Mauro Pini je v slovenskem športu zapisan z zlatimi črkami. Bil je trener Tine Maze, ko je na olimpijskih igrah leta 2014 v Sočiju postala dvakratna olimpijska prvakinja v smuku in veleslalomu. Sodelovanje s Črnjanko je trajalo manj kot 100 dni. V zadnjih treh sezonah je trener še ene najboljših alpskih smučark vseh časov Petre Vlhove. V Pekingu jo je popeljal do naslova olimpijske prvakinje.
V Kranjsko Goro, kjer smo se pogovarjali s Švicarjem, je pripotoval vidno utrujen. Med drugim je povedal, kako pripraviti športnico, da premaga Lindsey Vonn ali Mikaelo Shiffrin. Ekipa se je po tekmi v Lienzu zaprla v Dobbiaco, kjer je en teden trdo trenirala, pozabila na novoletne praznike ter v petek pozno popoldan pripotovala v Slovenijo. Izkupiček je bil sanjski, saj je Petra Vlhova z zmago v slalomu in četrtim mestom v veleslalomu postala skupna zmagovalka 60. Zlate lisice.
Dobrodošli v Sloveniji. Kako se počutite?
Vedno prekrasno, poln energije. Dajejo mi jo številni prijatelji ter nepozabni spomini sodelovanja s Tino Maze.
Večkrat ste bili tudi v Mariboru. Kakšne spomine imate na tedanje tekme?
Zame je Zlata lisica sinonim Maribora. Spomnim se odličnega vzdušja. Šestdesetletnica prireditve mora pri vsakomur zbuditi spomine na izjemno tradicijo ter izvrstne alpske smučarke, ki jih je imela Slovenija v preteklosti. Kot narod morate biti zelo ponosni. Toda realnost je takšna, da tekme v Mariboru ne more biti, kar me žalosti. K sreči imate Kranjsko Goro.
Kako ste doživeli zlati olimpijski »deja vu«, ki ste ga po Tini Maze na Kitajskem doživeli s Petro Vlhovo?
Petra je pripotovala v Peking po zlato kolajno, kar je bilo edino, česar v karieri še ni dosegla. Pred tem je bila svetovna prvakinja, zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala, dobitnica številnih malih globusov, serijsko je zmagovala na tekmah svetovnega pokala ... Slalomski dan se ni začel po naših željah, saj je bila Petra na prvi progi osma. Med obema tekoma smo naredili veliko ekipno delo. Zavedali smo se tudi priložnosti, saj sem postavljal drugo progo, zato smo imeli nekaj manevrskega prostora. Postavil sem bolj zaprto progo, zato je lahko Petra nadoknadila več časa. Ko sem v cilju videl zeleno barvo, sem najprej pomislil, da smo osnovni cilj izpolnili, toda treba je bilo prehiteti še sedem tekmic. Prvo zadoščenje sem doživel, ko si je Petra zagotovila kolajno. Izteklo se je sanjsko. Doživel sem apoteozo, eksplozijo čustev.
Kako ste po zlati olimpijski kolajni motivirali športnico?
Pričakovali smo težko sezono. Petra je potrebovala eno leto, da je prefiltrirala sezono, da je sprejela novi status. Šele po tem si je lahko zastavila nove cilje. Ko športnik vse življenje stremi k določenim ciljem, o njih razmišlja dneve in noči, potem pa jih osvoji, se znajde v zelo težkem položaju. Naša naloga je bila, da obdržimo vsaj minimalno raven smučanja, da ne bi padla v brezno. To nam je kar dobro uspelo. Navsezadnje se je v naslednji sezoni osemkrat uvrstila na zmagovalni oder, dosegla pa je tudi dve zmagi svetovnega pokala. Še osemkrat se je uvrstila med najboljšo peterico. Lahko bi rekli, da je imela celo dobro sezono, a vsi v ekipi stremimo k boljšim rezultatom in višjim ciljem. Kot trener sem se od poolimpijske sezone naučil veliko.
S kakšnimi cilji ste vstopili v novo sezono?
V prvem delu sezone smo si zadali dva cilja. Prvi je bil dvigniti slalomski nivo, kar smo realizirali v celoti. Ko ima Petra dober dan, je težko premagljiva, kar je dokazala na slalomih v Courchevelu in Kranjski Gori. Drugi cilj je bil, da se v veleslalomu približa najboljšim tekmovalkam, za katerimi je v pretekli zimi zaostajala tudi za sekundo. Tudi po tej plati je Petra je v tej sezoni izjemno napredovala.
Rezultati kažejo, da imate turbulentno sezono. Na začetku v Leviju je bila Petra Vlhova najboljša, sijajna znova v Courchevelu, na zadnjih tekmah lanskega koledarskega leta v Lienzu je dvakrat na prvih progah za debeli dve sekundi zaostala za Mikaelo Shiffrin, v Kranjski Gori pa je bila znova najboljša.
V Lienzu je Petra na obeh prvih progah res krepko zaostala, a je bila vsaka tekma zgodba zase. V veleslalomu se na prvi progi ni znašla v specifičnih razmerah. Reagirala je dobro ter na drugi progi napredovala. Na slalomu je imela težave z energijo, kar se ji je pripetilo že večkrat. V tej sezoni tudi že v Killingtonu. V takšnih trenutkih ne najde ravnotežja med možgani in telesom. Najpomembnejše v športu je, da slabše dni sprejmeš, se od njih učiš, dobro treniraš ter na naslednje prizorišče prideš boljši in optimističen. Prav to smo s trdim delom v Dobbiacu storili mi, kar se je obrestovalo v Kranjski Gori.
Kako bi lahko primerjali sodelovanje s Petro Vlhovo v primerjavi s Tino Maze, torej dvema izmed najboljših športnic v zgodovini alpskega smučanja?
Tina in Petra sta si zelo podobni, veliko imata skupnega. Imata izjemne fizične sposobnosti, kar jima omogoča izvedbo napornih treningov, ki so temelj napredka. Pri obeh sem moral najti pravo pot vodenja, bolje rečeno usmerjanja, saj gre za šampionki, ki jima je kristalno jasno, kaj počneta in k čemu stremita. Ko kot trener začutiš, da takšni šampionki, kot sta Tina in Petra, sprejmeta tvoje razmišljanje in način dela, sodelovanje postane precej lažje. Z medsebojnim zaupanjem se lahko ves čas izpopolnjuješ, vrhunec sodelovanja pa je, ko v nekem trenutku začutiš, da je športnica neustavljiva. Ko forma pade, spet skupaj rasteš ter skušaš znova doseči to raven, kar sem bolj občutil s Petro, saj s Tino nisem tako dolgo sodeloval. Posebnost takšnih šampionov je tudi sposobnost, da dvignejo svojo raven, ko se na tekmi ali prvenstvu bližajo startni hišici. Na treningih kdaj nimajo najboljšega dne, niso sposobni smučati na meji, ko pa pride tekma, pokažejo povsem drugačen obraz.
Kako težko je motivirati športnico, ki ima na vsaki tekmi za tekmico najboljšo alpsko smučarko vseh časov Mikaelo Shiffrin, medtem ko je imela Tina Maze tedaj najboljšo Lindsey Vonn?
To je zame kot trenerja največji izziv. Kako pripraviti športnika, da želi na vsaki tekmi zmagati? Ni se težko zadovoljiti z drugimi in tretjimi mesti. Toda jaz kot trener ter šampionki, kakršni sta Tina in Petra, z drugimi in tretjimi mesti nismo zadovoljni. Zavedali sta se, da morata za zmage vsaka ob svojem času premagati najboljšo športnico vseh časov in to je velika motivacija. Potrebno je najti briljantnost. Morda je popolnost celo boljši izraz. Le s popolnostjo lahko premagaš najboljše. Na poti je veliko preprek in izzivov in ni veliko športnikov, ki so se pripravljeni podati na takšno pot. Lažje se je zadovoljiti z drugimi mesti ter reči, da te je pač prehitela Lindsey ali Mikaela. Kot trener takšnih športnikov ne bi treniral, saj mi delo z njimi ne bi pomenil dovolj velik izziv.
Zakaj Petra Vlhova in Mikaela Shiffrin tako prevladujeta predvsem v slalomu, medtem ko so tekmice na večini tekem od njiju oddaljene svetlobna leta?
Eden od razlogov je gotovo ta, ki sem ga omenil prej, torej, da se športnice v njuni konkurenci zadovoljijo s tretjimi, četrtimi in petimi mesti. Drugi ima daljšo brado in sega do začetkov uspehov Mikaele Shiffrin. Ne bom pozabil njene zmage v Aspnu, ko je tekmice premagala za več kot tri sekunde (Veronika Velez-Zuzulova je leta 2015 ob 15. zmagi Mikaele Shiffrin za Američanko zaostala za tri sekunde in sedem stotink, op. p). Tedaj so predstavniki Mednarodne smučarske organizacije pristopili do trenerjev ter nas neformalno prosili, če lahko postavljamo lažje slalome, da bodo razlike med najboljšimi manjše ter da bo konkurenca večja. Čeprav je bil namig neuraden, smo mu vsi sledili, sedaj pa plačujemo račun. Preveč športnic se prehitro zadovolji s svojimi uvrstitvami. Problem je, ker so s tem zadovoljni tudi trenerji. Zato v zadnjih šestih ali sedmih letih z res redkimi izjemami na slalomih zmagujeta le Mikaela in Petra. Enako se dogaja v tej sezoni, ko predvsem pritiskata ena druga in sta v slalomu veliko pred tekmicami.
Lahko sklepamo, da imate kot trener raje bolj zaprte postavitve, na katerih so zaostanki med najboljšimi večji?
Najboljše postavitve so tiste, ko ima gledalec občutek, da je zmagal dejansko najboljši, ne pa zato, ker je tako pokazala ura. Takrat je najbolj zadovoljen tudi zmagovalec, ker ve, da je moral pokazati vse svoje znanje, da je uresničil svoj cilj. Šampioni potrebujejo izzive, da vztrajajo v športu, sicer se lahko naveličajo svojega dela in poslanstva.
Kakšno je vaše mnenje o paralelnih tekmah, ki jih ni več v koledarju svetovnega pokala?
Mednarodna smučarska organizacija nikoli ni bila sposobna določiti natančnih pravil, zato paralelne tekme nikoli niso postale prava disciplina. Enkrat so bile proge dolge 15 sekund, drugič so vmes skakali, tretjič so bile razdalje med koli večje in tako naprej. Tako se ne dela. Ker so bile paralelne preizkušnje ves čas v megleni coni, niso ugledale prave luči sveta. Imam občutek, da se vodilni bojijo, da bi lahko najvišja mesta osvajali alpski smučarji iz manj razvitih držav ter posledično premagovali nekatere najboljše športnice. To je škoda, saj so meni paralelne preizkušnje zelo zanimive. Ker so izenačene in nepredvidljive, jih gledam z veseljem.
Kako vidite razvoj alpskega smučanja, ki zaradi neatraktivnosti v primerjavi z drugimi športnimi panogami doživlja veliko kritik?
Nahajamo se v ključnem trenutku. Ni dobro, da se največje smučarske nacije in FIS igrata z mlado generacijo. Primer Lucasa Braathna, ki je pred začetkom sezone sklenil kariero pri vsega 23 letih, je nedopusten za našo športno panogo. Pomislite, kaj bi se zgodilo z alpskim smučanjem, če bi se za takšen korak odločita še dva ali trije športniki? Kakšno sporočilo bi pošiljali mladi generaciji in navsezadnje tudi drugim? Menim, da bi morali narediti vse, da ustrežemo mladim ter jim omogočimo razvoj. Nisem prepričan, da tako tudi delamo. Zato menim, da bo potrebno delati drugače ter dati zasebnim ekipam enak status, kot ga imajo večje reprezentance. O tem smo začeli govoriti pred dvajsetimi leti, sedaj pa smo na točki, ko bo treba nekaj storiti. Če bomo pasivni, bo zelo nevarno.
Ste optimistični, da bo novo vodstvo FIS naredilo korake v pravo smer?
Novi predsednik Johan Eliasch je pred volitvami veliko obljubil. Napovedal je revolucijo, na katero še čakamo.
Obiščete kdaj Slovaško?
Večkrat, tudi ta teden bom na Slovaškem. Imam se za svetovnega popotnika. To pomeni, da me zanima kultura vsakega naroda, še posebej tistega, od koder prihaja športnik, s katerim sodelujem. Le na takšen način ga lahko začutim. Po Slovaškem sem potoval zadnji dve poletji. Spoznal sem dva različna svetova. Enega, ki se nahaja blizu Avstriji, kjer je tudi Bratislava, ter preostali del države, ki se razprostira proti vzhodu in je bližje Madžarski, Poljski in Češki.
Kakšen status ima Petra Vlhova na Slovaškem?
Težko je opisati, kakšna zvezdnica je in kako jo imajo ljudje radi. Imam občutek, da se jim je usedla v zavest, zato se njenih uspehov zelo veselijo. Povsod po svetu srečujemo Slovake, ki so snidenj izredno veseli ter nas polnijo z dodatno energijo. Slovaki so športni narod, za razliko od Slovencev pa nimajo toliko uspešnih športnikov. Velik zvezdnik je bil tudi kolesar Peter Sagan, čigar kariera počasi ugaša, so pa tudi veliki ljubitelji hokeja na ledu. Vseeno menim, da je Petra daleč najbolj priljubljena športnica v državi. To je bil tudi razlog izjemne motiviranosti na olimpijskih igrah v Pekingu, saj smo vsi čutili, da si želi uspeha ves narod. To nas je potiskalo naprej.
Koliko časa bosta v svetu alpskega smučanja še prevladovali Mikaela Shiffrin in Petra Vlhova?
Zagotovo do naslednjih olimpijskih iger v Cortini d'Ampezzo, ki so praktično pred vrati. Kasnejše napovedi so težje. Obe bosta sposobni vrhunskosti še en olimpijski ciklus, saj nista stari še niti trideset let. Vprašanje pa je, koliko bosta še motivirani.
