Po včerajšnjem prostem dnevu bosta danes in jutri vrhunec 25. evropskega prvenstva kajakašev in kanuistov na divjih vodah v slalomu v Tacnu. Potem ko je zaradi dežja Sava narasla, je bil pod vodo del tribun, a organizatorji upajo, da bodo lahko izpeljali zelo spremenjen program tekmovanja. V kvalifikacijah bo le ena vožnja, polfinala ne bo, ampak se bo v finale uvrstilo 12 najhitrejših čolnov.
Na tribuni uživala v družbi osnovnošolcev
V slovenski reprezentanci je najbolj obremenjena Eva Alina Hočevar, ki nastopa v kar treh disciplinah. V četrtek je tekmovala v kajakaškem krosu, kjer je po napakah končala na repu uvrščenih. »Izločine boje sem spremljala s tribune in uživala v vzdušju, ki so ga pripravili otroci iz ljubljanskih šol. Vse skupaj je bilo zelo pomembno, da sem znova začutila tekmovalni duh pred pomembnim delom prvenstva v soboto in nedeljo,« je bila po tradiciji zgovorna 22-letna Eva Alina Hočevar. Danes bo nastopila v kajaku in jutri še v kanuju, ki je njena paradna disciplina, v kateri bo tekmovala tudi na olimpijskih igrah v Parizu.
»Z velikim številom tekem nimam težav, saj sem trdo trenirala in sem dobro pripravljena. Zelo rada tekmujem, saj je zame to najboljši del tega športa. Uživam, ko sem na startu in pod stresom, ki je pri meni nujno potreben, če želim dobro tekmovati. Všeč mi je, da so najprej tekme v kajaku, s katerimi bom prišla v tekmovalni ritem. To bo dobra osnova za tekme v kanuju, v katerega sem letos vložila veliko več truda in od tega nastopa pričakujem veliko. Če se ne bom uvrstila v finale, bom zelo razočarana. V finalu se vse začne znova in skušala bom izpeljati najboljšo vožnjo. Če mi uspe popoln nastop, sem lahko blizu tudi stopničkam za zmagovalce,« je o napornem urniku spregovorila Hočevarjeva. Zatrdila je, da se ne obremenjuje s tem, kakšno bo vreme, ampak se bo prepustila toku dogodkov.
Brez težav preklaplja med kajakom, v katerem sedi, in kanujem, v katerem kleči. »Če imam na dan dva treninga, enega naredim v kanuju in drugega v kajaku. Lahko tudi v enem treningu vadim v obeh disciplinah, saj lahko zelo hitro preklapljam iz enega v drug čoln,« so besede kar vrele iz Hočevarjeve. Ko smo ji postavili vprašanje, kakšen odnos ima z očetom Simonom, nekdanjim vrhunskim kanuistom, ki je tudi njen trener, je brez olepšavanja razkrila: »Oče je dober trener. Najbolje me pozna. Če se komu odprem, se njemu. Včasih težko potlačim emocije in se pri besedah ne zadržim dovolj. Tudi stvari, ki bi jih morala zdržati zase, dam iz sebe. Morda prevečkrat njega okrivim za kakšno stvar. To je slaba plat, dobra pa to, da me oče najbolje pozna, zato vem, da mu lahko popolnoma zaupam in ga imam neizmerno rada. Na koncu naredim vse, kar mi reče, čeprav prej odločno protestiram.«
Z bratom se dopolnjujeta in se imata rada
Najglasnejši njeni navijači so člani družine, v kateri je bil olimpijec v kanuju leta 1972 v Münchnu tudi njej dedek Tone. V veliko oporo ji je 16-letni brat Žiga Lin, tudi reprezentant v kajaku in kanuju, potem ko je bil v otroških letih nadarjen hokejski vratar v Olimpiji. »Vseskozi mi stoji ob strani v slabem in dobrem, enako pa tudi jaz njemu. Ne predstavljam si, da ga ne bi bilo na moji življenjski poti. Zelo sem vesela, da sva oba izbrala ta šport, v katerem si drug drugega dopolnjujeva in se imava rada, kar mi zelo pomaga,« je končala Hočevarjeva. Na na vprašanje, kdo bo konec tedna hitrejši, je odgovorila: »Brat, ker je kot fant močnejši in višji. Oba lahko prikaževa odlične vožnje in z njimi doseževa visoke uvrstitve.«
