Potem ko je bosansko-hercegovski portal Istraga odkril, da veliki Vučićev prijatelj Janković pri slovenski vladi lobira proti uvedbi sankcij za njunega skupnega prijatelja, vaškega diktatorja Republike Srbske Milorada Dodika, je Predin dejal, da resno razmišlja, da bi sprožil akcijo, da bi Jankoviću prepovedali uporabo imena Zoran. »Vsem nam dela sramoto,« je rekel Predin.
A ljubljanski župan je potem mojega kolega spomnil na tisti slavni incident pred desetimi leti, ko je na tekmi Olimpije in ukrajinskega Budivelnika v Stožicah s pestjo udaril sodnika, potem pa duhovito dodal, da on »sam zagovarja mir, tudi na športnih igriščih«, in sklenil, da bi bilo za Predina torej »lažje, če bi si na upravni enoti spremenil ime«.
Zakaj je to »lažje«, ve Zoran Janković. Po slovenskem zakonu o osebnem imenu mora namreč državljan ob zahtevi za spremembo imena in priimka priložiti še »potrdilo o nekaznovanosti, ki ga izda ministrstvo za pravosodje«, oziroma »potrdilo, da ni v kazenskem postopku, ki ga izda pristojno sodišče«. Ljubljanski župan, kot vemo, nikoli za nič ni bil pravnomočno obsojen, a potrdilo, da proti njemu trenutno ne poteka noben kazenski postopek, bi lahko bil manjši administrativni problem.
»Lažje bi bilo torej,« kot modro pravi Zoran Janković, da namesto njega svoje ime spremeni pevec, njegov soimenjak. Ki je svoj dolg do družbe plačal isti večer po tekmi, tako da nima nobenih pravosodnih okostnjakov v omari in ovir glede uradne spremembe imena. Kar pravzaprav, ko zdaj razmišljam o tem, sploh ni tako slaba ideja. Če bi na primer moj kolega Zoran Predin vprašal mene, bi jutri odšel v Tobačno ulico in vstopil v poslopje Upravne enote Ljubljana, poiskal oddelek za matične zadeve, izpolnil formularje, priložil potrdilo pristojnega sodišča, da se proti meni ne vodi noben kazenski postopek in, kot je treba, vplačal strošek postopka v vrednosti 54,40 evra in kmalu na svoj naslov dobil novo osebno izkaznico na ime – Zoran Janković.
O ja, Zoran Janković.
Prav tako kot je, morda se boste spomnili, tista trojica konceptualnih umetnikov svoj čas svoja imena uradno spremenila v Janez Janša, nakar je vsak – vključno z menoj prav na tem mestu – lahko brez zadržkov in strahu pred ministrstvom za pravosodje napisal, da je samo eden od četverice Janezov Janš kreten in da vsi v Republiki Sloveniji vedo, kateri. »Samo eden od štirih Zoranov Jankovićev ne podpira Aleksandra Vučića in njegove zločinske velikosrbske in kriminalne politike,« bi potem napisal v Dnevniku in vsi v Sloveniji bi vedeli, kateri.
Čakaj malo, kateri od štirih Zoranov Jankovićev?
Hja, kateri od štirih Zoranov Jankovićev. En Zoran Janković na primer bi bil župan Ljubljane, drugi Zoran Janković z enakim imenom in enakim priimkom bi bil pripadnik vojske SAO Krajine, obsojen na Hrvaškem na dvajset let zapora za vojni zločin in pokol nad štiriinštiridesetimi civilisti v Škabrnji pri Zadru novembra 1991, tretji Zoran Janković bi bil tisti iz Subotice z vzdevkom Kum, boss zloglasne srbske avtomobilske mafije, ki so ga lani v Beogradu obsodili na šest let in pol zapora, četrti pa, zdaj že veste, kantavtor iz Ljubljane in nekdanji vodja benda Lačni Franz.
Ganljivo je namreč, ko Vučićev Zoran Janković – dobro, bodimo natančnejši: tisti od treh Vučićevih Zoranov Jankovićev, ki je trenutno na položaju župana Ljubljane – odgovarja Predinu, da »v nasprotju z njim zagovarja mir, tudi na športnih igriščih«: njegov dragi prijatelj Milorad Dodik na primer, ki je znan kot aroganten huligan tudi na športnih terenih, je svoj čas na tekmi svoje Igokee v Širokem Brijegu provociral publiko z vpitjem, zmerjanjem in kazanjem sredinca igralcem nasprotnega kluba ter občinstvu, kot aroganten huligan je še bolj znan njegov drugi dragi prijatelj Aleksandar Vučić, ki tudi sam pogosto rad pripoveduje, da je kot navijač Crvene zvezde sodeloval v incidentih in pretepih, a kljub vsemu župan Ljubljane nikoli ni izjavil, da »v nasprotju z njima zagovarja mir, tudi na športnih igriščih«.
»Tudi na športnih igriščih«?
O ja, »tudi na športnih igriščih«, ker mir zunaj »športnih igrišč« zagovarjata tudi njegova prijatelja, huligana Vučić in Dodik, nadaljevalca prav tiste velikosrbske politike, v kateri so določeni Zorani Jankovići v devetdesetih uveljavili mir tako, da so požigali vasi in pobijali nepokretne starce, danes pa vodijo mafijske klane in državni organizirani kriminal. Prijatelji, ki jim ljubljanski župan nikoli ni zabrusil, da v nasprotju z njimi zagovarja mir celo zunaj športnih terenov.
Ljubljanski kantavtor Zoran Janković, da skrajšam zgodbo, bi potem poslal pismo podpore študentom, ki protestirajo proti Aleksandru Vučiću, ljubljanski župan Zoran Janković pa bi izjavil, da »resno razmišlja, da bi sprožil akcijo, da bi Zoranu Jankoviću prepovedali uporabo imena in priimka«.
»Samo eden od štirih Zoranov Jankovićev je kreten,« bi sklenil župan, »ampak nam vsem dela sramoto.«
