Slovenski kolesar v dresu nizozemskega moštva Visma-Lease a Bike Jan Tratnik ima za seboj najboljši start v sezono v karieri. Slovenska lokomotiva, ki je slovenskim navijačem najbolj prirasla k srcu z nepozabno vožnjo na čelu glavnine na olimpijskih igrah v Tokiu, se je čebelam pridružila lani. Številni so dejali, da si je Tratnik vpoklic v najboljše moštvo na svetu prislužil zaradi poznanstva s Primožem Rogličem. Syuk, kot Tratnika kličejo prijatelji in znanci, je že lani zatrdil, da le poznati Rogliča ni dovolj za to, da postaneš del nizozemskega moštva. Kljub temu da se je lani, pred začetkom dirke po Italiji, huje poškodoval, zaradi česar je izgubil skoraj pol leta na kolesu, in da je 23. februarja dopolnil že 34 let, je Idrijčan na začetku sezone znova potrdil, da gre za izjemnega kolesarja. Na dirki po Murcii, klasiki Jean, etapni dirki po Algarveju in na prvi spomladanski klasiki v Belgiji Omloop Het Nieuwsblad je dobil priložnost, da se bori za svoj rezultat. Vse skupaj je začinil z zmago kariere, ko je v soboto kot prvi Slovenec dobil Omloop. Tratnik je predan svojemu delu in se je nemudoma podal na priprave za nadaljevanje sezone, v kateri ga čaka dvojec Giro-Tour, še prej pa bo na sporedu nekaj znanih klasik v Belgiji. Kot pravi profesionalec si je vzel čas tudi za pogovor za Dnevnik.
V svetovni seriji je že težko najti dirke, kjer lahko zmagate kot prvi Slovenec. Je zato ta zmaga še toliko bolj posebna?
V karieri nisem zbral veliko zmag, zato je zame vsaka zelo pomembna, a ta je zagotovo največja. Razplet dirke mi je šel na roko in sem napadel v pravem trenutku. Ko sem dobil potrdilo Wouta van Aerta, da lahko zmagam, sem dobil krila, čutil pa sem tudi ekipno odgovornost. Sprva nisem vedel, ali lahko dobim sprint proti Nilsu Polittu, a zadnji kilometer sem odpeljal pametno in nato čutil, da lahko dirko obrnem v svoj prid. To je bilo pravo malce zakasnelo rojstnodnevno darilo, na tekmo pa so se samo zaradi tega iz Monaka in Slovenije pripeljali punca in prijatelji.
Je bil vaš napad načrtovan?
Ne, to je bil samo zelo nagonski napad. Proga je bila v zadnjih dveh ali treh urah zelo težka. Dvakrat sem si močno oddahnil, ko sem videl, da so se vsi spredaj ustavili. Z veliko hitrostjo sem prišel iz ozadja. Čeprav nisem bil prepričan, kdaj je bil Nils Politt na mojem kolesu in je nato vozil precej hitro. Na koncu je bilo pomembno le to, da mi je uspelo.
Če bi imeli možnost izbrati
eno dirko, bi si zaradi prestiža
izbrali ravno Omloop ali pa je
morda naslednja na vrsti
Pariz–Roubaix, ki tudi še čaka na slovenskega junaka?
Mislim, da mi Pariz–Roubaix od vseh klasik še najmanj leži. Ker gre predvsem za ravnino, mi na mojo težo ne ustreza. Seveda bi bilo lepo zmagati, ampak če bi že lahko izbiral, bi izbral Flandrijo. A kot rečeno že pred tem, zame je vsaka zmaga, ne glede na to, na kateri dirki, zelo pomembna.
K čebelam ste prestopili s skoraj 32 leti in se nato huje poškodovali. Ekipa očitno resnično ve, kaj dela, da ste se tudi vi vrnili še močnejši.
Prav zares sem še napredoval. Tukaj ne gre zasluga le ekipi, tudi sam sem bil pripravljen zelo veliko delati za to in sem v to vložil veliko truda. Takoj ko sem se poškodoval, sem si zadal nove cilje in jim stoodstotno sledil. Pri meni je tako: če si ne zadam lastnih ciljev, potem nimam prave volje in je veliko težje. Ko pa imam pred seboj jasen cilj, zanj delam vse, kar je v moji moči.
Na začetku sezone ste dobili priložnosti za dirkanje na svoj rezultat. Na svetu ni veliko pomočnikov, ki takšne priložnosti izkoristijo, kot ste jih vi. Od kod vam ta instinkt?
Tudi sam ne vem natančno. Je pa res, da sem v preteklosti v drugih ekipah že bil kapetan in nekako vem, kako je treba pristopiti, ko dirkaš na rezultat. V zadnjih letih le nisem dobil dovolj priložnosti zase, a očitno tega občutka nisem izgubil. Sedaj sem dobil to priložnost in sem jo samo izkoristil.
Na svoji spletni strani ste zapisali, da za te prve dirke sploh še niste trenirali z vso močjo. Vas v nadaljevanju lahko pričakujemo še močnejšega?
Ne gre za to, da nisem treniral z vso močjo. Le v nekaterih prejšnjih sezonah sem opravil tudi že več treninga v tem obdobju. Bomo videli, kaj to pomeni. Morda mi manjši obseg celo bolj ustreza, morda pa je še prostor za napredek. Bomo videli, kaj bodo pokazale naslednje dirke.
Vaša ekipa je šla skozi burno obdobje. Zamenjali ste sponzorja, zapustil vas je Primož Roglič, imeli ste težave pri prestopu mladega Ciana Uijtdebroeksa ... Rezultati kažejo, da to na vas ni imelo nikakršnega vpliva, morda ste le še bolj motivirani.
Vso kariero se poskušam osredotočiti le na svoje delo. Zmeraj razmišljam o tem, kako bom najboljši. Za prestope kolesarjev imamo v ekipi dovolj ljudi, ki skrbijo za to področje. Tudi glede zamenjave sponzorja je bilo enako. Sam samo odpravljam delo, ki mi ga določijo, ekipa pa zaradi vseh sprememb ne deluje prav nič drugače.
Z izjemnim začetkom sezone ste na lestvici Mednarodne kolesarske zveze napredovali za več kot 400 mest in ste zdaj 128. Kakšna čast je to?
Sam ne spremljam nobenih lestvic. Najbolj sem zadovoljen, če sem na tekmah najboljša verzija samega sebe. Če lahko na tekmi dam sto odstotkov svojih sposobnosti in izpolnim vse zadolžitve, ki jih imam, sem na koncu zadovoljen.
Letos slovenski kolesarji blestite
in imate velike cilje tudi v dresu
z državnim grbom. Takega Jana
Tratnika reprezentanca potrebuje.
Kje se vidite vi?
Zelo si želim ponovno obleči slovenski reprezentančni dres. Lani je bilo svetovno prvenstvo avgusta in zaradi poškodbe mi ni uspelo biti pravočasno pripravljen. Letos nas čaka zelo naporna sezona s številnimi vrhunci, a sam si zelo želim biti zraven na olimpijskih igrah v Parizu in kasneje na svetovnem prvenstvu v Švici.
