Multilateralizem je v krizi. Multilateralni sistemi in mednarodne organizacije z vsakim razvojem dogodkov oslabijo, skoraj vedno na račun globalnega juga. Združeni narodi so ohromljeni. Po eni strani se za krepitev mednarodnega reda na podlagi pravil sprejemajo mednarodni zakoni in sporazumi, po drugi strani pa se prav ti nekaznovano in brez prevzemanja odgovornosti kršijo.
Toda je težava veliko globlja. Večina držav v razvoju je postala stranski opazovalec pri propadu svetovnega reda. Njihovo edino zavarovanje, tj. univerzalno sodelovanje pri odločanju, izginja. Namesto tega imajo na voljo dva različna, celo nasprotujoča si pogleda na svet, ki naj bi ju sprejele.
Skoraj vse sedanje težave v ZN, STO, MDS ali Svetovni banki je mogoče pripisati nesposobnosti multilateralnega sistema, da bi se prilagodil novim in nastajajočim silam v ustroju po 2. svetovni vojni. Multilateralizem je razpet med tistimi, ki se borijo za ohranitev statusa quo iz leta 1945, in tistimi, ki zahtevajo reformo, ki bo odražala sedanjo, bolj multipolarno realnost.
Indija je bila v preteklih letih največja zagovornica krepitve multilateralizma. Toda če v spremenjenem svetu država z največjim številom prebivalcev in petim največjim gospodarstvom, ki se ponaša z zgodovino multilateralizma, demokracije in civilizacijskega etosa človečnosti, ne more dobiti mesta v globalnem upravljanju, ki ji pritiče, potem je potrebna reforma. Dejansko je bil premier Modi tisti, ki je na 10. letnem vrhu BRICS leta 2018 v Johannesburgu v Južni Afriki prvič predlagal svojo vizijo »reformiranega multilateralizma«, ki bi velikim silam v vzponu dal glas v globalnem upravljanju.
Dosežki Indije v bližnji preteklosti in njeno dvoletno delo v Varnostnem svetu ZN (2021–2022) postrežejo s številnimi primeri, če so ti sploh potrebni, kako smo premostili ali premagali razlike, da bi zgradili bolj vključujoč multilateralni svet. Zaradi globalnih izzivov, kot so covid, podnebne spremembe, digitalni razkorak in razkorak na področju umetne inteligence, terorizem itd., ter nastajajočih konfliktov, ki ogrožajo mednarodni mir in varnost, je Indija postala nepogrešljiva pri iskanju rešitev.
Ne smemo pozabiti, da je bila, ko je svet zajel covid in so države kopičile cepiva zase, Indija tista, ki se je ponudila, da bo proizvajala in razdeljevala cepiva. V okviru pobude Vaccine Maitri smo dali prednost majhnim in ranljivim državam ter rešili številna življenja.
Decembra 2021 smo v Varnostnem svetu ZN uspešno preprečili potezo, s katero bi podnebne spremembe iz vključujočega procesa pod vodstvom Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (MOKSP), v katerega so vključene vse države, prenesli pod okrilje Varnostnega sveta ZN ter s tem podnebne ukrepe dejansko predali na milost in nemilost petim stalnim članicam (P-5), ki so največje onesnaževalke v zgodovini. Indija je poudarila, da je namen osnutka resolucije »prenesti to odgovornost na organ, ki ne deluje na podlagi soglasja niti ne odraža interesov držav v razvoju«. Osnutek na glasovanju ni bil sprejet, saj je Indija glasovala proti, Rusija pa je uporabila veto. Če do tega ne bi prišlo, bi bil iz ureditve podnebnih sprememb do zdaj že izključen glas globalnega juga, zlasti najranljivejših držav in malih otoških držav v razvoju. Indija se je ponovno postavila na stran vključevanja in multilateralizma. Prav tako je bila ključna pri ustanovitvi Mednarodne zveze za sončno energijo, ki zdaj šteje 100 držav članic.
G20 je zdaj vplivna večstranska skupina, ki jo sestavljajo največja gospodarstva in ki sprejema odločitve o svetovnih gospodarskih in razvojnih vprašanjih, ki vplivajo tudi na vse druge države. Vendar pa je bila očitna pomanjkljivost ta, da ni bila v celoti reprezentativna za manjše in srednje velike države globalnega juga. Ko je Indija prevzela predsedovanje skupini G20 (2022–2023), je premier Modi za premostitev te vrzeli sklical vrh »Glas globalnega juga«, na katerem je sodelovalo 125 držav v razvoju. Rezultat vrha se je med indijskim predsedovanjem prenesel v razprave skupine G20, kar je zagotovilo, da je navedena skupina sprejemala informirane in vključujoče odločitve, ki so vplivale na veliko večino. Poleg tega je Indija lobirala za Afriško unijo in jo vključila v skupino G20, kar je velik korak za celino, ki ni bila ustrezno zastopana ne v skupini G20, ne v Varnostnem svetu ZN, ne v drugih mednarodnih organih.
Odveč je dodati, da je Indija na čelu prizadevanj za reformo Varnostnega sveta ZN. Reševanje sporov je naloga Varnostnega sveta ZN, vendar je zanj postala značilna nesposobnost spopadanja z njimi. Ob ustanovitvi so imeli Združeni narodi 51 držav članic. Zdaj jih je 193. Še vedno pa je le pet stalnih članic, ki so polarizirane in so ohromile sprejemanje odločitev v Svetu. Časi, ko je majhna skupina držav odločala o tem, kaj mora storiti svet, so minili. Logična posledica nereformiranega Varnostnega sveta je nastanek drugih centrov moči, zaradi česar mu bodo oporekali, kar bo povzročilo razdrobljenost svetovnega reda. Če ne bo legitimnega, reprezentativnega in stalnega zastopanja globalnega juga, zlasti Indije kot največje države in afriške celine s 54 državami, v Svetu ne moremo sprejemati pomembnih odločitev.
Naša podpora državam v razvoju se je okrepila med indijskim delom v Varnostnem svetu ZN, kjer smo se zavzemali za njihovo ozemeljsko celovitost, večjo humanitarno pomoč, popravo zgodovinskih krivic, reforme, razvojno partnerstvo, boj proti terorizmu in mirno reševanje sporov.
Neodvisna in proaktivna drža Indije med ukrajinsko vojno je bila tisti katalizator, ki je drugim državam v razvoju pomagal izraziti nezadovoljstvo z vojaško rešitvijo ter pozvati k diplomaciji in dialogu tudi sredi intenzivnih spopadov in intenzivnih čustev, ko so se vsi vzvodi uporabili kot orožje. Indija je s tem pokazala, da nam ni treba izbirati strani med sprtimi bloki ne glede na to, kako veliki ali pomembni so. Na ta način je Indija povedala, da se zavzemamo za drugačen pogled na svet, ki si namesto vojne prizadeva za pot dialoga, namesto polarizacije in razdrobljenosti za vključujoč svet, namesto prisile nad malimi in srednje velikimi državami pri odločanju za neodvisno oblikovanje politik, namesto okupacije za ozemeljsko celovitost in namesto statusa quo ali unilateralizma za reformirani multilateralizem.
Veleposlanik (upokojeni) T. S. Tirumurti je nekdanji indijski veleposlanik in trenutno profesor na inštitutu IIT Madras
Prizadevanja Indije, da bi multilateralizem postal bolj vključujoč
Globalni jug in vrh o prihodnosti
veleposlanik (upokojeni) Asoke Mukerji
Generalna skupščina Združenih narodov se bo predvidoma sestala na »vrhu o prihodnosti« v New Yorku 22. in 23. septembra 2024. Rezultat tega srečanja svetovnih voditeljev bo sprejetje »Pakta za prihodnost«. V zadnjem letu je v razpravi o podrobnostih Pakta, ki sta jo vodili Nemčija (ki zastopa razvite države severa) in Namibija (ki zastopa države v razvoju na jugu), sodelovalo 193 držav članic ZN. Cilj pakta je »zagotoviti prihodnost za sedanje in prihodnje generacije«.
Indijski minister za zunanje zadeve dr. S. Jaishankar je leta 2023 predstavil indijski pristop k vrhu ZN o prihodnosti. Poudaril je, da je treba pokazati »pristno solidarnost«, da bi ustvarili »resnično zaupanje« in vključili »pogled globalnega juga« v priprave na vrh. Indija je med razpravami na Generalni skupščini ZN maja 2024 opozorila, da bo vrh o prihodnosti postal »vrh preteklosti«, če proces ne bo zajemal teh bistvenih elementov, kar bo Združene narode obsodilo na »nevaren začaran krog pogrezanja v nepomembnost«.
Globalni jug sestavljajo države članice Generalne skupščine ZN v razvoju, med katerimi so številne nekdanje kolonije evropskih velesil, ki leta 1945 niso pristopile k Ustanovni listini ZN. Njihovo članstvo v Združenih narodih se je začelo z zgodovinskim procesom dekolonizacije po osamosvojitvi Indije izpod britanske kolonialne oblasti avgusta 1947.
Globalni jug je postal večina v Generalni skupščini ZN, kar je spodbudila resolucija o dekolonizaciji iz decembra 1960. Prvi vidni izraz solidarnosti globalnega juga v multilateralizmu je bilo uspešno sprejetje resolucij Generalne skupščine ZN decembra 1963 za spremembo Ustanovne listine ZN z dvotretjinsko večino glasov. S temi spremembami se je povečala zastopanost globalnega juga v Varnostnem svetu ZN, ki odloča o miru in varnosti, ter v Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC), ki odloča o socialno-ekonomskih vprašanjih v Generalni skupščini ZN.
Od leta 1960 je proces utrjevanja in opredelitve prednostnih nalog globalnega juga zaznamovalo več mejnikov v pogajanjih večstranskih institucij. Razlog za to sta bila solidarnost in pogled globalnega juga, ki sta temeljila na zaupanju v učinkovito in pravično delovanje medsebojno povezanega povojnega multilateralnega sistema.
Med dosežki globalnega juga so ustanovitev gibanja neuvrščenih septembra 1961, ki danes v Varnostnem svetu ZN združuje 120 držav članic; ustanovitev Skupine 77 (ali G-77) leta 1964, ki danes v Varnostnem svetu ZN zastopa 134 od 193 držav članic; ustanovitev Programa ZN za razvoj (UNDP) leta 1965; sprejetje Alžirske listine G-77 leta 1967, ki poziva k novi mednarodni gospodarski ureditvi; Sklep o vzajemnosti različne in ugodnejše obravnave ter večjem sodelovanju držav v razvoju (znan tudi kot pooblastilna klavzula) v okviru GATT (predhodnik Svetovne trgovinske organizacije) leta 1979; Deklaracija Varnostnega sveta ZN o pravici do razvoja (DRTD) kot neodtujljivi človekovi pravici leta 1986 ter določba o skupni, a diferencirani odgovornosti (CBDR) v mednarodnem pravu, kodificirana na Konferenci ZN o okolju in razvoju leta 1992.
S potrpežljivimi in v prihodnost usmerjenimi pogajanji v okviru Generalne skupščine ZN v obdobju 1960–2015 je državam globalnega juga/G-77 uspelo »razvoj« uvrstiti v glavni tok multilateralizma. To potrjuje tudi soglasno sprejetje Agende 2030 s 17 cilji trajnostnega razvoja, ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela septembra 2015. Agenda 2030 združuje skupne interese globalnega severa in globalnega juga v integriran okvir, ki je osredotočen na človeka in v katerem so mir, varnost in razvoj medsebojno povezani. To je pogled, ki ga želi globalni jug vključiti v vizijo vrha o prihodnosti.
Na vrhu ZN o ciljih trajnostnega razvoja leta 2023, na katerem naj bi ocenili izvajanje Agende 2030, so opozorili, da so »številne krize« od leta 2015 to vizijo onemogočile. K tem krizam so prispevali trije splošni trendi.
Prvi je oživitev ločnice med severom in jugom, ki spodkopava zaupanje v pravično delovanje večstranskih institucij. Svetovna zdravstvena organizacija med pandemijo covida zaradi kopičenja cepiv na globalnem severu ni mogla zagotoviti ustrezne dobave cepiv za države globalnega juga. Svetovna trgovinska organizacija je bila zaradi prevlade globalnega severa na področju pravic intelektualne lastnine za cepiva prisiljena preložiti odločitev o opustitvi teh pravic, da bi omogočila proizvodnjo cepiv na globalnem jugu.
Drugi je vse pogostejše reševanje sporov z uporabo oborožene sile namesto diplomatskih pogajanj. Masovno človeško trpljenje in uničenje v nasilnih spopadih, ki so bili v zadnjih letih posledica uporabe oborožene sile, sta razkrila neučinkovitost in nezadostno pristojnost Varnostnega sveta ZN zaradi pravice veta skupine P5. Celo obstoječe soglasne resolucije Varnostnega sveta ZN za politično reševanje sporov se ne izvajajo, na primer v Afganistanu (RVSZN 2513), Ukrajini (RVSZN 2202) in Palestini/Izraelu (RVSZN 242, 1860). Posledica tega je, da si določbe Ustanovne listine ZN za izvrševanje odločitev Varnostnega sveta ZN, kot so gospodarske sankcije in uporaba oborožene sile, postopoma prisvajajo organi, ki niso člani ZN, kot je Organizacija Severnoatlantske pogodbe (NATO). To neposredno vpliva na mir, varnost in razvoj v državah globalnega juga.
Tretji trend je ta, da se kot orožje uporabljajo soodvisne gospodarske povezave, o katerih se je globalni jug v multilateralnih institucijah in specializiranih organih skrbno pogajal na podlagi dogovorjenih načel posebne in diferencirane obravnave, kot je navedeno zgoraj. Močna kombinacija vlad in korporacij s sedežem na globalnem severu si dejavno prizadeva zaobiti te medsebojne povezave z eksteritorialno uporabo svojih domačih zakonov in politik. To vpliva na suvereno sodelovanje držav globalnega juga v večstranskem sodelovanju. Prav tako so se občutno povečali socialno-ekonomski stroški izvajanja Agende 2030.
Če se ti trije trendi ne bodo zamejili, lahko škodljivo vplivajo na globalni jug, zlasti na uporabo novih na človeka osredotočenih digitalnih tehnologij, da bi pospešili izvajanje Agende 2030. Pri obravnavi globalnega digitalnega dogovora na vrhu o prihodnosti je treba tem nazorom globalnega juga nameniti posebno pozornost, da bi premostili obstoječe digitalne vrzeli, ki so bile naštete med pregledom tunizijske agende ZN za informacijsko družbo, ki ga je decembra 2015 opravila Generalna skupščina ZN.
Indijski premier Narendra Modi je na srečanju ob 75. obletnici Združenih narodov leta 2020 poudaril:
»Z današnjimi izzivi se ne moremo spopadati z zastarelimi strukturami. Brez celovitih reform se ZN soočajo s krizo zaupanja. V sedanjem povezanem svetu potrebujemo reformirani multilateralizem, ki bo odražal današnjo realnost, dal besedo vsem zainteresiranim stranem, obravnaval sodobne izzive in se osredotočil na blaginjo ljudi.«
Zato se mora globalni jug na vrhu o prihodnosti osredotočiti na prizadevanje za učinkovit multilateralizem v praksi. Odločitev o sklicu obče konference ZN, kot je predvideno v členu 109 Ustanovne listine ZN, ki bi septembra 2025 pregledala Ustanovno listino ZN, bi bil primeren način za obeležitev 80. obletnice multilateralizma z vključitvijo teženj globalnega juga.
