S prijatelji in sodelavci si je najprej ogledal tekmi z Dansko v Stuttgartu in s Srbijo v Münchnu, se za nekaj dni vrnil domov k družini, nato pa se je vrnil na dvoboj z Anglijo v Kölnu. Na tekmi s Srbi je fotografija, na kateri je na tribuni prižgal baklo, ko je Slovenija po golu Žana Karničnika v 69. minuti povedla z 1:0, hitro obkrožila svet. »Prijatelju sem naročil, naj z avtom pripelje veliko bakel v Nemčijo, na poti pa ni naletel na noben pregled. Pred stadionom v Münchnu sem dal dve bakli v spodnje perilo, a mi je ena sto metrov pred stadionom padla na tla. Do vstopa na stadion je bila nato le ena kontrola, ki sem jo uspešno opravil,« je pojasnil 34-letni Klemen Wolf.
Nato je baklo dal v žep in z njo hodil po sektorjih po skoraj celotnem stadionu, na katerem ni bilo več nobenega pregleda. Sprva je sedel na sektorju neposredno nad sredino igrišča (cena takšne luksuzne vstopnice je bila 200 evrov). »A med polčasoma sem se odločil, da grem zaradi varnosti drugih med slovenske navijače za golom, ker bi bilo nesmiselno in nevarno prižgati baklo med otroci, družinami ... Takoj, ko je padel gol, sem jo prižgal. Že vnaprej sem razmišljal, da mi lahko ta poteza prinese marsikaj slabega, a sem bil pripravljen prevzeti celotno odgovornost za prekršek,« je priznal Wolf. Ko jo je ugasnil, jo je pustil na tribuni, policisti pa niso prišli k njemu na tribuno, ampak so ga počakali pri izhodu iz stadiona.
V stavništvu že 15 let
»Ko so štirje policisti, po dva nemška in slovenska, pristopili, sem jim takoj pojasnil, da bom plačal kazen za svoje dejanje. Tudi mene je prevzel vrtiljak čustev in že vnaprej sem se odločil, da je takšen trenutek vreden tveganja ne glede na višino kazni in druge posledice, na primer pripor. Če bi baklo vrgel na igrišče ali tribuno, bi marsikoga ogrožal in bi bila zadeva precej hujša. Policistom sem zagotovil, da nisem huligan, navijaški skrajnež, in da sem to storil, ker je bil tisti dan zgodovinski za Slovenijo,« se spominja Klemen, ki je početje policistov opisal kot korektno in prijazno, predvsem obeh Slovencev, Nemca pa nista znala niti angleško.
A v Nemčiji ni le zasebno kot navijač, ampak tudi poslovno kot lastnik podjetja in vloger na kanalu YouTube, ki se imenuje »BrdoPara« (v prostem prevodu: Gora denarja) in na katerem želi z različnimi in številnimi prispevki – v Nemčiji ima tudi snemalca – uporabnikom prikazati velika športna tekmovanja še iz drugih zornih kotov. »V preteklosti sem imel svojo spletno stran s stavniškimi nasveti, a je bilo preveč dela za slab zaslužek, zato sem se s tem prenehal ukvarjati. Zdaj v svojih vlogih ponujam brezplačne stavniške nasvete, s katerimi želim po eni strani pomagati ljudem, da čim več zadenejo in zaslužijo, po drugi pa jih ozaveščam o igrah na srečo,« pravi Klemen, ki se s stavništom ukvarja že 15 let.
Uspešen na dražbi dresov
Da mu gredo stave vrhunsko od rok tudi v praksi, potrjujejo njegovi vplačani stavni listki pred tekmo Slovenija – Anglija. Da se bo tekma končala z izidom 0:0, je na kvoto 9,33 stavil 500 evrov, da se bo končalo z remijem, jih je na kvoto 5,05 stavil 1000, toliko pa tudi na to, da bo padlo manj kot 1,5 gola (kvota 3,16). In za vloženih 2500 evrov je njegov skupni dobitek znašal neverjetnih 12.875 evrov. Poleg stav ima še eno veliko strast – kupovanje in zbiranje ekskluzivnih športnih dresov, predvsem nogometnih in košarkarskih, ki jih ima že več kot 30. Še posebno je ponosen na tri: dres brazilskega nogometaša Ronalda (s polnim imenom Luis Nazario de Lima), ki ga je kot član Reala Madrida nosil na tekmi lige prvakov proti Romi leta 2004, že preminulega ameriškega košarkarja Kobeja Bryanta, ki je star 14 let in podpisan, ni pa bil nošen (trenutna vrednost okoli 5000 evrov, a še narašča), in razvpiti originalni dres Fiorentine iz sezone 1992/93. V njih je Fiorentina odigrala le dve tekmi, potem pa so morali dresi na uničenje zaradi vzorca na njih, ki je zelo spominjal na svastiko.
Na Euro 2024 je prišel z željo, da bi dobil originalne drese vseh Slovencev, ki bodo dosegli gol. Najprej se mu je prek dražbe uspelo dokopati do dresa Erika Janže, ki je dosegel gol proti Danski, v njegovi lasti pa bo kmalu tudi dres Žana Karničnika, ki je zadel proti Srbiji. In kako poteka dražba? Po vsaki tekmi mora vsak igralec podpisati svoj dres, te potem pošljejo v Amsterdam, nato pa gredo na dražbo, ki traja nekaj dni. Obstaja pa tudi dodatno tržišče, kjer je mogoče kupiti drese. »Na dražbi sem dražil Janžev dres in ga na koncu dobil, skupaj s stroški za poštnine, posrednika, davka in ostalega, za 1040 evrov (končna cena samega dresa je bila 750 evrov, op. p.). Realno je vreden 200, 300 evrov, a ker je bil gol nekaj posebnega za Slovenijo, sem vztrajal do konca. Vem, da sem dres bogato preplačal, a mi ni mar za to. Janži bi iz srca privoščil, da bi imel svoj dres v trajen spomin, a je super poteza, da lahko do njega pride tudi navaden posameznik, kot sem jaz.«
Med dopustom spet v Nemčijo
Še vedno pa poteka dražba Karničnikovega dresa, ki se bo končala jutri. Končna cena naj bi se gibala v vrednosti Janževega dresa (le za primer: dres Nemca Tonija Kroosa, za katerega je to zadnje veliko tekmovanje v karieri, je že presegel 11.000 evrov in se še draži), Klemen pa napoveduje: »Pri Karničniku bom spet šel do konca, ne glede na ceno. Zagotavljam vam, da bo dres moj.« Njegova največja želja je priti do podpisanega dresa – so zelo redki in dragi – že pokojnega košarkarja Dražena Petrovića, trenutno pa je eden najbolj redkih, cenjenih in dragih podpisan dres Luka Dončića iz Reala.
Ob tem opozarja še na nekaj: »Vrednost dresa je odvisna od več dejavnikov: kdaj je bil podpisan, katera je različica dresa, koliko primerkov je na tržišču, ali je bil nošen... Večina ljudi napačno misli, da je dres s posvetilom več vreden. Če je na njem posvetilo, je manj vreden, ker je namenjen določeni osebi in ga je težko prodati.« Klemen se je iz Nemčije že vrnil domov, v soboto pa bi moral z družino na dopust v Dalmacijo. A je že našel rešitev: med dopustom bo na dan tekme Slovenije v osmini finala z letalom iz Zadra poletel v Nemčijo, naslednji dan zjutraj pa se bo vrnil na Hrvaško.
