraj vsakem strelu gostov na gol prejel zadetek, pri čemer je dva v svojo mrežo prispeval kar Realov branilec in povratnik po poškodbi David Alaba, kar je nekaj, česar v nogometu ne vidimo pogosto; poleg tega so zadetek Oyarzabala, s katerim se je Sociedad izvlekel v podaljšek, prejeli v 93. minuti tekme. Ancelotti je uvidel, da mora v ekipo vrniti prvokategornike – Modrić, Mbappe in Rüdiger – pri čemer je Hrvat najprej, kot vedno, vzpostavil red na igrišču, slednji, nemški branilec pa je z zadetkom z glavo po kotu Realu v 115. minuti prinesel finale. Edina svetla točka Reala so napadalni prebliski, ko zadevajo ali Mbappe v prvenstvu ali Bellingham in Endrick v pokalu ali pa Vinicius v ligi prvakov.
Tako bomo, kot rečeno, 26. aprila spremljali el clasico v Sevilli za zmago v Copi del Rey, 11. maja pa bosta Real in Barcelona igrala še dvoboj na Montjuicu za naslov španskega prvaka po tem, ko sta se na lestvici dovolj oddaljila od madridskega Atletica. Ta je po sijajnem začetku sezone v enem mesecu zapravil vse: najprej ga je Real izločil iz lige prvakov, zdaj Barcelona iz pokala, vmes pa so s serijo slabih tekem v španskem prvenstvu za vodilno Barco zaostali že za devet točk. Ponovimo, da obstaja precejšnja možnost, da se 31. maja za naslov evropskega prvaka spet udarita Real in Barcelona, če bosta v ligi prvakov preskočila četrt- in polfinalne ovire.
