Odločitev o nastopu na severnem peklu v kolesarskem svetu sproža različne odzive, mi pa smo za mnenje povprašali človeka, ki ga na kolesarski poti spremlja od prvega dne – njegovega prvega trenerja Miho Koncilijo. Triinštiridesetletni trener in športni direktor v ekipi Pogi team se je v intervjuju ponovno dotaknil začetkov najboljšega kolesarja na svetu in njegove zapuščine, spregovoril pa je tudi o svoji karieri in o težavah, ki jih prinese naziv prvega trenerja Tadeja Pogačarja.
Tadej Pogačar bo v nedeljo prvič v članski konkurenci na startu dirke
Pariz–Roubaix. Je pri 26 letih odločitev sprejel v pravem trenutku?
Zagotovo. Tadej je takšen tip človeka, da se poskuša dokazati na vseh terenih. Glede na trenutno pripravljenost je zdaj pravi čas, da se pomeri tudi na tej dirki. To je izziv, ki kolesarja naredi zares vsestranskega, in Tadej ves čas dokazuje, da to je. Pariz–Roubaix je ena največjih kolesarskih dirk na svetu in je zagotovo na Tadejevem seznamu.
Na dirki praktično ni vzpona, so pa zloglasni tlakovani odseki, kjer izkušnje veliko štejejo. Je že ob svojem debiju favorit?
V zadnjih letih je tako, da kjer se pojavi na startu, je favorit, ne glede na teren. Tukaj gre za ravninsko dirko, a kot radi rečemo, dirko težko naredijo kolesarji in nekako vemo, kako ta dirka poteka. Ve se, kateri kolesarji imajo prednost, a tudi na Flandriji smo videli, da ni vse v tistih pravilih, ki so zapisana na listu papirja. Verjamem, da nekaj takega Tadej lahko ponovi tudi v Franciji. On gre na dirko zmagat in verjamem, da mu to lahko tudi uspe.
Na ogledih trase je dokazal, da mu hitra vožnja na kockah ne povzroča težav. Ali zato, ker je lažji od konkurence, lahko pričakujemo, da bo šlo po tlakovanih odsekih rekordno hitro, saj tako izgublja manj od konkurence?
Z ekipo si je natanko ogledal traso, zagotovo so naredili načrt, kakšno dirko si želijo. S podatki na Stravi je samo pokazal, da se tudi na kockah, tako kot tudi marsikje drugje, lahko zares hitro pelje. Zagotovo je taktika zastavljena tako kot na Flandriji, kjer je padel rekord v povprečni hitrosti, in tudi tukaj bo dirka zares zelo težka. Dvomim, da bi lahko padel rekord v hitrosti, saj je imel Mathieu van der Poel lani lepo pomoč vetra v hrbet in je bila njegova hitrost zares izjemna. Zagotovo pa je v načrtu ekipe, da se dirka kar se da hitro, in gotovo bodo imeli njegovi pomočniki še več dela.
Po 34 letih bo na tretjem spomeniku sezone nastopil aktualni prvak dirke po Franciji. Je po vašem mnenju Tadej Pogačar zgolj izjema ali na novo piše standarde kolesarstva?
Po mojem mnenju piše novo zgodovino tega športa. Veliko se ga primerja z Eddyjem Merckxom in bilo je tudi še nekaj drugih kolesarjev, ki so dirkali na vseh terenih, a mislim, da takšnega kolesarja, ki bi bil tako konkurenčen na vseh terenih, še ni bilo, vsaj sam se ga ne spomnim. Pogi kaže nove smernice športa, kako se razvija. Kot je pred dvajsetimi leti nekaj novega začelo moštvo Sky, ko je bilo v karavani vse kontrolirano in se je razvijalo po določenih smernicah, je zdaj s prihodom Tadeja vse obrnjeno na glavo. Ob Tadeju moramo tu omeniti še Remca (Evenepoel, op. p.), ki mu je podoben, in to je odlično za vse navijače tega športa. Da ni več ločevanja kolesarjev na tiste, ki so dobri za etapne dirke, in tiste, ki so za enodnevne klasike.
Mene osebno najbolj navdušuje s svojo konstantnostjo. Kako je mogoče, da po lanski rekordni sezoni, ko se pričakuje manjši padec forme, že na prvo dirko nove sezone pride še boljši?
Sam menim, da je fenomen. Takšnega kolesarja na svetu še ni bilo. Vsako leto kaj doda, vsako leto je boljši, a vse skupaj je tudi nekako logično, saj je še vedno mlad. Predvsem pa to izhaja iz tega, da zares uživa v kolesarstvu. Vse skupaj jemlje z veseljem in kot službo, še danes se veseli vsakega dneva, ko gre na kolo, ne glede na to, da mora opraviti šest ur treninga.
Kako pa je njegovim tekmecem všeč, da je toliko boljši?
Na to vprašanje težko podam konkreten odgovor, saj nisem tako neposredno udeležen v svetovno kolesarsko karavano. Kot pa se med seboj pogovarjamo z Boštjanom (Kavčnikom, mehanikom ekipe UAE Emirates, op. p.) in Andrejem (Hauptmanom, športnim direktorjem ekipe, op. p.), Tadeja vsi drugi kolesarji zelo spoštujejo in nimajo težav z njim, saj je zelo prijeten fant in z vsakim spregovori besedo ali dve. Ne vede se prav nič zvezdniško in je povsem preprost, tudi dirka vedno zelo pošteno. Se pa zagotovo vsi zavedajo, da ko je on na startu, tekmujejo za drugo mesto, in zagotovo tekmeci tudi med seboj sklepajo zavezništva, kako ga premagati.
Ali potem v teh časih najbolj pridobiva pomembnost dirka Milano–Sanremo, kjer Pogačar vendarle še
nima zmage?
Tako je in kot poznamo Tadeja, se bo na start te dirke vračal, dokler ne bo zmagal. Že zdaj vemo, da bo prihodnje leto na startu te dirke. Želi si biti popoln kolesar in si zadaja cilje, ki jih še ni dosegel. S tem se žene naprej in poskuša biti še boljši, s tem pa spodbuja tudi druge, da mu sledijo.
Vse oči so zdaj uprte v severni pekel, a kmalu sledi tudi dirka po Franciji. Lahko letošnji spored enodnevnih dirk pusti posledice na tem
njegovem cilju?
Verjamem, da imajo ljudje, ki ga spremljajo, zdaj že vse tako izdelano, da ni bojazni glede njegove priprave. Glede na to, kako dominanten je bil lani na Touru, mislim, da tudi letos ni bojazni. Res je, da ima priprave za enodnevne klasike, ki so povsem drugačne, kot je bil lani Giro, in tudi kakšen kilogram več, vendar se nimamo česa bati. Pred Tourom sta še ves maj in junij, časa za priprave je dovolj in zagotovo bo tam spet v najboljši formi.
Ob Andreju Hauptmanu ste bili prvi, ki ste zatrjevali, da bo postal šampion. Kaj ga je od nekdaj delalo tako posebnega?
Čisto na začetku kariere še ni bil dominanten, saj je bil dosti manjši in šibkejši od konkurence. Pri starejših mladincih, ko so začeli tekmovati na etapnih dirkah, pa je pokazal, da ima nekaj več. Od nekdaj ima izjemno sposobnost regeneracije, na koncu dirke ničesar ne izgubi, ampak je praktično iz dneva v dan boljši. Pri tistih letih se je videlo, da ima potencial, a je bilo že nekaj takšnih kolesarjev, ki pa potem niso napredovali. Da se bo razvil v to, kar se je danes, pa si nisem nikoli predstavljal. Veliko zaslug za njegov razvoj ima cela odlična slovenska generacija, saj je imel od mladih nog na domačih dirkah veliko konkurence, ves čas se je moral dokazovati.
Pustiva malce Tadeja in se osredotočiva še na vas. Kako to, da kljub svojemu rezimeju še vedno delujete doma in ne v kakšni ekipi svetovne serije?
Dejstvo je, da sam nikoli nisem bil profesionalni kolesar, in zavedam se, da nimam znanja oziroma izkušenj z največjih dirk. A nikoli tudi nisem imel ambicij, da bi deloval v tujini. Doma imam družino s tremi otroki in to mi veliko pomeni. Po drugi strani pa, še posebno z nastankom Pogi teama, čutim neko poslanstvo, da delujem doma. To je velika zgodba, še posebno zdaj, ko se je pridružil še Pika team in je zelo veliko dela. Tudi Tadeju in Urški (Žigart, op. p.) zelo veliko pomeni, da sem tukaj.
Kakšno pa je trenutno stanje v slovenskem kolesarstvu v mlajših kategorijah?
Fenomen Tadeja Pogačarja zagotovo zelo pozitivno vpliva pri zanimanju za kolesarstvo. Če smo morali včasih talente iskati po šolah, zdaj v našem moštvu delujemo na limitu svojih zmožnosti. Sam se še kako zavedam, kako je bilo pred slabimi desetimi leti, ko ni bilo otrok, in zdaj skušam delati maksimalno, da bi ponovno vzgojili kakšnega vrhunskega kolesarja. Z večjim naborom je lažje priti tudi do novega talenta.
Ali zdaj kakšni preveč uspeha željni starši zaradi tega, ker ste vzgojili Tadeja Pogačarja, od vas pričakujejo, da boste to naredili tudi z njihovimi otroki?
Tudi takšni se najdejo oziroma smo imeli primere, ko so starši poklicali in vprašali, ali lahko njihovega otroka testiramo in povemo, ali bo uspešen. Takšnim hitro povemo, da če želijo otroka dati v šport zgolj zato, da bo uspešen, je boljše, da ga sploh ne dajo. Naš način oziroma vizija dela je še vedno ta, da je pri razvoju otrok pomemben športni duh, da je šport zabava in gredo radi na kolo. To je prioriteta, zagotovo pa delamo pri tem, da bi vzgojili nove vrhunske tekmovalce, a se hkrati zavedamo, kako težka in redka je ta pot.
Kako pomembno je za otroke, da lahko trenirajo v ekipi najboljšega kolesarja na svetu?
To je zagotovo zelo pomembno in dodaten bonus. Zelo veliko jim pomeni, da si vsako leto vsaj enkrat vzame tudi čas zanje, se z njimi fotografira in jim deli nasvete. Ko sem bil sam mlad kolesar in je bil moj vzornik Miguel Indurain, si nisem mogel predstavljati, da bi z njim odpeljal en krog za trening, ti otroci pa to možnost imajo in to je zagotovo zelo pomembno.
