Lepšega zaključka sezone si Sturla Holm Laegreid, ki je otroška leta preživel v Baerumu, okoli 15 kilometrov zahodno od Osla, ni mogel želeti. Pred domačim pragom si je v neposrednem dvoboju z Johannesom Thingnesom Boejem na zasledovalni tekmi z vsemi zadetimi tarčami zagotovil prvo zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. »Želel sem dokazati, da si zaslužim globus, zato mi zmaga v neposrednem dvoboju z zdravim Johannesom pomeni še toliko več. Čutil sem olajšanje in zadovoljstvo, predvsem pa veselje, da sem dokončal delo. Zadovoljen sem, da nisem klonil pod pritiskom, ponosen pa, da sem na dveh najpomembnejših tekmah sezone, v sprintu in zasledovanju, zadel vse tarče. Če verjamete ali ne, že razmišljam o tem, kaj sledi,« je po predzadnji tekmi sezone, na kateri si je zagotovil končno zmago, razlagal Sturla Holm Laegreid. Dan kasneje je bil na tekmi s skupinskim startom četrti. Na vprašanje, kaj je njegov naslednji cilj, je brez obotavljanja izstrelil: »Olimpijske igre so moja glavna motivacija za prihodnjo sezono.«
Spoštovanje bratov Boe
Ob slovesu Johannesa Thingnesa Boeja mu bo delo v Anterselvi, kjer bodo prihodnje leto na olimpijskih igrah potekali biatlonski boji, nekoliko olajšano. Vsaj ena kolajna bo zagotovo več na voljo. Doslej je osvojil eno zlato, in sicer leta 2022 v Pekingu z norveško štafeto. »Johannes in njegov brat Tarjei sta mi ogromno pomagala. Tudi z njuno podporo sem napredoval, zdaj pa bi to rad prenesel na mlajše fante v ekipi,« pravi Laegreid, ki se ga je dolgo držal sloves »večno drugega«.
V svoji drugi sezoni v svetovnem pokalu je bil za Johannesom Thingnesom Boejem, naslednje leto ga je prehitel Francoz Quentin Fillon Maillet, nato pa znova mlajši od bratov Boe. Lani je bil četrti, letos pa je vendarle osvojil vrh. »Pred dvema letoma sem pomislil, da ni vse odvisno le od mene, Johannes je bil preprosto na drugi ravni. A nisem obupal, trdo sem delal in napredoval z majhnimi koraki. Še bolj sem stabiliziral strelsko formo in izboljšal tehniko teka. Postal sem hitrejši na progi in vse skupaj se mi je obrestovalo.«
Nenehno izboljševanje in uspešne sezone
Njegova pot proti svetovnemu biatlonskemu vrhu ni bila posuta z rožicami. V mladosti se je ukvarjal s številnimi športi – poleg smučarskega teka še z nogometom, tekvondojem in bandyjem, nekakšno mešanico hokeja in nogometa. Pri šestnajstih letih se je dokončno odločil za biatlon, prelomni trenutek v njegovi karieri pa je bilo srečanje z norveško legendo Olejem Einarjem Bjoerndalnom. »Spoznal sem ga kot najstnik in bil navdušen nad njegovim uspehom. Imel je velik vpliv name,« je priznal v pogovoru za Biathlon News.
Njegovi prvi mednarodni uspehi so prišli na mladinskem svetovnem prvenstvu v Otepääju, kjer je osvojil srebro v štafeti in na posamični tekmi. Toda kmalu zatem je zbolel za mononukleozo, zaradi katere je moral za osem mesecev prekiniti treninge. Po vrnitvi na tekmovalne proge je imel največ težav na strelišču, zato se je posvetil mentalnim treningom in meditaciji, ki ji ostaja zvest še danes.
Priložnost v svetovnem pokalu je dobil šele proti koncu sezone 2019/2020, ko je nastopil na štirih tekmah v Novem Mestu in Kontiolahtiju. Zadel je 59 od 60 strelov in vse štiri preizkušnje končal med 10. in 15. mestom. Od takrat je neprekinjeno napredoval. Že na uvodni tekmi sezone 2020/2021 je v Kontiolahtiju dosegel svojo prvo zmago v svetovnem pokalu, istega leta pa je na svetovnem prvenstvu na Pokljuki osvojil kar štiri zlate kolajne. S tem je dokazal, da je na biatlonsko sceno stopil nov izjemen tekmovalec, ki pa je bil vse do letos v senci Johannesa Thingnesa Boeja. »Dober ekipni duh je alfa in omega uspeha norveškega biatlona. Treniramo v zdravem okolju, ki je hkrati podporno in tekmovalno – to je idealna kombinacija za razvoj,« je prepričan novi kralj biatlona.
Ambasador organizacije MOT
Poleg izjemnih športnih dosežkov je Laegreid znan po predanosti osebnemu razvoju in izobraževanju. Če ne bi bil vrhunski biatlonec, bi kot ljubitelj matematike in naravoslovja študiral nanotehnologijo, kar ostaja njegova velika želja. Rad igra kitaro in jo pogosto vzame s seboj na tekmovanja. »Igram predvsem zato, da se sprostim in preusmerim misli,« je povedal za IBU TV. Njegova najljubša skladba? Stairway to Heaven legendarnih Led Zeppelinov.
Ko ne smuča in ne strelja ali igra kitare, se rad potopi v svet knjig Stephena Kinga ali pa išče notranji mir z meditacijo. Leta 2021 je postal ambasador organizacije MOT, ki mladim pomaga razvijati samozavest, pogum in sposobnost sprejemanja dobrih odločitev. »S to vlogo želim mlade spodbuditi, da sledijo svojim vrednotam in se ne bojijo stopiti proti toku, kadar je to potrebno. Svet bi bil boljši, če bi si vsak upal stati za tem, kar mu je pomembno,« je prepričan novi nosilec velikega kristalnega globusa.
