Poredni deček. Ta skovanka najbolje opiše legendo svetovnega tenisa, danes 66-letnega Johna McEnroeja. Če so si ga mnogi zapomnili predvsem po kontroverznem vedenju tako na kot zunaj teniškega igrišča, pa je potrebno priznati, da je bil eden najboljših vseh časov. Še več, ob Stefanu Edbergu se lahko pohvali, da je bil številka ena tako med posamezniki kot v dvojicah, edini vseh časov pa je številko ena držal v svojih rokah hkrati. Zato sploh ne čudi, da je v karieri slavil zmago na 155 turnirjih, 77 med posamezniki in 78 med dvojicami. Seveda pa je najbolj ponosen na štiri zmage na US Opnu in tri v Wimbledonu, vse skupaj pa se je odrazilo pri zaslužku. Ta je bil za tiste čase vrtoglavih 12,5 milijona ameriških dolarjev. Ne pozabimo, med posamezniki je tekmoval med letoma 1978 in 1994, ko so bile denarne nagrade svetlobna leta oddaljene od današnjih.
Malo znano je dejstvo, da je bil rojen v Nemčiji, a sta bila starša Američana. »Zaplodila sva ga v Belgiji, a rojen je bil v Nemčiji,« je enkrat dejal njegov oče, ki je bil zaposlen v ameriški vojski. A že pri Johnovih devetih mesecih se je družina preselila v ZDA, in sicer v Douglaston v bližini mesta New York, kjer je pri osmih letih teniški lopar prvič prijel v roke. Kmalu je bil med najboljšimi mladimi ameriškimi tenisači, pri 18. letih pa je slavil zmago na mladinskem Roland Garrosu tako med posamezniki kot mešanimi pari. Še isto leto se je skozi kvalifikacije prebil v glavni žreb Wimbledona, kjer ga je šele v polfinalu zaustavil Jimmy Connors. Višje amater v odprti eri tenisa do tedaj še ni zmogel. Kasneje tega leta je postal profesionalec in že takoj podpisal pogodbo z opremljevalcem Sergiom Tacchinijem.
Sodniku je rekel, da je kreten
Ni razočaral, že leta 1979 je osvojil prvi grand slam, ko je v ZDA v finalu premagal prijatelja Vitasa Gerulaitisa in postal najmlajši vseh časov, ki mu je to uspelo. Nato pa je leta 1980 prišlo do dvoboja, ki ga mnogi smatrajo kot tretjega najboljšega vseh časov, saj je v finalu Wimbledona prekrižal lopar z Björnom Borgom. V četrtem nizu je v podaljšani igri rešil kar pet zaključnih žog in po 20 minutah slavil z 18:16, a je bil Šved v odločilnem petem nizu boljši z 8:6. To je bil le eden izmed njunih številnih dvobojev. Leto 1984 je bilo njegovo najboljše. Na 85 dvobojih je zmagal kar 82-krat, kar ni uspelo še nikomur, dobil je 13 turnirjev in prvič postal številka ena. McEnroe je bil zaslužen, da je tenis onkraj Luže postal eden najbolj priljubljenih športov. Leta 1978 so tako Američani prvič po letu 1972 osvojili Davisov pokal, kar so nato ponovili še v letih 1979, 1981, 1982 in 1992, McEnroe pa je barve reprezentance branil kar 14 let.
A vse ni bilo blesteče. V Stockholmu se je po eni izmed dvomljivih žog spravil na sodnika in mu med drugim rekel, da je kreten. Gledalci so ga izžvižgali, dobil je tudi tritedensko prepoved igranja in finančno kazen v višini 7500 dolarjev. Nato si je vzel leto premora. Poročil se je z igralko Tatum O'Neal, s katero je že imel otroka. Ločila sta se leta 1994. »Na nek način mi je bilo žal, da sva šla narazen. Kar šest mesecev sem le stežka funkcioniral. Nato pa mi je prijatelj dejal, da to, da jokam pred otroki, zanje ni dobro. Nehal sem jokati.« Kmalu je postalo jasno, da sta se ločila zaradi igralkine odvisnosti od heroina. Po letu premora je imel velike težave z iskanjem forme, Ivan Lendl ga je med drugim na velikih turnirjih premagal trikrat zapored, za nameček so se pojavile govorice o zlorabi drog. Kljub temu se je leta 1989 uvrstil v polfinale Wimbledona, kjer ga je premagal Stefan Edberg. Leta 1990 je zmogel tudi do polfinala US Opna. Konec leta 1992 je poklicnemu tenisu pomahal v slovo, pa čeprav je bil na svetovni lestvici še na visokem 20. mestu. Je pa res, da je občasnemu igranju dvojic ostal zvest do leta 2006. Posvetil se je glasbi.
Nevede je leta jemal steroide
Igranja kitare se je učil s pomočjo prijateljev glasbenikov Eddieja Van Halena in Erica Claptona. Ustanovil je skupino The Johnny Smyth Band, kjer je bil pevec in kitarist, začel je pisati komade. Čeprav so nekateri dejali, da ima naravni instinkt za glasbo, pa je bilo več tistih, ki so preprosto rekli, da ne zna peti. Po dveh letih koncertiranja je kitaro postavil v kot. Tudi zato, ker mu je žena in tudi pevka Patty Smith (poročena sta še danes) dejala, da se bo le eden izmed njiju ukvarjal z glasbo. Postal je športni komentator za televizijske mreže ESPN, CBS, NBC in BBC, leta 1999 pa je dobil mesto v hiši slavnih. Istega leta so mu zaupali kapetansko vlogo reprezentance v Davisovem pokalu. Sledilo je priznanje, da je večji del kariere nevede jemal steroide. »Šest let sem nisem zavedal, da so mi dajali neke vrste steroide, ki so bili sicer namenjeni konjem,« je priznal. Posvetil se je razvoju tenisa in filantropiji. Odigral je veliko turnirjev, na katerih so zbirali denar za pomoči potrebne. Leta 2010 pa je na otoku Randall ustanovil svojo teniško akademijo. Izdal je tudi dve avtobiografiji. »Danes nikogar več ne zanima, kaj počnem v življenju. Da sem srečno poročen in imam otroke. Konec koncev se moje zgodbe nihče več ne spominja, saj sem v Wimbledonu nazadnje igral pred 30 leti,« je prepričan. Kljub temu pa priznava, da obožuje tenis in ga še danes rad igra, ne glede na to, da za igranje ni več plačan.
