Pred štirimi leti in pol je Peter Gerdol postal direktor svetovnega pokala v alpskem smučanju za ženske, potem ko je pred njim to delo 14 let opravljal Norvežan Atle Skardal. Tržaški Slovenec je do leta 2014 vodil smučišče v Trbižu, ki je v zlatih časih Tine Maze gostilo tudi tekmi svetovnega pokala. Je poliglot, ki govori kar sedem jezikov. Med intervjujem v Kranjski Gori je kazal svojo odločnost in zagovarjal stališča delodajalca Mednarodne smučarske organizacije. Ker ima izjemno pester urnik, smo med pogovorom večkrat slišali Avsenikova pesem Na Golici, ko mu je zazvonil telefon.
Ste poliglot. Koliko jezikov govorite?
Govorim slovensko, italijansko, nemško, angleško, špansko, francosko in srbohrvaško.
Kako se pogovarjate doma?
Z otrokoma se jaz slovensko, žena pa italijansko. Vrtec sta obiskovala v Avstriji ter dvojezično šolo v Trbižu.
Kako se počutite na prizorišču svetovnega pokala, kjer lahko spite doma v Kanalski dolini?
Lepše je spati doma kot v hotelu, a je takšen privilegij med sezono v Kranjski Gori edinstven. Vesel sem, da smo v sodelovanju s Smučarsko zvezo Slovenije žensko tekmo svetovnega pokala v alpskem smučanju obdržali v Sloveniji. Žal v Mariboru ni ustreznih pogojev za tekmo, a imamo k sreči Kranjsko Goro.
Ste kdaj podvomili v izvedbo tekem v Kranjski Gori?
Pomanjkanje snega je bilo v zadnjem času moč občutiti predvsem v vzhodnih Alpah, zato sem bil pred božičem malce zaskrbljen. Nikoli pa nisem podvomil, da tekem v Kranjski Gori ne bi bilo, saj je znanje slovenskih smučarskih delavcev vrhunsko. Organizatorji so imeli pri pripravi proge v zadnjih treh tednih zaradi visokih temperatur ogromno dela. Ekipa z Janezom Slivnikom kot vodjem priprave proge je svoje delo opravila odlično.
Odkar pri FIS opravljate vidno in odgovorno funkcijo, je Zlata lisica vselej gostovala v Kranjski Gori. Je letošnja izvedba, ko je organizacijo prevzela Smučarska zveza Slovenije, kaj drugačna od zadnjih?
Odkar opravljam funkcijo direktorja ženskih tekem svetovnega pokala, smo Zlato lisico trikrat selili iz Maribora v Kranjsko Goro. To je bila prava misija nemogoče, saj je treba v zadnjem trenutku zagotoviti namestitve ter prenesti vso infrastrukturo, kar pomeni ogromno dodatnih stroškov za organizatorje. V vsej zgodbi razumem mariborski klub Branik, da se je odpovedal organizaciji daleč od doma, saj se je v preteklosti večkrat prepričal, za kako velik logistični in stroškovni zalogaj gre. Sedaj je organizacijo prevzela Smučarska zveza Slovenije. Mene osebno ne zanima, kdo je organizator, temveč sama izvedba tekme. Letos je bilo res moč opaziti boljšo infrastrukturo.
Kako težko je na tako nizki nadmorski višini organizirati tekmo svetovnega pokala, glede na to, da imajo težave celo v precej višje ležečih evropskih alpskih krajih?
Največ težav so imeli organizatorji na zadnjih dveh tekmah v Lienzu in Kranjski Gori, kar pa je izključno posledica nizke nadmorske višine. Pred tem je denimo odpadla tekma v Sankt Moritzu, ker je bilo snega preveč. Tudi na naslednjih prizoriščih svetovnega pokala bo snega dovolj, zato se s to težavo ne obremenjujemo. V Lienzu so imeli za razliko od Kranjske Gore med tekmama srečo z vremenom.
Kako v svetu alpskega smučanja doživljate globalno segrevanje?
Statistika v tako kratkem času, kolikor opravljam funkcijo, ne bi bila merodajna. Globalno segrevanje povzroča največ težav prizoriščem na nižjih legah, kot so Maribor, Ofterschwang, Lienz, Semmering, nekdaj Zagreb in tudi Kranjska Gora. V višje ležečih legah zaenkrat takšnih težav nimajo, bomo pa videli, kaj bo prinesla prihodnost.
Svetovni pokal v alpskem smučanju se širi, v koledarju so nova prizorišča, kot je Tremblant v Kanadi, nekaterih starih, kot je Zagreb, ni več. Imate z novimi prizorišči več dela?
Z novimi prizorišči je nedvomno več dela, se pa vselej s sodelavci veselimo izziva. V svetovnem pokalu je novih prizorišč v primerjavi z evropskim pokalom, kjer sem delal pred tem, precej manj. Na Kronplatzu in v Andori smo denimo v preteklosti izvajali tekme evropskega pokala, v zadnjih letih pa redno organizirata tekme svetovnega pokala. Delo z novimi organizatorji je zanimivo. Bistveno je, da nov organizator izvede nekaj testnih prireditev. Tremblant je denimo prejšnjo sezono izvedel tekmo pokala Nor-Am, mi pa smo jim pomagali z usposobljenimi delavci. Naučili smo jih do te mere, da so v tej sezoni pripravili dve vrhunski veleslalomski tekmi. x
Kakšna je razlika med organizacijo tekem svetovnega pokala v ženskem in moškem alpskem smučanju?
Razlika je zgolj pri pripravi proge, medtem ko so druge dejavnosti odvisne od samih organizatorjev. Cortina d'Ampezzo je denimo prestižnejša kot marsikatera moška tekma, Kitzbühel pa je Mt. Everest svetovnega pokala. Moški potrebujejo trše in bolj poledenele proge, saj so težji, zato na smuči pritiskajo močneje. Kolegu Janiju Hladniku, ki je zadolžen za pripravo moških tekem, večkrat v šali rečem, da je priprava proge za moške bolj enostavna. Pri moških v progo vbrizgajo toliko vode, da poledeni in potem je priprava bolj ali manj rešena. Pri ženskah smo bolj fleksibilni, saj mora biti proga trda, a hkrati elastična. Zato se moramo dosti bolj prilagajati snegu, vremenu in konfiguraciji terena.
Kako bi denimo minuli konec tedna v Kranjski Gori izgledala moška tekma svetovnega pokala?
Zelo težko bi jo izvedli, saj temperature niso omogočale tako trdo in poledenelo progo, kot jo potrebujejo moški. Zato bi bila večja nevarnost, da proga ne bi zdržala.
Kdaj ste bili v dobrih štirih letih opravljanja funkcije pod največjim pritiskom?
Pritisk je prisoten vsepovsod. Sezone so si podobne. Približno dvajset odstotkov tekem je za izvedbo zelo težkih, šestdeset odstotkov poteka po ustaljenih tirnicah, dvajset odstotkov pa je z našega stališča lahkih. Najbolj smo bili pod pritiskov v času covida. Tedaj smo se na tekmah poleg prog ukvarjali še z vso logistiko, povezano s svetovno zdravstveno krizo.
Koliko besede imate pri sestavljanju koledarja tekem svetovnega pokala?
Pod starim vodstvom smo po pogovoru z nacionalnimi zvezami pripravili predlog koledarja, ki ga je potrdilo predsedstvo FIS. Tako smo vedeli, kako bo potekal koledar naslednje tri ali štiri leta. Z novim vodstvom se je sistem spremenil. Sedaj se interno pogovarjamo precej več kot prej, tu mislim nase in moškega direktorja svetovnega pokala Markusa Walnerja z generalnim sekretarjem in predsednikom FIS, ki imata prav tako svoje ideje. Vse skupaj moramo koordinirati. Sestava koledarja je zelo komplicirana, saj nanjo vpliva ogromno dejavnikov. Nismo kot denimo skakalci, ki imajo svoje objekte, zato za izvedbo tekem potrebujejo praktično le namestitve. Mi tekmujemo na progah, ki so odprte za turiste, zato na številnih lokacijah ob določenem času ne moremo zahtevati, da zaprejo proge in organizirajo tekmo. Deseti teden leta so denimo počitnice na Danskem, od koder se veliko smučarjev odpravi na Švedsko, zato konec februarja ne moremo izpeljati tekme v Areju. Ker smo v našem športu odvisni od žičničarjev, je takšnih posebnosti veliko.
Razmišljate o širitvi svetovnega pokala v poletnih mesecih v Čilu, Avstraliji in Novi Zelandiji, kjer imajo pogoje za izvedbo tekem?
Te diskusije smo imeli. Težava je, ker se tovrstna širitev finančno ne bi izšla. Zainteresirani niso sponzorji, predvsem pa ne televizije, ki nosijo večino stroškov svetovnega pokala. Zato imajo glavno besedo. Pravijo, da poleti gledalce zanima kolesarstvo, atletika in druge panoge, ne pa alpsko smučanje.
Zakaj v koledarju svetovnega pokala ni več paralelnih tekem?
Ker so nekaj sezon trpele. Najbolj izrazito na svetovnem prvenstvu v Cortini d'Ampezzo. Zato smo se odločili, da na paralelnih tekmah zaenkrat ne tekmujemo. Naš šport v principu ni enakovreden za vse. Pri klasičnih tekmah razlika v progi, ki jo ima deseta in dvajseta smučarka, ne pride toliko do izraza kot na paralelni tekmi, kjer smučarka na slabši progi nima možnosti prehiteti tekmico na drugi. Morda se bodo v prihodnosti paralelne tekme znova vrnile v svetovni pokal.
Alpsko smučanje kot športna panoga doživlja precej kritik na rovaš neatraktivnosti, nezanimanja mladih. Vaš komentar?
Na splošno so tradicionalni športi za mlade manj zanimivi kot novi. Naša moč je tradicija, s katero smo močno zasidrani določeni skupini, ki nam sledi. Če bi se preveč spreminjali, bi tvegali, da bi izgubili zveste spremljevalce. Hkrati se zavedamo, da če ne storimo ničesar, ne bomo pridobili novih navdušencev. Zato so potrebne postopne spremembe. V smučanju prostega sloga si lahko denimo vsak mesec izmislijo novo disciplino, česar si mi ne moremo privoščiti. Ko smo poskusili s kombinacijo in paralelnimi tekmami, smo se lahko prepričali, da ne funkcionirajo tako dobro kot klasične discipline.
