Za slovenskimi kolesarji je nova vrhunska in skoraj neponovljiva sezona. Pri Dnevniku smo jo v preteklih letih že nekajkrat tako ocenili in se vedno znova ušteli. A zmaga na vseh tritedenskih dirkah v sezoni, naslov svetovnega prvaka, dva kolesarska spomenika in skupno kar 46 zmag za slovenske kolesarje so dosežki za zgodovino. Oceno si po naših merilih zasluži osem kolesarjev, ki so letos nastopali za najboljša moštva na svetu.
Pogačar in Roglič Slovenijo izenačila s svetovnimi velesilami
Tadej Pogačar (UAE Emirates) – 9,5: Pri 26 letih je slovenski čudežni kolesarski deček spisal fenomenalno sezono, ki bi si po vseh kriterijih zaslužila oceno dvanajst od deset. Pogi je na svoj račun vpisal 25 profesionalnih zmag, med drugim je zmagal na Giru in Touru kot prvi po Marcu Pantaniju leta 1998, ki mu je uspel enak dosežek. Na obeh tritedenskih dirkah je pobral še šest etapnih zmag in majico vodilnega kolesarja nosil praktično od začetka do konca. Ob neverjetnem dvojčku je Pogi za zaključek še četrtič zapored osvojil Lombardijo, že spomladi je bil razred zase tudi na spomeniku Liège–Bastogne–Liège. Svoje otroške sanje je izpolnil z nazivom svetovnega prvaka, ki si ga je priboril z vožnjo za kolesarsko zgodovino. Čeprav se vsa kolesarska javnost strinja, da gre za sezono, ki jo bo nemogoče ponoviti, in bi ji tudi mi radi dali oceno deset, smo se odločili za pol točke manj. Enostavno zato, ker verjamemo, da če kdo, potem Pogi lahko preseže letošnje dosežke. Predvsem dirka Milano–San Remo je bila tista, kjer je s tretjim mestom zgrešil eno od zelo želenih zmag, ki se mu v karieri še izmika. Ne pozabiti ne smemo niti na olimpijske igre. Zato tudi vemo, da je Tadej Pogačar še naprej izjemno motiviran in pripravljen, da kolesarske mejnike dvigne še višje v nebo.
Primož Roglič (Red Bull-Bora-Hansgrohe) – 7,5: Drugi slovenski kolesarski šampion, ki je nesporni vodja v svoji ekipi, se je letos odločil za pogumno potezo. Pri že zrelih letih (kmalu bo dopolnil 35 let) je prvič v svetovni seriji zamenjal moštvo. Pri nemškem moštvu, ki je sredi sezone dobilo rdeča krila, je dobil vlogo, ki jo je iskal. Je nesporni vodja, ekipa je pripravljena delati zanj. Za tovrstno potezo si zagotovo zasluži pohvale, a dejstvo je, da je ekipa daleč od ravni Visme-Lease a Bike, kjer je Rogla dirkal pred tem. Novo moštvo je večkrat delovalo, kot da jim ne dela kompas, edina pohvala ekipi gre na račun tega, da napak ne ponavljajo in se hitro učijo. Njegovo leto znova najbolj zaznamujeta dogodka, ki sta sedaj že njegova stalnica. Zaradi novega hudega padca je predčasno zapustil dirko po Franciji in kot mačka z devetimi življenji se je tudi tokrat hitro pobral in nato rekordno četrtič zmagal na španski Vuelti, s čimer je poskrbel, da je Slovenija postala četrta nacija v zgodovini z zmagami na vseh treh tritedenskih dirkah v enem letu. Dodal je tudi skupno zmago na Dofineji, s čimer je dokazal, da kolesarsko še vedno sodi v sam svetovni vrh, v novi ekipi pa lahko zgolj še napreduje.
Udaren začetek, slabše nadaljevanje
Matej Mohorič (Bahrain Victorious) – 5: Slovenski kolesarski legionar, ki je v letošnji sezoni najbolj razočaral in ima tudi zaradi številnih padcev sezono za pozabo. Taktično eden najboljših kolesarjev v karavani je februarja začel slovensko zbirko zmag in prav nič ni kazalo na slabo sezono. Pred začetkom spomladanskih klasik v Belgiji so se mu kar svetile oči, ko je nestrpno pričakoval boj za najvišja mesta. Žal so ga pri lovljenju novih zmag ustavili padci in poškodbe, znova jo je najhuje skupil na spomeniku po Flandriji. Kot pravi borec se je pripravil za nastop na Touru, a je bil daleč od igre za etapne zmage. Nova smola ga je doletela tudi jeseni, ko zaradi poškodbe ni mogel pomagati Tadeju Pogačarju v dresu slovenske reprezentance na poti do naslova svetovnega prvaka. Kljub sezoni za pozabo zavoljo ene zmage ne more prejeti povsem negativne ocene.
Luka Mezgec (Jayco-AlUla) – 7: Najstarejši med slovenskimi profesionalci je znova pokazal, da gre za enega najbolj cenjenih »lead-out« kolesarjev na svetu. Do dirke po Franciji je bil najbolj obremenjen kolesar na svetu z največ tekmovalnimi dnevi. Niti enkrat se ni pritoževal in je svoje delo opravil korektno. Na Giru se je videlo, da s Calebom Ewanom nista uigran par in se njegov sprinterski kapetan ni mogel boriti za etapne zmage. Povsem drugače je, ko je Mezgec v paru z Dylanom Groenewegenom. Nizozemec je bil tudi letos kralj sprintov v Sloveniji, izjemnemu dvojcu pa je tudi na dirki po Franciji enkrat uspelo premagati peloton. Drugi del sezone za Mezgeca ni bil intenziven, kljub načeti formi se je kot pravi gospod vedno odzval na klic reprezentance in nastopil na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu. V njegovem moštvu niti za trenutek niso pomislili, da mu ne bi podaljšali pogodbe, mi pa smo pri njem pogrešali le to, da se kdaj tudi sam odloči napasti zmago. Predvsem takrat, ko izgubi svojega sprinterskega kapetana, saj je v preteklosti že večkrat pokazal svoj zmagovalni instinkt.
Jan Tratnik (Visma-Lease a Bike) – 6,5: Nizozemsko moštvo je imelo letos ogromno težav in nič drugače ni bilo s Tratnikom. Izjemno je vstopil v sezono, uvod pa začinil z zmago na prvi belgijski klasiki sezone Omloop. Po izjemni formi in prostih rokah za pobege na Giru se je od njega pričakovalo več kot le eno tretje mesto v deseti etapi. Njegova smola je bila, da je na dirki nastopal Pogačar. Še enkrat je pokazal, da je eden najbolj pridnih kolesarjev na svetu, dodatne pol točke pa si je prislužil v Zürichu, ko je nemudoma počakal na Pogačarja, čeprav na dirki ni bilo radijskih povezav. Ponovno je dokazal, da bo drugo leto lahko dodana vrednost v raztreseni ekipi Red Bulla, kjer jim bodo Syukove izkušnje prišle še kako prav.
Izjemen napredek Domna Novaka
Domen Novak (UAE Emirates) – 8: Sotekmovalec Tadeja Pogačarja pri letos daleč najboljšem moštvu na svetu je več kot upravičil svojo pogodbo in si zasluženo prislužil novo že daleč pred iztekom zadnje. V preteklosti je bil morda prevečkrat kritiziran, letos pa je zares upravičil svoj vzdevek traktor. Neuničljiv na rahlo razgibanem terenu. Morda na začetku sezone, predvsem na dirki Milano–San Remo, še malce zaspan. Na Giru in predvsem v Liègeu pa je dokazal vse svoje sposobnosti in je zagotovo slovenski kolesar, ki je v sezoni najbolj napredoval. To je dokazal tudi z nazivom državnega prvaka.
Matevž Govekar (Bahrain Victorious) – 6: Mladi slovenski sprinter je na slovenski seznam zmag prispeval dve svoji. Zagotovo ima kvaliteto, a njegova težava je, da si v svojem moštvu ne izbori nastopa na najodmevnejših dirkah sezone. Za drugo sezono mu mora biti cilj, da nastopi vsaj na eni tritedenski dirki in tam pokaže svoje sposobnosti.
Gal Glivar (UAE Emirates Gen Z) – 6: Uradno sicer član razvojnega moštva UAE, a je po odličnem uvodu v sezono na mladinskih dirkah dobil priložnost tudi v prvem moštvu na nižjih dirkah. Prvo sezono je opravil korektno in si zasluženo priboril prvo profesionalno pogodbo. Vozil bo za Alpecin-Deceuninck.
