V veleslalomu, čeprav je več pričakovala od slaloma, je zasedla končno 13. mesto, s čimer si je za naslednjo sezono zagotovila ugodno štartno številko. Naslednji cilj? Prva jakostna skupina.
Tako v lanski kot tudi v letošnji zimi ste najboljši rezultat dosegli na zadnjem prizorišču svetovnega pokala.
Lani se je mogoče malo poklopilo, vseeno sem imela nekaj za pokazati. Letos je bilo težje doseči rezultate, ker sem peljala v slabših pogojih na drugi progi. Vse je bilo tudi pripravljena na način, da bi rezultate stopnjevala od začetka sezone, zaradi kolena mi je potem malo padlo vse skupaj, ni šlo, zato sem vesela tega rezultata na koncu. Je bil kot obliž na rano za konec sezone.
Je bila sezona dovolj dolga?
Komaj sem čakala, da bo konec. Letos sem bila res utrujena, že od januarja borbam. Ne vem, ali je to zaradi tega, ker lani nisem bila nič prosta, ali so to posledice poti v Ushuaio, kjer smo bili dvakrat na pripravah, pa potem smo bili še dvakrat na tekmah v Ameriki. Se je kar nabralo.
Sta bili veleslalomski vožnji na zadnji tekmi v ameriški Sončni dolini najboljši v sezoni?
Ne bi rekla, da sta bili najboljši. V Kranjski Gori in Killingtonu je bilo bolje, kar se ravni smučanja tiče, je bila pa to zagotovo moja najboljša vožnja v teh pogojih. Ker mi načeloma mehak sneg, ta čežana, ne ustreza, na tej podlagi nisem tako dobra kot na trdi. Sem pa vesela, da sem znala pokazati, da sem lahko tudi na mehkejšem snegu hitra.
Kako bi torej ocenili končano sezono?
Veleslalom je bil vedno moja ljubša disciplina, ampak nekako so rezultati že od mlajših let bolj prihajali v slalomu. Zagotovo sem letos v slalomu pričakovala več, mislila sem, da bomo naredili korak naprej, a smo ostali nekje na istem. Sem pa vseeno vesela, da sem bila, tudi če ni šlo, nekje med dvajsetimi.
Kje so torej še rezerve? Kaj izboljšati v prihodnji, olimpijski sezoni?
Vesela sem te konstante letos, vseskozi sem omenjala, da si jo želim, to moramo zadržati. Hkrati pa stopnjevati nivo dobrih voženj, da jih bo več, da ne bo samo ena, da ne bo le prvi ali drugi tek. Obe morata biti dobri. To je letos manjkalo. Večkrat je bila samo ena vožnja dobra, na tak način se ne more razplesti, kot si želiš.
Že razmišljate o olimpijskih igrah?
Vsak športnik, ki bo rekel, da si ne želi olimpijske kolajne, se bo zlagal. V Cortino si želim priti z možnostmi, da se borim za tisto, kar tam šteje.
V nedeljo ste se iz ZDA vrnili v Slovenj Gradec. Nikoli niste skrivali, da radi pridete domov.
Vedno komaj čakam, da pridem domov. Že ko grem od doma, komaj čakam, da pridem nazaj. To pa ne pomeni, da sem kamorkoli prisiljena iti, še vedno z veseljem grem, rada pa sem tudi doma, ljudje, ki jih imam tukaj, mi veliko pomenijo.
Kaj vas je pričakalo ob zadnji vrnitvi?
Komaj sem čakala domačo hrano, ker v Ameriki res nismo dobro jedli.
Prejeli ste nagrado za športnico leta občine Slovenj Gradec. Koliko vam pomeni?
V Slovenj Gradcu je veliko športnikov, ki se trudijo, da bi nekaj dosegli, tudi rezultate imajo dobre, tako da je to gotovo posebna potrditev, da nekaj delam prav.
Veleslalomsko sezono ste končali na 13. mestu v svetovnem pokalu, štartna številka v naslednji sezoni bo že kar dobra.
V Söldnu bom startala med petnajsterico. To je bil velik cilj.
Naslednji cilj pa je prva jakostna skupina?
Letos v veleslalomu sploh nisem pričakovala, da bom zaključila med prvih petnajst. Prej bi to pričakovala v slalomu, na kar je nakazovala lanska sezona. Počasi naprej, ne prehitevajmo, je pa sigurno cilj, da smo enkrat v elitni sedmerici.
Smučanje ne velja za lahek šport. Pridejo trenutki, ko vam je vsega dovolj in bi se samo preslikali nekam na dopust?
Gotovo je prav, da se otroci ukvarjajo s športom, saj s tem gradijo pomembne navade. Smučanje je pa res še posebej garaško, ko greš kot otrok ven na mrzlo, pač moraš zdržati, ni druge. Drugače se ne moreš ukvarjati s tem športom. Pa potem, ko vlečemo vse te stvari okrog in ko že pri desetih letih ali še prej greš kam sam, moraš znati poskrbeti sam zase. S smučanjem res postaneš 'caglav'. Sigurno se mi kdaj zgodi, da imam kak slab dan, ko mi ne gre, me mogoče zebe ali me moti kaj drugega. Ampak ravno to so dnevi, ko se gradiš, ko postajaš boljši. V Gürglu je bilo novembra lani tako mrzlo, pihalo je, na startu je bilo minus trideset, takrat na sebi nisem čutila nič, ampak sem vseeno morala stisniti in odpeljati nekaj voženj.
Trener Denis Šteharnik je večkrat dejal, da bo s pristopom, ki ga imate, željo in energijo prišel čas tudi za stopničke v svetovnem pokalu. Razmišljate kdaj o odru za zmagovalke?
Vem, da sem tega sposobna, ampak za to moram sestaviti dve dobri vožnji. Lani in letos sem že večkrat pokazala, da sem z eno vožnjo ali pa z večino proge lahko na stopničkah, med najhitrejšimi. Zdaj je treba to sestaviti, edina pot do tega pa sta želja in delo.
Pred časom ste dejali, da vas slabša vožnja kar precej iztiri. Še vedno?
Mogoče ne tako, kot me je v preteklosti, letos sem bolje prenesla slabe tekme, če se tako izrazim. Vedela sem, kaj je razlog za slabše rezultate od pričakovanih, za smučanje na nižjem nivoju, zato me to ni toliko potrlo, kot bi me mogoče prej.
Kakšni so načrti za bližnjo prihodnost?
Teden dni bom doma, da se telo spočije. Glava še ne sme na počitek, ker nas čakajo še pomembni treningi, treba je izkoristiti sneg, kolikor ga je še. Pogledali bomo, kje so najboljše snežne razmere, kje še ni tako toplo, da se bo dalo opraviti kakovostne treninge. Čaka me nekaj smučanja med količki, potem pa vsaj nekaj dni prostega smučanja, nabiranja kilometrov, da čim več presmučam.
Potem pa sledi dopust? Lani si ga niste privoščili.
Ja. Letos ga potrebujem. Utrujena sem, potrebujem odklop za telo in glavo, naslednja sezona je olimpijska in ne morem si privoščiti, da bom februarja utrujena. Lokacija dopusta niti ni tako pomembna kot to, da se resnično odklopim od smučanja, da sploh ne razmišljam o njem. Da počnem stvari, ki jih med sezono ne morem.
Na katerem smučišču najraje trenirate, tekmujete? Katero priporočate za smučarski dopust?
Na dopust bi šla nekam, kjer so proge urejene, odprte, kjer jih je veliko in lahko cel dan smučaš, da ne guliš samo po eni ali dveh progah. Kakšna Italija, Dolomiti, Avstrija, Francija, morda tudi Amerika. Ko sem bila stara 13, 14 let, smo šli prvič v Cooper Mountain. Ne vem, če mi je bilo že kje bolje kot tam. Široke, dolge proge in vrhunski sneg. Glede tekem, če odmislim prizorišča, na katera me vežejo dobri rezultati, pa izberem Levi na Finskem. Resda je temno, a je nek poseben občutek, ko je dan kratek, ko so vklopljeni reflektorji. Tudi severni sij vidiš tam. Kronplatz mi je tudi všeč, pa Kranjska Gora zaradi proge, ki je precej zahtevna.
