Goran Dragić, Zoran Dragić, Jaka Klobučar, Gašper Vidmar, Luka Rupnik, Jan Vesely, Mitja Nikolić, Emir Preldžić, Klemen Prepelič, Jaka Blažič, Sasu Salin, Davis Bertnas, Gregor Glas, Saša Ciani. To je le nekaj imen, ki so se v mlajših letih pred košarkarskim razcvetom tako ali drugače srečali s trenerjem Mirom Alilovićem. 48-letni strokovnjak v delu z mladimi igralci uživa in to počne že 28 let, od lani pa pri Cedeviti Olimpiji bdi nad mlajšimi starostnimi kategorijami in vodi ekipo Cedevita Olimpija mladi, ki tekmuje v 3. SKL. Je tudi najbolj zaslužen, da danes v zeleno-oranžnem dresu navdušuje 18-letni Francoz Joan Beringer, ki ga v Stožicah v živo redno spremljajo številni ogledniki iz lige NBA, med drugimi se je v Ljubljani pred kratkim mudil predsednik Toronto Raptors Masai Ujiri. Cilj Alilovića je, da najbolj nadarjeni slovenski košarkarji ne bi več prezgodaj odhajali v tujino, ampak zaupali delu pri Olimpiji.
Kako je prišlo do tega, da je Joan Beringer, ki mu napovedujejo izbor proti koncu prvega kroga letošnjega nabora lige NBA, pristal v Olimpiji?
V lanski sezoni smo opravili veliko dela, predvsem pri selekcioniranju v mlajših kategorijah. Iskali smo visokega igralca, ki bi ustrezal našim zahtevam. Zamislil sem si, da bi bil idealen kandidat Francoz, saj so po načinu igre in fizičnih lastnostih pogosto najbližje standardom lige NBA. Poleg tega je pomembno tudi, da je Francija v Evropski uniji, saj tako ni zapletov s papirji. Prek svojih kontaktov sem začel poizvedovati in naletel na Beringerja. Ogledal sem si nekaj njegovih tekem in se hitro odločil, da ga moramo povabiti na preizkus. Z njim smo vzpostavili stik že novembra 2023, nato smo skupaj iskali ustrezen termin, da pride v Ljubljano, saj je pokazal interes za menjavo kluba. Uspelo nam je sredi februarja 2024, ostal je tri dni, z njim pa smo opravili treninge in kondicijske teste.
Kako to, da ga ni pred vami medse zvabil že kakšen drug evropski velikan?
Na radarju drugih evropskih klubov še ni bil, ker je z igranjem košarke začel precej pozno – šele tri leta in pol nazaj. V Ljubljano je prišel s starši, kar je zame zelo pomembno. Želim namreč spoznati tudi mamo in očeta igralca, da vidim, kakšno podporo ima otrok in ali prihaja iz zdravega okolja. Hkrati lahko spoznajo klub, okolje in ljudi, s katerimi bo njihov otrok delal. Z Joanom sva hitro vzpostavila dober odnos. Pokazal je, da se zna učiti, da zna prenašati pritisk in da hitro napreduje. Kar ga učimo dopoldne, popoldne že izvaja. Takšnega igralca sem želel vzeti takoj. Tudi starši so bili zelo zadovoljni. Moja energija, pristop in transparentnost so jim bili všeč. Z direktorjem kluba Davorjem Užbincem sva se aprila usedla na letalo in šla osebno do njih v Strasbourg, da pokaževa, koliko nam pomeni.
Tako hitrega preboja v člansko ekipo zanj niste predvidevali, kajneda?
Če hočemo iz mladih igralcev narediti dobre košarkarje, jih moramo učiti osnov. V njegovem primeru centrske tehnike in igre z in brez žoge. Če je igralec inteligenten in deloven, predvsem pa učljiv, gredo stvari hitro. Zaradi starosti je Beringer lovil zadnji vlak, kar smo povedali tudi staršem. Poleti je treniral tudi s člani, hitro naredil preskok in ostal z ekipo trenerja Zvezdana Mitrovića, dela pa ves čas tudi individualno. Ima izjemen občutek za prostor v obrambi, za zaustavljanje prodorov, je mobilen. Ob tem pa samozavesten in neobremenjen. Ne čuti pritiska tekem, igra, kot da je na zunanjem igrišču s prijatelji. Ob tem bi še izpostavil, da je marljiv, hraber in spoštljiv.
Kako pomembno je, da Olimpija znova začne razvijati mlade igralce?
Klub si prizadeva, da nadarjen mlad igralec dobi priložnost in da pokaže svoj potencial. Tu pride do izraza tudi moja vloga, saj že 28 let delam z mladimi, zdaj že z otroci nekaterih očetov, ki sem jih nekdaj treniral. Vem, kako pomembna je selekcija in dolgoročno delo. V klubu se zavedamo, da ne moremo finančno tekmovati z največjimi. Zato veliko vlagamo prav v mlade. Če z njimi delamo kakovostno, imamo možnost razviti igralce, ki bodo v prihodnosti nosilci. Priložnost, ki smo jo dali Beringerju, nam je odprla pomembna vrata – iz Francije zdaj sami povprašujejo po sodelovanju. Na nek način je celo lažje pripeljati tujca kot domačega mladega igralca, kar se mi zdi nerazumljivo. Vendar se trudimo. Ne sme biti pomembno, v kateri klub prihajaš, ampak kdo s tabo dela, kakšen je trener, kako sistematično je zastavljeno delo.
Kdaj je najbolj pomembno, da mladi delajo z ustreznim strokovnjakom?
Od 15. leta naprej. Takrat so najbolj učljivi, motorično najbolj odzivni. Če začneš šele pri recimo 19 letih, je prepozno. V zadnjih dveh letih smo v klubu izboljšali pogoje – od kadrovske zasedbe, kondicijskih trenerjev, športne psihologinje, nutricionista, do boljše opreme. Glavni cilj pa je, da nadarjeni slovenski mladci ostanejo doma. Zaustaviti želimo odhode v tujino. Pomembno je, da se mlad igralec zaveda, da lahko doma dobi vse, kar potrebuje. Motiv nikakor ne sme biti denar, ampak pogoji za delo in možnost razvoja. Kar šteje, so dejanja, ne besede. Klub gre v tem pogledu v pravo smer. Beringer, Lazarevski in Morano so tisti, ki smo jih že porinili k članom.
Kaj pa je najbolj pomembno pri tem, da se mlad igralec lahko uspešno prebije na člansko raven?
Ko sem lani avgusta prevzel vodenje mlajših kategorij v klubu, sem nemudoma prepoznal potencial pri nekaterih fantih. Tisti, ki vedo, kaj želijo, in se zavedajo, kako težka je pot do uspeha, so naši pravi kandidati. Pri nas je konkurenca velika, na treningu pa je pritisk. Tisti, ki ga ne prenesejo, ne bodo mogli igrati na članski ravni, kjer se nato priključijo recimo tudi Američani, ki prihajajo v Evropo, in imajo gromozansko željo, da se dokažejo. V mlajših selekcijah se pogosto najbolj nadarjenim posameznikom vse ponudi na pladnju. Toda tak igralec ne bo uspel – ne le košarkarsko, tudi karakterno. Napredek pride z delom pod pritiskom in konkurenco. Ob tem trenerji z mladimi ne bi smeli loviti rezultatov. Pomembno namreč je, kaj bo iz določenega igralca čez tri, štiri leta. Tega se moramo zavedati vsi. Dodal bi še, da se je košarka spremenila – danes ni več prostora za počasne, neatletske igralce brez izjemne inteligence ali branja igre. Ključno namreč je, kako igralec rešuje probleme v igri – to je zame talent. Tisti, ki v treh dneh pokaže, da razmišlja in napreduje, je pravi.
V Sloveniji močno primanjkuje visokih igralcev. Kako je glede tega pri podmladku?
V prvi vrsti se moramo vprašati, kaj imamo doma. Kar se tiče branilcev, smo zelo konkurenčni, kar se tiče višine, pa ne. Toda če v mlajših selekcijah nimaš visokega igralca, ne moreš pravilno trenirati in razvijati branilcev, ki se morajo učiti igre po globini in sodelovanja s centri in krilnimi centri. Če doma ni pravega profila, je zato pomembno pripeljati kakovostne tujce.
Včasih so v Slovenijo prihajali kakovostni mladi igralci iz Gruzije. Je danes kakšna specifična država, proti kateri pogledujete?
Res je, sodelovali smo z igralci iz Gruzije, pa na to iz BiH, spomnite se Mirze Begića, Alena Omića, Hasana Rizvića... Danes je vse bolj globalno – internet, skavting, dostop do informacij. Gledamo povsod, po celi Evropi, tudi Afriko, kjer so posebej dejavni Španci in Francozi, saj so tam njihove nekdanje kolonije. Ker je jezikovna pregrada manjša, je prehod za otroke lažji.
