George Foreman je, čeprav je njegova resna profesionalna boksarska kariera trajala komajda dobrih pet let, od prvenca junija 1969 pa do Kinšase 1974 (skupno gre za 41 dvobojev), eden najboljših in največjih boksarjev na svetu vseh časov, nekaj najbolj legendarnega, kar so svetovni ringi kadar koli videli. Foreman, rojen januarja 1949 v ameriškem Teksasu, je svet osupnil že v amaterski karieri, ko je na olimpijskih igrah v Mehiki 1968 igraje osvojil naslov olimpijskega prvaka v elitni najtežji boksarski kategoriji in s tem postal naravni naslednik Alija, ki mu je tak podvig uspel osem let prej na olimpijskih igrah v Rimu. Precej jasno je bilo, da bo kmalu poskušal postati tudi absolutno najboljši boksar na svetu, torej svetovni prvak med profesionalci v najtežji kategoriji. Profesionalno kariero je začel junija 1969 z zmago nad Donaldom Walheimom z nokavtom v 3. rundi. Tedaj je vsemu svetu postalo jasno, da ima pred svojimi očmi goro mišic, ki je sposobna udarcev neverjetne moči, pod katero bodo nasprotniki padali serijsko. Foreman je dejansko praviloma vse nasprotnike položil na tla najkasneje do 4. runde, še raje pa kar v prvih dveh, to pa je bilo nekaj, česar boksarski svet dotlej še ni videl.
Frazierja poslal na tla v drugi rundi
Med temi žrtvami Foremanovih udarcev je bil tudi tedanji absolutni svetovni prvak Joe Frazier, ki ga je v legendarnem dvoboju na nacionalnem stadionu v Kingstonu na Jamajki 22. januarja 1973 Foreman zbil na tla v 2. rundi; Foreman je tako po 38 dvobojih (brez enega samega poraza ali remija) ter manj kot štirih letih profesionalne kariere postal absolutni svetovni prvak v boksu. Leto in pol kasneje pa je sprejel izziv nekdanjega svetovnega prvaka Muhammada Alija, da se bori z njim za svetovni prestol. Najboljšo ponudbo, da gosti ta dvoboj, je takrat dal novi voditelj Zaira (današnji DR Kongo) Mubutu Sese Seko, ki je 20. maja pred 60.000 gledalci organiziral tako imenovani Spopad v džungli na stadionu v prestolnici Kinšasi. Dvoboj Foreman – Ali bo šel v anale kot verjetno najbolj epski spopad v boksu vseh časov, pričakovanja pa so bila tako velika, da so še z današnjega zornega kota pravzaprav neopisljiva. Je bil pa to tudi dvoboj, ki je zapečatil dotlej neverjetno Foremanovo kariero.
Ta se je dvoboja z Alijem lotil na videz resno, v resnici pa je bil prepričan, da Ali ne more zdržati proti njemu niti dve, največ pa kvečjemu štiri runde, zato se na dvoboj, predvsem fizično, ni dobro pripravil. Mohammad Ali pa se je, nasprotno, nanj pripravljal kot na spopad za življenje. Kot se ljubitelji boksa spomnijo, je bil Ali pojem tako imenovanega plesa v ringu, ko se je lahko smukal okoli nasprotnika ter mu z udarci kot osa počasi kopal grob, medtem ko je bil Foreman pojem nečesa prav nasprotnega: torej brutalnega boksa udarcev z vseh strani, pod katerimi so zaradi izjemne moči, ki je izhajala iz te gore mišic, nasprotniki padali kot snopi, preden se je borba sploh zares začela.
Legendarni Ali ga je taktično uničil
Tudi zato so stavnice pred dvobojem merile kvečjemu to, do katere runde bo Ali zdržal, samo največji hazarderji so stavili na poraz Foremana. Zato je Ali skupaj s svojim legendarnim trenerjem Angelom Dundeejem za to borbo skoval najbolj nor načrt, kar jih je lahko obstajalo: od prve sekunde dvoboja se je oprl na vrvi okoli ringa, najraje kar v kot, si z rokama pokril glavo in obraz, pustil Foremana, da je tolkel po njegovem telesu, ga opazoval in mu v trenutkih nezbranosti zadajal protiudarce.
Medtem ko je Alijevo telo mirno prenašalo Foremanove udarce, je glava slednjega trpela zaradi kirurško natančnih Alijevih direktov. Eden, drugi, stoti … Ko je Ali zdržal čez tisto prekleto 4. rundo, je bilo jasno, da je Foreman v velikih težavah. In potem je prišla 8. runda, skoraj že njen konec, bilo je še kakšnih 12 sekund, preden bi ju zvonec poslal na nov počitek, ko je Ali že pošteno utrujenega in vidno načetega Foremana, ki se je še komaj gibal po ringu in zgrešil skorajda vsak udarec v nasprotnika, s serijo kakšnih sedmih zaporednih udarcev spravil na tla, od koder se ni več pobral. V tistem trenutku je Mohammad Ali postal največji in najboljši boksar vseh časov, Foremanova kariera pa se je v trenutku končala.
Pri 45 letih ponovno prvak
Foreman si je po porazu z Alijem in izgubi naslova svetovnega prvaka vzel poldrugo leto pavze, po nekaj dvobojih in po porazu proti Jimmyju Youngu marca 1977 pa je kariero kar končal. Desetletje zatem je sicer uprizoril vrnitev, kot je v boksu tudi še nismo videli: od marca 1987 in vrnitve v profesionalni boksarski ring je nanizal 23 zmag zapored, vmes dvakrat izgubil borbe za nov naslov svetovnega prvaka, a je tega v svojem 77. kariernem dvoboju novembra 1994, pri 45 letih starosti, le dosegel, ko je postal svetovni prvak v boksu po verzijah WBA in IBF. A ko je novembra 1997, star 48 let in 316 dni, izgubil s Shannonom Briggsom, je po tem 81. profesionalnem dvoboju s skupnim razmerjem 76 zmag in pet porazov dokončno sklenil blestečo, neverjetno in legendarno boksarsko kariero.
