Potem ko je leta 2007 s Panathinaikosom osvojil naslov prvaka v evroligi kot igralec, se je Sani Bečirović z omenjenim grškim klubom v nedeljo znova znašel na evropskem klubskem košarkarskem tronu. Tokrat je atenskemu velikanu pomagal v vlogi športnega direktorja, ki prinaša veliko odgovornost. V zelenem delu grške prestolnice po izjemnem uspehu vlada prava evforija, zato ni čudno, da se je moral 43-letni Bistričan med pogovorom za Dnevnik večkrat opravičiti, saj so do njega pristopali navijači, ki so se mu zahvaljevali in želeli z njim slikati, kot je bilo moč slišati, pa mu ni bilo treba plačati niti obroka v restavraciji. »Naslednje leto gremo po osmi naslov prvaka evrolige,« je zatrjeval vsem navijačem.
Očitno v Atenah med navijači Panathinaikosa vlada prava evforija?
Največji dokaz, kaj pomeni navijačem naslov prvaka v evroligi, je podatek, da nas je v Atenah dočakalo 40.000 ljudi. Vzeli so dopust, bolniške odsotnosti, ne vem, kaj še, da so nas pospremili od letališča do dvorane Oaka. Avtocesta je bila zaprta, imeli smo povorko do dvorane, za 20 kilometrov poti pa potrebovali tri ure in pol. Hkrati to govori tudi o tem, kakšno bolečino so navijači čutili v teh trinajstih letih brez evroligaške lovorike. Včasih se jim je zdelo samoumevno, da so se uvrščali na zaključni turnir četverice in zmagovali, v zadnjem obdobju pa temu ni bilo več tako.
Je uspeh v evroligi prišel hitreje od pričakovanj?
Lagal bi, če bi rekel, da smo pred sezono razmišljali o končni zmagi v evroligi. Šli smo po korakih. Sprva smo želeli priti v končnico, ko nam je to uspelo, smo rekli, da bomo poskušali priti do prednosti domačega parketa. Na koncu se je to v četrtfinalu izkazalo za ključno, saj smo odločilno peto tekmo proti Maccabiju igrali v nabito polni Oaki. Ko pa smo prišli na zaključni turnir, se je spremenila miselnost prav vseh. Na površje je prišla moč, tisto nekaj več, kaj Panathinaikos ima v primerjavi z ostalimi klubi. Temu lahko rečemo tudi zmagovalna miselnost. Ko smo prišli v Berlin, smo vedeli, da se nas bodo ravno zaradi tega ostali bali. Bili smo samozavestni, a hkrati sproščeni. Panathinaikos še nikoli ni izgubil v finalu evrolige. Bolj kot finala sem se bal polfinalne tekme s Fenerbahčejem. V prvi vrsti zaradi incidentov pred tekmo, pa zaradi zgodovine našega trenerja Ergina Atamana z njimi, ko je še vodil Anadolu Efes.
Tudi Real Madrid je ekipa, ki je samozavestna in ima zmagovalno miselnost, a se ga niste ustrašili.
Real Madrid je ena najboljših ekip v Evropi, a sem bil pred finalom samozavesten. Zato, ker ekipa, ki je redni del sklenila na prvem mestu, še nikdar ni osvojila naslova prvaka. Nadalje, lani so imeli gromozansko srečo, da so prišli do naslova prvaka. Sem človek, ki verjame, da v življenju ni naključij. Hkrati sta naša nosilca Kostas Sloukas in Dinos Mitoglou v polfinalu igrala slabše od zmožnosti. Vedel sem, da dvakrat ne bo tako. Polno je bilo nekih indicev, ki so mi dajali upanje. Real Madrid je odigral izjemno v napadu v prvem polčasu in vodil tudi za 14 točk. A v napadu smo bili dobri tudi mi. Ob polčasu smo rekli, da če dvignemo raven igre v obrambi, bomo prišli do zmage. Tako je tudi bilo.
Kako pomembno vlogo pri uspehu je odigral trener Ergin Ataman?
Največja odlika Atamana je njegova histerijska samozavest. Prepričan je v sebe in svoj prav. Če k temu dodamo še našega predsednika Dimitrisa Giannakopoulosa in vse ostale, dobimo zmagovalno kombinacijo. Ponovil bi, da so imele ekipe na zaključnem turnirju določen strah pred nami. Imeli smo v narekovajih norega trenerja, norega predsednika, nore navijače na tribunah... Prav pomoč s tribun in mirnost Atamana v ključnih trenutkih sta prelomila finale. Pa, jasno, igralci.
Kako bi opisali predsednika kluba Dimitrisa Giannakopoulosa?
Po tekmi sva se objela. Dejal sem mu, da ne ve, kako ponosen sem, da nam je uspelo. On pa mi je odvrnil, da ve, kaj vse sem dal skozi, a da je bil prepričan, da bom vse skupaj zdržal. Gre za izjemno emotivnega človeka, ki živi vsak dan s 100 kilometri na uro. Ne boji se izražati tako pozitivnih kot negativnih čustev. Enostavno se moraš na to navaditi. Pridejo trenutki, ko je resnično hudo, a se zna za vse skupaj nato tudi opravičiti. Ko ga sprejmeš takšnega, kot je, ni težko sodelovati z njim.
Koliko pa je izrazit vaš podpis pri uspehu?
Iskreno povedano me jezi, ko me novinarji to sprašujete. Kaj mislite vi? Kako pomembni so v klubih športni direktorji? Osebno sem skromen človek in to me včasih tepe. Imeli smo tri kandidate za glavnega trenerja. Ko stvari s Pablom Lasom niso šle v pravo smer, sem rekel predsedniku, da gremo po Ergina Atamana. Odpotovala sva v Beograd na sestanek in po njem praktično v isti sapi dejala, da je to naš človek. Agent mi je ob tem dejal, da bom imel prav jaz najtežjo nalogo, ker bom moral delovati kot nekakšen mediator med Atamanom in Giannakopoulosom. »Ali bo vse skupaj eksplodiralo kot atomska bomba ali pa bo to zgodba o uspehu,« je rekel. Pa naj vam zaupam še anekdoto. Ko smo sestavljali moštvo, sem Atamanu in Giannakopoulosu povedal, da rabimo po mojem mnenju višjo ekipo, če se želimo kosati proti glavnemu rivalu Olympiacosu. Predvsem na branilskih položajih. Odločil sem se za Jeriana Granta, ki je sezono pred tem odlično igral za Türk Telekom. Ko je bil posel že praktično sklenjen, me je poklical Giannakopoulos in mi malo v šali, bolj pa zares, dejal: »Ali si pri zdravi pameti? Jaz ti dam polno vrečo denarja, da podpišeš superzvezdnike, ti pa pripelješ Granta? Bi rad, da te odpustim, še preden se začne sezona?« A je to tisto, kar nekateri ne razumejo. Če želiš uspeti, potrebuješ ekipo v pravem pomenu besede. Torej skupino ljudi, ki je kompatibilna in v kateri vsak izpolnjuje naloge, ki mu jih nameni trener. Tu je Ataman z naskokom najboljši manager, ki zna ustvari uspešno skupino ljudi na parketu, dogajanje izven njega pa je moja naloga. Tega se ne vidi, a je prav tako pomembno. Tukajšnji novinarji so rekli, da že dolgo niso videli, da bi se igralci po uspehu veselili s športnim direktorjem. Kot predstavnik kluba bi moral predstavljati avtoriteto, med nami bi morala biti določena distanca. A sem v vzpostavitev ljudskih odnosov med sezono vložil toliko truda, da smo se enostavno zbližali.
Kako pomembno je bilo za vas obdobje štirih let, ko ste v vlogi športnega direktorja delovali pri Cedeviti Olimpiji?
Izjemno. Če bi ponudba Panathinaikosa prišla pred petimi leti, je ne bi sprejel, ker se ne bi počutil sposobnega. Pri Cedeviti Olimpiji sem nabiral znanje, spoznaval, kako deluje pomemben evropski klub, finančno in marketinško plat posla. Zato se lani nisem ustrašil izziva, ki ga je predstavljal Panathinaikos. Nisem si sicer mogel predstavljati, v kaj se spuščam, saj je sodelovanje z Atamanom in Giannakopoulosom nekaj, kar težko opišeš z besedami, a je delovanje Olimpije in Panathinaikosa kot klubov sila podobno. Zato hvala ljudem pri Olimpiji, da so mi ponudili priložnost.
Imate ob vsem dogajanju pri Panathinaikosu čas spremljati tudi izjemne predstave Luke Dončića v ligi NBA?
Seveda. Letos je enostavno njegovo leto. Dallas je sestavil okoli njega dobro ekipo, ki je v prejšnjih letih ni imel. Vloge v moštvu so odlično razporejene. Če potegnem vzporednico s Panathinaikosom, smo za uspeh potrebovali človeka, kot je Kostas Sloukas, ki je dal skozi že marsikatero bitko in ve, kako zmagovati. Luka je potreboval čas, da je spoznal, kaj pomenijo tekme v končnici, kako porazdeliti moči skozi sezono in podobno. Hkrati pa ima tisto, česar se ne da naučiti ali kupiti. Za Dallas sicer močno stiskam pesti tudi zaradi Marka Milića. Z njegovim prihodom je Luka še dvignil raven igre in resnično upam, da bosta šla do konca.
