Enostavno je kdaj tako. Da vohaš potencial ekipe, ki je uradno sicer oklicana za popolnoma nezmožno presenečenja. In to so najslajše tekme. Ko čutiš tekmo, bi se reklo v žargonu, za kar pa moraš podrobneje čutiti utrip ekipe, kar je spet praviloma najbolj možno, če imaš ekipo rad. Le z vživljanjem v igro lahko dojameš njene bolj skrite finte. Nepozoren, kot sem v teh zimskih mesecih na slovensko prvo ligo, vzpona Domžalčanov niti nisem zaznaval, sem se pa po sobotni tekmi pozanimal, za kaj gre. In ugotovitve so, da gre za ekipo mladcev, utrjeno z veteranoma Ivanom Knezovićem in Draganom Čadikovskim, za ekipo, ki zna bojda odreagirati in katero od svojih kombinacij izvesti nadpovprečno hitro, da igrajo neke vrste totalen nogomet, da njihov strateg Mojsilović, ki ga je svoje čase treniral tudi Obilić, na treningih brez milosti nadira mladce in da so se pozimi pripravljali kar v Domžalah.
Pri vsem skupaj je slednje najbolj seksi. V snegu in v neki bližnji telovadnici. Za kondicijo so torej (bojda dvakrat na dan) sopli po lokalnem blatu. Pri nogometaših je namreč zadnje čase navada, da se gredo med zimsko pavzo pripravljat v toplejše kraje, čeravno se spominjam, da so vsaj jugoprvoligaši nekoč zimsko kondicijo nabirali v snegu. Ker je v snegu pridobiš več kot na morju. To ve vsak, ki je kdaj tekel po snegu. Težko je. Pečejo te noge. Zato pa potem letiš po kopnem. Kupres je bil znan hrib. In ja. Kaj je torej podrobnejšim poznavalcem razmer bilo jasno pred sobotno tekmo? To, da so Domžale fizično bolje pripravljene kot konkurenca. Slišim, da si je mariborsko tekmo ogledal tudi selektor Katanec. Fina informacija.
