Pri slednjem, glede na to, da je samski, nima prav velikih težav, za pomoč pri kritju stroškov pa si mora pomagati s pridobivanjem sponzorjev. Njegov največji podpornik je kar podjetje, kjer je Javornik zaposlen – Fužinar iz Vitanja. Marko Hribernik, lastnik podjetja, ki izdeluje vse vrste vrat, oken in notranjih vrat, ima za njegovo dejavnost razumevanje in je tudi sam postal aktiven navijač na slovenskih športnih tekmah. Naklonjenosti direktorja je deležen tudi zaradi dejstva, da se med množico navijačev vedno najde tudi nekaj takšnih, ki potrebujejo nova vrata ali okna. Navijači se veliko družijo, beseda da besedo …
Aleksander Javornik se pravzaprav ne želi pohvaliti z naštevanjem športnih prizorišč, na katerih je že bil: »Videti bi bilo, kot da se hvalim. Navijač sem že dolgo in ker so bili stroški visoki, sem začel razmišljati, kaj narediti, da bom zmogel slediti svojim željam. Ugotovil sem, da moram izstopati z neko zgodbo, ki bi mi omogočila pokrovitelje. Odločil sem se, da na tekmo prinesem kopijo pokala, kakršnega bo prejela zmagovalna ekipa ali posamezen tekmovalec. Nisem opazil, da bi kdo drug na svetu to že počel pred mano. Najprej sem to naredil v času evropskega prvenstva v košarki, ki je bilo leta 2013 pri nas v Sloveniji. Potem sem si omislil še uniformo v barvah slovenskih športnih reprezentanc.«
V njej se je prvič pojavil na svetovnem košarkarskem prvenstvu leta 2014 na Gran Canarii v Španiji. Od takrat je uniforma enaka, pokali pa se menjavajo. Nekaj časa že razmišlja, kako bi lik, s katerim se pojavlja, poimenoval: »Če se komu utrne kakšna ideja imena, ki bi moralo biti slovensko, vendar brez strešic, da tujci ne bodo imeli težav, ga lepo prosim, da mi to sporoči na facebooku.«
Admiral Javornik
Na vprašanje, ali ni malo podoben Titu, pove, da takšnega namena ni imel, čeprav nekateri najdejo podobnost. »Imam kapitansko kapo in ne maršalske. V tujini me poznajo kot admirala Aleksandra Javornika. Ko smo postali evropski prvaki v košarki, so temu dodali še Nostradamus, ker sem že na začetku prišel s pokalom, ki ga dobijo prvaki.«
Pri vnosu pokala v dvorano ima po navadi nekaj težav. Prepovedan je namreč vnos trdih predmetov, ker obstaja nevarnost, da bi neodgovoren gledalec tak predmet lahko zalučal proti igrišču ali drugim gledalcem. »Rešujejo me predstavniki pristojne športne zveze, ki organizatorjem razložijo, za kaj gre, še večkrat pa mi na pomoč priskočijo naši kriminalisti, ki stojijo v bližini vhoda.« Pokal ima vedno narejen iz čim lažjega materiala, saj ga vso tekmo drži v rokah in dviguje nad glavo. »Narejen mora biti zelo kakovostno, da ostane cel pri raznih prekopicevanjih, na primer na letališču. Zato sem zelo hvaležen Modelarstvu Hohler iz Tepanj. Uporabljajo stiropor ali najlažji les, topol. Pokali so težki okrog dveh kilogramov in pol. Doma jih s prijateljema Zoranom, ki je pleskar, in Nurijem, ki izdeluje mavčne plošče, prevlečemo z epoksi smolo in pobrusimo. Z odličnimi barvami znamke Sikkens me oskrbijo na Ložnici pri Žalcu. Res moram biti hvaležen vsem, ki mi pomagajo pri mojih obiskih športnih tekem in pripravi na to, da je moja zgodba dovršena, kot sem si jo zamislil.«
Za zimske olimpijske igre v Južni Koreji je naredil tudi kopije medalj. »Korejci so v vrsti čakali nanje. Takrat sem uporabil tudi zeleno lasuljo. Ko je mrzlo, namreč ne morem imeti le kape. Pod lasuljo dam zelen pulover s kapuco, ki mi pokrije ušesa. To uporabljam predvsem za smučarske panoge in hokej.«
Kmalu so ga opazili tudi drugi navijači in ga začeli nagovarjati, da bi se povezali v navijaški klub. To se je tudi zgodilo, doma se imenujejo Klub navijačev Slovenije, v tujini pa Slovenia top fans. »Ustanovitelja sva z nekdanjim košarkarjem Matjažem Tovornikom. Zelo dobro je, da je zraven bivši vrhunski športnik, ki ima med drugim tudi slovenski rekord z 82 koši na tekmo, ki jih je dosegel v Laškem proti Kopru leta 1997 na svoj 37. rojstni dan. Društvo smo ustanovili tudi zato, da gojimo visoko pozitivno moralo in smo s svojim vedenjem lahko za zgled tujim navijačem. Smo veseli, odprti in pošteni. Kar je tudi moje pravilo v vsakdanjem življenju.«
Radi se fotografirajo z njim
Javornikova velika želja, v katero usmerja veliko svojih prizadevanj, je, da bi imele vse reprezentance enotno barvo dresov. »Zdaj se mnogokrat zgodi, da smo navijači na tribunah v enih barvah, tekmovalci na igrišču pa v drugih. Če bi želeli imeti vedno skladne drese z reprezentanco, bi morali imeti deset različnih majic, kar pa tudi veliko stane. V našem klubu imamo zdaj enotno majico v zeleni, modri in beli barvi. Nič nas ne bi motilo, če bi imeli vsi reprezentanti prav takšno.«
Javornik opaža raznolikost navijačev po posameznih športnih panogah: »Ne bi bil rad krivičen do različnih športov, a dejstvo je, da je pri dvoranskih športih z žogo več naklonjenosti med različnimi skupinami navijačev. Namesto da se sporečeš, greš tam raje skupaj na pijačo.«
Pred kratkim se je večja skupina slovenskih navijačev vrnila iz Amerike, kjer so si v slabem tednu ogledali tri tekme našega Luke Dončića. Občutili so, da je Dončić tam res velika zvezda, saj so bili povsod, bodisi na cesti, hotelu, lokalih ali na tekmi, toplo sprejeti, ko so povedali, od kod prihajajo. Aranžma je posameznega navijača stal od 1200 do 2000 evrov, odvisno od cene namestitve in letalske vozovnice. Javornik je bil tudi za Američane zanimiva atrakcija. Ljudje so se želeli fotografirati z njim, od gledalcev do policistov. Celo pilot, ki jih je pripeljal v ZDA. »V Dallasu sta pome na tribuno prišli tudi TV NBC in Fox TV in mi na parketu zastavili nekaj kratkih vprašanj.
Za gledalce v dvorani je bilo dovolj, da sem rekel: 'We love Texas, we love Dallas, we love Dončić!« Še zdaj mi je žal, da nisem omenil Gorana Dragića. On ima največ zaslug, da smo postali evropski prvaki. Svoje je naredil na terenu in obenem pred samim prvenstvom košarkarski zvezi pomagal pri nagovarjanju ključnih igralcev in trenerja Kokoškova. Na terenu je pustil svoje srce za Slovenijo, razglašen je bil za najkoristnejšega igralca prvenstva in mislim, da si v slovenskem prostoru zasluži več pozornosti.«
Po eni od tekem je k njemu prišla starejša gospa slovenskih korenin in mu ponudila bivanje v svoji hiši, če bo še kdaj prišel v Dallas. »To bi mi prišlo prav pri zmanjšanju stroškov, njej pa tudi ne bi bil v preveliko breme, saj so mi povedali, da je ena najbogatejših tamkajšnjih prebivalcev.« Od pomembnih srečanj se spominja priložnosti, ko je med svetovnim prvenstvom v Španiji spoznal Iva Daneua: »Pogovorila sva se ob španskem pršutu in dobrem vinu. Na Gran Canarii je bilo sploh krasno, podnebje, prijazni ljudje, poceni hrana in pijača, naši pa so zmagovali. To je vse, kar navijači potrebujemo.«
