Medtem ko sta Koper in Trst še pogreznjena v spanec, je v eni od hal na območju tržaškega pristanišča živahno kot na železniški postaji v prometni konici. Ob 4. uri zjutraj se v Trstu odprejo vrata ribiške borze. Sveže ribe in morski sadeži, ki so jih nekaj ur prej iz morja potegnili slovenski, hrvaški in italijanski ribiči, se tu srečajo s kupci, trgovci z ribo ali lokalnimi lastniki ribarnic. Pridružijo se jim tudi grosisti, ki pripeljejo morski živelj z drugih koncev Italije, Evrope in vsega sveta. Marsikatera sardela ali orada iz Piranskega zaliva ali gojeni jastog iz Kanade, ki jih dopoldne kupimo v ribarnicah v Kopru, pa tudi Ljubljani, Mariboru ali v avstrijskem Gradcu, so na poti do potrošnika potovala prek tržaške veletržnice.
Tržaška ribiška borza – Mercato ittico all'ingrosso – domuje v labirintu skladiščnih hal pristanišča, a je kljub trdi temi ni bilo težko najti, samo belim kombijem z logotipi rib smo sledili. Na plastičnih paletah na betonskih tleh so, kamor seže pogled, zloženi zabojčki z ribo. Trgovanje se lahko začne, saj je dežurni veterinar Erik Zannier ravno končal svoj vsakodnevni jutranji obhod, na katerem jemlje vzorce in jih pošlje na veterinarski pregled, predvsem tudi preverja, da so ribe, ki prihajajo na borzo iz uvoza, opremljene z deklaracijami in dokumenti, da je jasno, od kod prihajajo.
Na borzi dan ni enak dnevu
Veliki jadranski lignji, ki jih je pripeljal koprski ribič Matjaž Radin, so kupca našli domala v trenutku, ko jih je postavil na prodajo, prav tako iverke (pasare), osliči, moli in muškatne hobotnice. Večer prej se je vrnil z ribolova v koprski mandrač, za nekaj ur shranil ulov v zabojčke z ledom in hladilnike, njegov spanec ni trajal dolgo, ob 3.30 jih je že naložil z barke v kombi za Trst.
Ribič na borzi svojega ulova ne prodaja sam neposredno, pač pa posli potekajo prek borznega posrednika. V Trstu imata koncesijo za trgovanje dve podjetji. Franco Bullo se s tem ukvarja že 40 let. »Pravzaprav je naša družina najstarejši trgovec z ribami v Trstu, že od leta 1888,« se pohvali kljub zgodnji uri energičen Tržačan. »Kdor želi prodati ribo, pride do mene. Na prvem mestu so lokalni ribiči in ribiške zadruge, ki mi pripeljejo svoj ulov, jaz pa se potrudim, da ga prodam po najboljši ceni, ki jo lahko iztržim. Tako se ribiči lahko hitro vrnejo na morje in naslednje jutro pripeljejo nov ulov. Denar od prodaje pa dobijo na račun še isti ali naslednji dan,« razlaga Bullo. Pri prodaji zastopa tudi velike grosiste, ki v Trst pripeljejo ribe z drugih koncev Italije in uvožene ribe z vsega sveta. »Na borzi dan ni enak dnevu. Cena se zelo razlikuje od dneva do dneva, vsak dan je drugače,« opozarja Bullo. Posrednik pri vsaki prodaji odščipne 12-odstotno provizijo.
Borza najbolj zaživi, ko se odločijo za prodajo določenega ulova na tihi dražbi s šepetanjem. To je prav poseben star dražbeni običaj. Dražitelj pokaže na določen zabojček z ulovom, okoli katerega se zberejo zainteresirani kupci. Vsak samo dražitelju na uho zašepeta ceno, ki jo je pripravljen plačati, drugi ne smejo slišati. Ko dražitelj sliši vse ponudbe, pozove tistega, ki mu je na uho izrekel najvišjo ponudbo, da ceno ponovi še naglas – in zabojček rib je njegov.
»Zaposleni sproti vnašajo v računalnike, koliko je kdo kupil in po katere ceni. Program je povezan z bančno blagajno, ki deluje v prostorih borze. Vsi kupci in prodajalci imajo odprte trgovalne račune, tako da se vse transakcije med njimi opravijo takoj in prodajalec prejme plačilo za svoje blago v 24 urah,« pojasni poslovodja tržaških veletržnic Enrico Zuin.
Riba gre v Trst in nazaj v Slovenijo
Slovenski ribiči so vstop na tržaško borzo dobili po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in s svojim svežim ulovom obogatili ponudbo na borzi, tako da so danes že njen sestavni del. Za ribiči so na tržaško ribjo borzo začeli prihajati tudi slovenski kupci rib: lastniki ribarnic in grosisti. V Trstu lahko kupijo tako svež ulov slovenskih ribičev kot ribe in morske sadeže z vsega sveta. Koprski ribič torej svojega ulova pogosto ne proda neposredno koprski ribarnici v Kopru, ampak ga pripelje na borzo v Trst, kjer ga po borzni ceni kupi koprska ribarnica in ga odpelje nazaj v Koper. »Mogoče se sliši zapleteno ali čudno, da riba potuje iz Kopra v Trst in nazaj v Slovenijo, a je v resnici tako precej lažje: tržaška borza je mesto prodaje, tu je dežurni veterinar, posel poteka hitro in transparentno. Če registrirana ribarnica kupi moj ulov v Kopru, je precej več dela z veterinarskim pregledom in izmenjavo dokumentov ter izdajo računov,« pojasni Matjaž Radin. Njegovi lignji so tako s tržaške borze romali v ribarnice v Ljubljano, v Koper in v Trst. Predstavnica ene od koprskih ribarnic nam je povedala, da se nekateri nepoučeni kupci v njeni ribarnici zmrdujejo, ko izvejo, da sardele ali moli prihajajo s tržaške borze. A to je povsem neutemeljen predsodek, saj gre večinoma za svež ulov slovenskih, hrvaških ali tržaških ribičev. V Sloveniji ribiške borze pač ne more biti; trg je premajhen, premalo je ribičev, premajhen ulov ...
Medtem je na mokrih tleh skladišča vse več zabojčkov z ribo že prodanih; to se vidi po tem, da so označeni z listki z imeni kupcev. Pravzaprav se pogajanja o ceni dogajajo zelo hitro, v prvih 45 minutah na borzi sklenejo večino poslov. Lorenzo Degrassi iz tržaške ribarnice Coroneo že odhaja s polnim vozičkom kupljenih rib. Na vrhu je nekaj velikih lososov iz Norveške. »Trenutno gre zelo dobro v promet. Stranke ga imajo rade,« prizna. »Moja politika je, da imam vsak dan v ribarnici svežo ribo in si ne delam zalog, zato pridem na borzo vsak dan,« pove Claudio Petrachi iz ribarnice na cesti Cavana, ki je po borzni ceni kupil za približno 1000 evrov rib, v maloprodaji v ribarnici se cena dvigne za približno tretjino.
Gojene kanadske jastoge, ki v Trst pripotujejo skoraj vsak dan, so kupci razgrabili, še preden smo si jih lahko ogledali. Med bolj neobičajnim življem so izstopali velikanski morski pajki (grancevole) iz severozahodnega Atlantika, ki so v zabojčkih še kazali znake življenja. Iz ZDA so z letali pripotovali živi v posebnih bazenih. Bullo nam je razkril, da jih je prodal po deset evrov za kilogram. Zdaj je končno nastopila sezona iverk, ki so jih na borzi ves december zaman čakali, ker je bilo morje še pretoplo. »Zelo so cenjene, zdaj ko imajo še ikre. Trenutno ni ulovov velikih jat orad ali cipljev, ampak se na borzi najde vsega po malem,« ugotavlja veterinar Erik Zannier. Tu so še hobotnice iz španskih Balearov, gojeni lososi iz Norveške, jakobove pokrovače iz Španije, grdobine in kovači iz Francije ... Italijanski gurmani pa se denimo ne branijo niti bodičastih morskih volekov, garuže jim pravijo, ki jih je na borzo pripeljala ribiška zadruga iz Umaga. Teh polžev v Sloveniji in na Hrvaškem večina niti pogleda ne, kaj šele da bi jih jedli, Italijanom pa gredo v slast.
Vse manj ribičev na morju in na borzi
Tržaška ribiška borza ni nikoli prazna. Ugotavljajo pa, da je bilo v preteklosti ulova v severnem Jadranu precej več, ribičev in njihove ponudbe na borzi pa tudi. Ribiške vrste se vse bolj redčijo, k čemur je pripomogla tudi evropska komisija, ki je ribičem celo plačevala odškodnine, če so opustili svojo dejavnost in svoje barke dali v razrez. Ne le v Sloveniji, tudi v Trstu in Miljah je ostala vsega peščica ribičev, ki vztraja v težkem poklicu. »Tudi na borzi nas je v desetih letih devetdeset odstotkov manj ribičev. Na začetku, ko smo slovenski ribiči začeli prihajati sem, so na borzi prevladovale lokalno ulovljene plave ribe: sardele in sardoni. Zdaj je vse uvoženo,« pravi Radin. Niti za prihodnost trgovanja na ribiški borzi ni prav velik optimist. »Z vsesplošnim dvigom cen, goriva, elektrike, embalaže ... ribiči težko shajajo in se že bliža nevarnost, da se bo trg zlomil, ker bo tudi cena rib v ribarnicah višja in si jih bodo ljudje čedalje težje privoščili,« razmišlja Radin.
Začelo se je daniti, ko se je delovni dan na mokrem betonu ribje borze končal.
