Deschamps je selektor francoske nogometne reprezentance postal leta 2012, torej je oziroma bo prvo nogometno ekipo te države vodil rekordnih 14 let; če vemo, da je pred njim Francijo v povojnem obdobju najdlje vodil legendarni Michel Hidalgo (1976–84), utemeljitelj sodobnih uspehov francoskega nogometa, je jasno, da je Deschampsu uspelo skorajda nemogoče. Še posebno ker so vsi slavni selektorji po Hidalgu (Michel, Platini, Houllier, Jacquet, Lemerre, Santini, Domenech in Blanc) na klopi trikolorjev zdržali le od dveh do največ šest let. Ne le to, Deschamps je Francoze že na domačem evropskem prvenstvu leta 2016 pripeljal v finale in tam zelo nespretno izgubil z Ronaldovo Portugalsko, a je potem leta 2018 s Francijo zasluženo osvojil naslov svetovnega prvaka v nogometu, prvega po letu 1998, ki ga je skupaj z Zidanom osvojil tudi kot igralec (dodajmo, da je Deschamps s tem postal tretji zemljan po Zagallu in Beckenbauerju, ki je naslov svetovnega prvaka osvojil kot igralec in trener). V finalu SP je igral tudi leta 2022 v Katarju proti Argentini in še bolj nesrečno izgubil proti Argentini (Francija ne bo nikoli pozabila, da je napadalec Kolo Muani v zadnjih sekundah tekme zgrešil priložnost za zmago, kakršne ne bi nikoli smel zgrešiti); je pa zato Francija pod njegovim vodstvom osvojila tudi ligo narodov leta 2021 z zmago proti Španiji, ko je prvič in edinkrat na velikih tekmovanjih skupaj zaigrala najboljša napadalna dvojica Mbappe-Benzema. S statističnega vidika je tako Deschamps najuspešnejši francoski selektor vseh časov, čeprav so pred njim mnoge lovorike osvajali tudi Hidalgo (evropski prvak leta 1984), Jacquet (svetovni prvak leta 1998) in Lemerre (evropski prvak leta 2000).

Zaradi tega je imel Deschamps vseskozi popolno kritje predsednika francoske nogometne zveze Noela Le Graeta, ki mu je po porazu v finalu SP v Katarju vseeno podaljšal selektorsko pogodbo do leta 2026, torej do finala lige narodov letos in seveda svetovnega prvenstva v Severni Ameriki. Vseeno pravimo zato, ker je bila že tedaj na vidiku Deschampsova menjava, saj je Zidane v »zasedi« čakal na prevzem tega položaja. Ko je januarja 2023 sporni in razvpiti Le Graet zaradi spolnega škandala odstopil in ga je nasledil Philippe Diallo, ta ni želel sredi mandata menjati Deschampsa niti po porazu Francije v polfinalu Eura lani proti Španiji. Deschamps je čutil ta pritisk na svojih plečih, zato je včeraj mirno »predal oblast« z letom 2026; samo vprašanje časa je, kdaj bo francoska nogometna zveza objavila, da bo reprezentanco čez leto in pol prevzel slavni Zinedine Zidane - Zizou​. Res pa je, da vsa pričakovanja o menjavi Deschampsa z Zidanom izvirajo iz tega, da dosedanji selektor kljub vsem uspehom nikoli ni uveljavil prepoznavnega francoskega sloga igre; vedno je namreč igral previdno, šablonsko, taktično, kolikor je bilo pač potrebno za dosego ustreznega izida. In ko navijači primerjajo igro trikolorjev recimo z igro madridskega Reala v času (recimo leta 2017), ko je bila tam Zidanova trenerska kariera na vrhuncu z osvojitvijo vsega, kar se je dalo, tudi lige prvakov, je izbira za nogometne poznavalce jasna.

Zanimivo pri tem je, da sta bili tudi nogometni karieri Zidana in Deschampsa neverjetno prepleteni: skupaj sta igrala tako pri Juventusu (1997–1999) kot v francoski reprezentanci, s katero sta osvojila tako naslov svetovnega (1998) kot evropskega prvaka (2000). Zidane ne more zanikati, da je bil Deschamps v igri Francozov njegova najbolj neomajna podpora, saj mu je kril hrbet kjer koli in kadar koli. Je pa treba povedati, da Deschamps v karieri ni bil samo Zidanov »vodonosec«, kot so mu včasih neupravičeno pripisovali, saj je bil tudi sam uspešen kot igralec: z Marseillom je osvojil ligo prvakov leta 1993 in z Juventusom leta 1996, trikrat pa je igral tudi v finalu lige prvakov (z Juventusom leta 1997 in 1998 ter z Valencio leta 2001). Kje bo Deschamps nadaljeval trenersko kariero po letu 2026, je najbrž prezgodaj govoriti, vsekakor pa glede na njegove uspehe ne samo s francosko reprezentanco, ampak prej tudi s klubi (Monaco je leta 2004 pripeljal v finale lige prvakov, uspešen pa je bil tudi z Marseillom), najbrž ni posebne bojazni, da bi se umaknil z nogometnih zelenic.