Vsak navijač in poznavalec kolesarstva ve, da je Primož Roglič profesionalni kolesar postal šele pri svojih 23 letih. Pred tem se je ukvarjal s smučarskimi skoki. A tudi skoki niso bili njegova prva izbira. Zelo kratek čas je treniral nogomet, nato pa ga je na skakalnice zvabil Zvone Pograjc, trener v skakalnem klubu v Zagorju, ki je bil v času, ko je Primož Roglič še živel v Strahovljah nad Kisovcem, skoraj njegov prvi sosed. Danes odlični kolesar je navduševal že v smučarskih skokih, ki so še danes njegove neuresničene sanje. »Vedno sem si želel postati olimpijski prvak v skokih,« se svojih otroških ambicij spominja danes 33-letni član Jumbo-Visme.

Dolgo je bil na odlični poti, da uresniči svoje sanje. Že v skakalni karieri je bil znan po odlikah, ki ga krasijo tudi v svetu kolesarstva. »Vedno je želel biti najboljši. Bil je zelo nadarjen in tudi treniral je več kot drugi,« Rogličeve vrline opisuje Zvone Pograjc. V skokih se lahko pohvali z dvema zmagama v celinskem pokalu in z naslovom mladinskega ekipnega svetovnega prvaka. Zlato kolajno je osvojil v druščini Jurija Tepeša, Mitje Mežnarja in Roberta Hrgote, ki se vsi lahko pohvalijo s točkami v svetovnem pokalu. Rogliču se prehod v člansko konkurenco ni posrečil, ustavil ga je hud padec na stari planiški velikanki leta 2007. Takrat se je začela njegova zgodba o neverjetnih povratkih. Čeprav je ob padcu utrpel pretres možganov, se je vrnil na skakalnico. Vztrajal je še naslednjih pet sezon, a stika z vrhom ni več našel. Je pa premagal strah in nato uspešno poletel na letalnici bratov Gorišek.

Hauptman smeha ni mogel zadržati

Padec leta 2007 ni bil edini v skakalni karieri Primoža Rogliča. Zanj pa je bilo značilno, da prav nikoli ni tarnal zaradi bolečin. Ko je leta 2011 svojemu trenerju Pograjcu dejal, da ga malce boli koleno, je ta takoj vedel, da je nekaj narobe. »Če Primož reče, da ga nekaj boli, mora biti hudo,« se spominja Pograjc. Izkazalo se je, da ima Primož Roglič poškodovane križne vezi, med rehabilitacijo pa se je prvič srečal s kolesom. Živel je v študentskem domu, ker pa je hotel z rehabilitacijo opraviti kar se da hitro, je na sobnem kolesu preživel tudi osem ur na dan. Nad kolesom se je navdušil in prvič se je preizkusil na amaterskih tekmovanjih. Čeprav ni imel cestnega kolesa, je bil na vzponih boljši tudi od profesionalnih kolesarjev. Leta 2012 je dokončno sprejel odločitev, da v skokih ne more postati olimpijski prvak. Sanj o olimpijskem zlatu pa ni opustil in podal se je na novo pot v kolesarstvu.

Vedel je le za štiri klube v Sloveniji, kjer lahko začne trenirati. Zavrtel je nekaj telefonskih številk in prvi so se mu oglasili v Kolesarskem klubu Radenska, kjer je takrat deloval tudi Andrej Hauptman. »Ko je bil star 21 let, me je poklical. 'Tukaj Primož in rad bi postal profesionalni kolesar,' je rekel takrat. Povedal sem mu, da je to zelo težko, a je bil odločen, češ da je bil pred tem vrhunski športnik. Predstavljal sem si, da je bil atlet ali tekač na smučeh, ko pa je rekel, da je bil vse življenje smučarski skakalec, si nisem mogel pomagati, da se ne bi začel smejati,« se prvega stika s Primožem Rogličem spominja Hauptman. A ker se v nekdanjem skakalcu preliva vztrajna rudarska kri (oče je bil rudar v Trbovljah), se ni predal. Kupil si je prvo kolo in se pridružil treningom kolesarjev v KK Radenska. Kot je že pred časom v enem izmed intervjujev dejal Hauptman, je bil za Rogliča na prvih treningih uspeh že to, da v vožnji v skupini ni padel, v klanec pa je takoj pokazal, da je izjemen motor.

Izjemne telesne sposobnosti so nato prepoznali v novomeški Adrii Mobil, kjer so mu ponudili prvo kolesarsko pogodbo. Še naprej je imel veliko težav s padci. Najhuje jo je skupil na Hrvaškem, ko si je poškodoval očesno dno. Večkrat si je izpahnil ramo. »Zakaj mi je tega treba?« se je ob padcih večkrat vprašal, a da bi resnično obupal, nikoli ni pomislil. Sledil je meteorski rezultatski vzpon. »Začel je spraševati, kako lahko pride do mesta v ekipi svetovne serije,« se odločnosti in predrznosti, saj je Primož Roglič v svetu kolesarstva še vedno veljal za »amaterja«, spominja Bogdan Fink, ki je nato izkoristil vsa svoja poznanstva. »Ponujali smo ga Ineosu, a so se le smejali. Rogliču se je nasmehnila sreča pri Jumbu, kjer so z njim zapolnili zadnje mesto v ekipi za sezono 2016. Pa še to bolj zato, ker so imeli za seboj zares slabo sezono,« prestop na najvišjo raven opiše Fink.

Ta nesrečni Planche des Belles Filles

Tudi ko je Primož Roglič dosegel najvišjo raven kolesarstva, se njegov meteorski vzpon še ni končal. Kot po tekočem traku je nizal uspehe za slovensko kolesarsko zgodovino. Zmagal je na kronometru na Giru, postal je svetovni podprvak v kronometru in nato kot prvi Slovenec dobil etapo na največji kolesarski dirki, slovitem Tour de Franceu. Še naprej je stremel k napredku, ki mu še danes sledi z izjemno izdelanim načrtom. Zaradi odličnih pogojev za trening večino časa sedaj preživi v Monaku, na višino se najraje odpravi v Tignes, v Sloveniji pa si je dom uredil v Gameljnah, kjer je sosed še enega zlatega olimpijca, Benjamina Savška.

Leta 2019 so pri Jumbo-Vismi slovenskega kolesarskega šampiona prvič poslali v lov na največje skupne zmage. Na dirki po Italiji je bil kapetan čebel. Lov na rožnato majico je začel sanjsko, a je italijansko pentljo po seriji padcev in bolezni zaključil na skupnem tretjem mestu. Postal je prvi Slovenec z zmagovalnim odrom na enem izmed treh grand tourov. Še istega leta je v Španiji postal prvi Slovenec z zmago in svoje ime je dokončno zapisal na kolesarski zemljevid ter zaprl usta še zadnjim dvomljivcem o njegovih kolesarskih sposobnostih. Za leto 2020 je bil cilj jasen: naskok na kolesarski sveti gral. Primož Roglič je bil krepko vodilni kolesar na Touru vse do predzadnjega dne, ko je bil na sporedu znameniti kronometer s ciljem na Planche des Belles Filles. Vožnjo življenja je prikazal Tadej Pogačar, ki je rojaka prehitel za skoraj dve minuti in mu odvzel skupno zmago tik pred prihodom v Pariz. A Roglič je hitro pozabil na neuspeh, zmagal na spomeniku Liege–Bastogne–Liege in še drugič v življenju slavil na Vuelti.

Leto kasneje je nekdanji smučarski skakalec zopet poskušal streti urok dirke po Franciji. Zaradi dveh hudih padcev v prvem tednu dirkanja je moral odstopiti. Še enkrat pa je vse navdušil s svojo trmo in vztrajnostjo, ko se je kljub poškodbam pripravil na nastop na olimpijskih igrah v Tokiu in postal olimpijski prvak v vožnji na čas. V točno tej disciplini, ki mu je le leto prej vzela tisto, kar si v karieri kolesarja najbolj želi. Za nameček je še tretjič zapored slavil na Vuelti, čeprav tudi tam ni šlo brez padcev. Kolesarski strokovnjaki njegove padce velikokrat pripisujejo temu, da ni šolan kolesar, da je v šport prišel prepozno in se ni naučil osnov. Velikokrat pa se po sili razmer na žalost zgolj znajde na napačnem mestu.

Pred začetkom sezone 2023 je moral Roglič na operacijo rame, ki si jo je izpahnil ob skoraj vsakem svojem padcu. Povratek je bil uspešen, sezono je začel z dvema zmagama, vse svoje moči pa je usmeril v dirko po Italiji, kjer ima danes na Višarjah priložnost, da ukine urok kronometrov na predzadnji dan tritedenskih dirk in domov odnese znamenito rožnato majico italijanskih cest. S tem pa še enkrat pokaže, da Primoža Rogliča po nobenem padcu in poškodbi nikoli ne gre odpisati.