Kako nekajdnevnim zamikom gledate na dosežek Alpacema v minulem državnem prvenstvu?
Zadovoljen sem s končno uvrstitvijo in s tem, kako smo igrali zadnji dve tekmi finalne serije. Če pomislimo, da se je skoraj ista ekipa leto prej borila za obstanek, so bila v začetku sezone prisotna številna vprašanja. Prišel je Dejan Vinčić, kar nam je dalo dodatno dimenzijo, vendar ni bilo samoumevno, da bomo konkurenčni najboljšim. Že v pripravljalnem obdobju so nekateri fantje naredili velik korak naprej, kar nam je dalo upanje. Skozi sezono nismo vedno igrali vrhunsko, a pomembno je, da smo znali zakriti svoje slabosti in izpostaviti dobre plati. Zanesljivo smo se prebili do finala, kar štejem za lep uspeh.
Kaj bi lahko še izboljšali?
Prva stvar je širina kadra. Glavno breme sezone je nosilo sedem, največ osem igralcev. Druga težava je mentaliteta. Fantje so se prehitro zadovoljili z vmesnimi uspehi, premalo so se zavedali, da v vrhunskem športu odločajo malenkosti. To je odbojka, gre torej za odboj žoge in ne 'udarojka', kjer šteje samo napad. Osnova so servis, sprejem, obramba. Včasih se je na treningih pozornost porazgubila, določenih gibov nismo usidrali v avtomatizem. Priprava na finale se začne že prvi dan priprav, ne šele dan pred finalno tekmo.
Koliko je k napredku ekipe prispeval Dejan Vinčić?
Ogromno. Dejan je prišel v ekipo, ki ni imela samozavesti, igralci niso bili vajeni odgovornosti. Njegova prisotnost na igrišču je prinesla mirnost, zaupanje in hitrejši razvoj igralcev. Bil je moja podaljšana roka na igrišču – pogosto je že pred menoj prepoznal situacijo in ustrezno reagiral.
Če primerjate svojo trenersko pot v slovenski ligi – kako bi ocenili raven klubske odbojke danes v primerjavi z letom 2017 ali 2021?
V Kamniku v sezoni 2020/21 je bila raven najvišja. ACH je bil takrat tradicionalno močan, Maribor je imel zelo kakovostno zasedbo z igralci, kot so bili Možič, Ikhbayri in Šket, mi v Calcitu pa z Gasparinijem in Klobučarjem. To so bile tri močne ekipe, kjer so odločale malenkosti. A v Sloveniji ni realno pričakovati, da bo vsako leto liga na vrhunskem nivoju. To je normalen proces.
Torej je realno pričakovati nihanja v kakovosti lige.
Seveda. Slovenija ima dva milijona prebivalcev, odbojka ni prvi šport. Veliko talentov prevzamejo nogomet, košarka in rokomet. Financiranje je omejeno, sponzorjev ni v izobilju. Da imaš močno ligo, moraš imeti dovolj kakovostnih igralcev, stabilno financiranje in nekaj sreče pri kadrovanju. Mladi hitro zapustijo domače klube, ko se ponudi priložnost v tujini.
V Kanalu ste pred sezono začeli novo zgodbo, ki se je v prvi sezoni pokazala kot uspešna. Ali se lahko Alpacem še bolj približa ACH Volleyju?
Težko, a ni nemogoče. Da premagaš ACH, moraš biti perfekten v osnovah: minimalno število napak, odličen servis in sprejem ter velika potrpežljivost. Potem je mogoče. A realno, ko pogledamo proračune, ACH-jeva številka je bila letos trikrat višja od naše, naslednje leto bo morda štirikratna ali petkratna. Kljub temu verjamem, da lahko v določenih tekmah presenetimo. Naš projekt temelji na razvoju mladih igralcev, ne na dragih okrepitvah. Glavni cilj je razvoj, če se pa ponudi priložnost za naslov, jo bomo zagrabili.
Kako je z mladimi igralci v Sloveniji? Je dovolj talenta?
Imamo potencial, vendar ga je treba vzgojiti. Danes mladina ni več takšna, da bi samoumevno žrtvovala vse za šport. Življenje profesionalnega športnika je težko, zahteva odrekanja in marsikdo se raje odloči za druge možnosti. Še vedno pa obstajajo fantje, pri starosti 16, 17, 18 let, v katerih vidim velik potencial – le priložnost jim je treba dati in jih pravilno razvijati.
Letos vas čaka nov izziv, saj boste pomočnik novega selektorja slovenske reprezentance, Fabia Solija. Kako ste sprejeli njegovo povabilo?
Čeprav sem dolgo igral v Italiji, ga osebno nisem poznal, kdaj sva bila kdaj tudi nasprotnika na igrišču. Že pred leti sem imel podobno priložnost, ki sem jo zaradi osebnih razlogov moral zavrniti. Tokrat sem prost, hkrati pa vidim to kot priložnost za osebno rast, učenje in pridobivanje izkušenj, ki jih bom lahko kasneje prenesel tudi v svoj klub.
S selektorjem Solijem vas čaka zahtevna naloga, ob menjavi generacije bo glede na status slovenske reprezentance treba iskati tudi rezultat. Kako gledate na ta izziv?
Rezultat moraš tako ali tako vedno iskati. Italiji je menjava generacije uspela v eni sezoni, vendar vemo, kakšen bazen igralcev imajo tam. Nekaj podobnega velja za Američane, Ruse, Poljake, Francoze … Z njimi se ne moremo primerjati. Pri nas je igralcev veliko manj, zato tudi starejši ostajajo dlje v reprezentanci. Menjava bo zahtevna – nekateri mladi se bodo vključevali postopoma, zato bomo ves čas prepletali izkušnje in mladost. A to je neizogibno. Upam, da bodo mlajši hitro napredovali in prevzeli pomembne vloge.
Kako pa gledate na zadnje uspehe slovenske odbojke? V čem je njena skrivnost?
Skrivnost je v tem, da se je v Sloveniji že po osamosvojitvi začelo resno delati, še posebej, ko so se odprle meje in smo začeli spremljati italijansko odbojko. To govorim tudi iz osebnih izkušenj. Preboj se je začel z nastankom ACH Volleyja, ki je ustvaril novo zgodbo – s financami in nastopi v evropskih tekmovanjih. Vsi ključni igralci, ki so kasneje ustvarili ugled reprezentance, so šli skozi ACH. Res to ni bilo idealno za vse klube, a če želiš močno reprezentanco, potrebuješ neko centralizacijo. Slovenija je premajhna za razpršeno kakovost. Tudi Italijani, s katerimi sem govoril, so hitro zavohali kakovost naših igralcev in jih poslali v svet.
Za vami je odlična klubska kariera, a na evropskem prvenstvu nikoli niste igrali. Leta 2001, ko se je Slovenija prvič uvrstila nanj, ste sodelovanje odpovedali. Kaj je bilo takrat drugače kot danes?
Vse. Najprej mentaliteta. Po pravici povedano, sem imel svoje osebne razloge, zakaj nisem šel na EP, ki sem ga kot igralec tudi pomagal priboriti. Vsaka stvar, ki sem jo delal, sem jo želel opraviti stoodstotno, na pol se mi ni dalo. Takrat je v reprezentanci manjkala prava usmeritev, ni bilo prave iskrice, jasnega 'zakaj' – zakaj vstajaš, zakaj se odrekaš. Vse skupaj je bilo precej spartansko. Danes je drugače: vodstvo zveze je ugotovilo, kaj je potrebno za napredek. Ni pomemben samo cilj, temveč pot do cilja. In ta pot zahteva veliko odrekanj in spremembo miselnosti. Ni dovolj, da si želiš zmagovati – pomembno je, kako živiš šport.
Očitno je bil potreben proces, da je slovenska odbojka prišla na tako visoko raven?
Seveda. Moral je biti proces, da smo postali zanimivi tudi za tuje trenerje, ki so v slovensko sredino prinesli red, vizijo in disciplino. Najprej vizijo, nato red in disciplino. Tega v mojih reprezentančnih časih ni bilo.
