Ko reprezentančni selektorji sporočijo sezname igralcev, to praviloma izzove vsaj nekaj, če ne veliko oporekanj. Povsod je tako, le da so manjša okolja, kot je slovensko, primerljiva z manjšimi bivalnimi enotami. Prepir v garsonjeri je bolj napet in bučen od prepira v vili, kjer se vsak lahko umakne v svojo sobo. Najbučnejše je, ko gre za nogomet. Do te na videz enostavne, dejansko pa najbolj kompleksne kot tudi najbolj priljubljene športne discipline ima malodane vsak vsaj odnos in stališče, če že zase ne misli, da se nanjo spozna. Najpomembnejša postranska dejavnost se mu tudi reče, kajti nogomet v večini sodobnih skupnosti predstavlja podsistem, ki najbolj izraža siceršnje družbenopolitične razmere. In če je Slovenija pred 40 in več leti menila, da bo topogledno drugačna, se je uštela. Glavni, tudi politični favorit prihodnosti, torej Aleksander Čeferin, se prebija skozi nogomet in ne karate, nekoč glavni hokejski derbi Jesenice – Olimpija pa je zamenjala nogometna tekma med Mariborom in Olimpijo. Tako je nogomet, podobno kot je bilo v rajnki državi, postal ob politiki kot v navezavi nanjo najpomembnejše polje bentenja.
Letos je spor glede udeležbe Josipa Iličića, mednarodno enega najbolj uveljavljenih slovenskih nogometašev. Resda ne najbolj. Vsaj vratar Jan Oblak, nemara pa tudi že mladi napadalec Benjamin Šeško sta večji zvezdi. Potem ko je že malodane opustil nogomet, je Iličić letošnjo pomlad v dresu Maribora do neke mere prišel na tekmovalno raven, po več kot enomesečni kampanji v prid njegove ponovne vključitve v reprezentanco pa je do nje tudi prišlo. Iličić je slovenski nogometni kult, kar v pregovorno konformistični kot oportunistični nogometni srenji pomeni, da tudi če kdo o njem ne misli afirmativno, tega ne izraža na glas. Zato pa je med anonimnim življem na spletnih forumih poteza razvnela strasti za in proti. Medtem ko njegovi zagovorniki opevajo njegove nogometne veščine, nasprotna stran argumentira predvsem, da v času, ko je bil glavni v reprezentanci on, tej ni uspevalo oziroma da mu ob nogometnih manjkajo vodstvene sposobnosti, pri čemer pa s tem, ko se pojavi v ekipi, malodane avtomatično postane osrednja figura z vplivom.
Vprašanje je, ali bi njegov nevpoklic povzročil večje razburjenje, kot ga je vpoklic. Zunaj mariborskega vplivnega območja bi ob nevpoklicu bržkone zdržal argument, da je najpametnejše, če bi šla na prvenstvo ekipa, ki si je udeležbo priigrala brez njega, kar pa obenem navaja na misel, da je do vpoklica prišlo zato, ker je tudi selektor iz Maribora. Od stav pa si tokrat odpočijmo.
