Igral je v ligi prvakov in bil del slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu leta 2010. Bil je član Partizana in okusil noro vzdušje na velikem beograjskem derbiju proti Crveni zvezdi. Pa igralec Betisa, s katerim se je na tamkajšnjem derbiju udaril proti Sevilli. V dresu omenjenega andaluzijskega kluba je med drugim zaigral tudi proti Barceloni, kjer je na trenutke pokrival velikega brazilskega virtuoza Ronaldinha. In še marsikaj drugega je Branko Ilić doživel v toku kariere. Kariere, ki jo je v nedeljo proti Mariboru v dresu Domžal dokončno sklenil. A kaj je tisto, kar ima pri Branku Iliću posebno mesto v srcu? Dvojna lovorika z matičnim klubom Olimpijo, kajpak. Skupinsko sliko majskega slavja dvojne krone leta 2018, ko je bil tudi kapetan ekipe, ima uokvirjeno v stanovanju in zanjo pravi, da bo za vedno visela na steni.
Srhljiv občutek na Marakani
Nogometna pot Branka Ilića se je začela na ulicah ljubljanskih Fužin, kjer je veliko časa preživel v družbi dobrega prijatelja Samirja Handanovića. Zanimivo je, da sta s trenutnim kapetanom Interja leta 2004 na prijateljski tekmi proti Črni gori za Bežigradom skupaj debitirala v dresu z reprezentančnim grbom, enajst let kasneje pa se po neuspehu v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 proti Ukrajini od njega tudi skupaj poslovila. Kot vsak ljubljanski nogometni nadobudnež si je Ilić najbolj želel zaigrati za Olimpijo. Prek mlajših selekcij se je prebil do članske ekipe, kjer sprva ni dobil minut za igranje. Leto dni v drugi ligi pri Grosupljem, kjer ga je vodil kasnejši slovenski selektor Tomaž Kavčič, mu je dobro delo, po povratku v Olimpijo pa je pri Branku Oblaku, ki ga je označil za slovenskega Franza Beckenbauerja, le dobil priložnost in jo tudi dobro izkoristil. Slačilnico je v tistem obdobju delil z velikim Robertom Prosinečkim, za katerega pravi, da je bil kljub starosti mojster nogometne igre, ter se pomeril z evropskim velikanom Liverpoolom. Ko je Olimpija leta 2004 odšla v stečaj, se je preselil v Domžale, čeprav je imel na mizi donosnejšo ponudbo Celja. V tretjem letu je s klubom spisal pravo nogometno pravljico, saj je ta prvič v zgodovini postal slovenski prvak. Čeprav se je v tujino takrat podal že sredi sezone, je po koncu vseeno dobil plaketo in zahvalo kluba.
Dobre predstave v Domžalah so mu torej odprle vrata Evrope. Odločil se je za Španijo, natančneje Betis, kjer je izkusil derbi s Sevillo in dvoboje z Ronaldinhem. Ti so mu ostali še posebej v spominu, saj pravi, da je Brazilec tako užival v nogometni igri, da se je smejal tudi takrat, ko je dobival udarce po nogah. V drugem delu tretje sezone je sledila posoja k FC Moskva, nato pa tudi dokončna selitev v Rusijo k Lokomotivi. Po kasnejših epizodah pri Anarthosisu iz Famaguste (Ciper) in Hapoelu iz Tel Aviva (Izrael) je pristal v Beogradu pri Partizanu, kjer je izkusil vročico tamkajšnjega derbija proti Crveni zvezdi in veselje ob osvojitvi srbskega prvaka. Občutkov ob hoji po dolgem tunelu na stadionu Rajka Mitića, znanem tudi kot Marakana, kjer uniformirani policisti ustvarijo dolg koridor, nad njimi pa so najbolj goreči navijači Zvezde Delije, ki besno čakajo, da njihovi največji rivali prikorakajo na igrišče, ne bo pozabil nikoli. Srhljivo, a ker adrenalin naredi svoje, pri tem ni čutil nikakršnega strahu. S kazahstansko Astano je kasneje v kvalifikacijah za ligo prvakov izločil Maribor in se prebil v skupinski del tekmovanja, kjer je v skupini C z Atleticom, Benfico in Galatasarayjem zasedel zadnje mesto, ter osvojil državni naslov. Z Urawo Red Diamonds je izkusil eksotiko japonskega nogometa in prišel do pokalne lovorike, nato pa se vrnil domov. Sprva v Olimpijo in nato Domžale, vmes pa se na kratko preizkusil še na Danskem pri Vejlu.
Do Keka ne goji zamer
Enajst let je tudi redno nastopal za slovensko reprezentanco, s katero mu je leta 2010 uspel podvig, ko se je skupaj s soigralci prebil na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki. Potem ko je bil predvsem v prvem delu kvalifikacij standardni član začetne enajsterice, na mundialu ni okusil slasti igranja. A tega takratnemu selektorju Matjažu Keku ne zameri, saj pravi, da je bilo veliko igralcev v izjemni formi. Tako mu bo svetovno prvenstvo ostalo v spominu predvsem po izjemnem vzdušju v moštvu, ki je bilo osnova za gromozanski uspeh. Večina takratnih soigralcev je še danes v rednih stikih, v času karantene zaradi epidemije koronavirusa so si na telefonih ustvarili posebno skupino in kartali. V dresu z državnim grbom je zbral 64 nastopov in zabil tudi gol na kvalifikacijski tekmi za evropsko prvenstvo 2016 proti San Marinu, ki jo je Slovenija dobila s 6:0.
Kam bo pot očeta treh otrok vodila po koncu kariere, še ni znano. Jasno je le, da bo ostal v nogometu. A najprej bo sledil oddih z družino na morju, potem pa bo prišlo vse drugo. Tudi trenerski izpit za C-licenco, kamor se je že vpisal.
