Indijska Himalaja, kamor so se alpinistke podale, skriva precej neraziskan svet, saj je bilo območje dolgo časa zaprto za obiskovalce. Ali so sploh vedele, kam se podajajo? Začne Patricija Verdev: »Potem ko me je Anja poklicala, se je vse začelo s tem, da smo se sploh odločile, na kateri kontinent gremo. Potem smo počasi zožile to destinacijo. Približno smo vedele, kam gremo – da gremo v Indijo, v nepoznano dolino. Imele smo dve poročili prejšnjih odprav, eno dokaj izčrpno s precej lepimi fotografijami, da smo si nekako vsaj približno predstavljale, kako bo tam. Čeprav … ko prideš tja, je pa čisto druga pesem.«
Pred šotorom medvedi, na gori pa snežni metež
»Druga pesem« so bili denimo medvedi, divje zveri, ki jih v načrtu poti niso predvidele. Tudi zato je bil morda večji izziv kot splezati smeri, kako se ubraniti pred medvedi, ki živijo v dolini Lalung, se šalimo. »Vsekakor mi je bilo v veliko olajšanje zapustiti bazni tabor – ali oditi višje v hribe ali na koncu nazaj v civilizacijo –, samo, da gremo s tistega območja,« se smeje Anja Petek. V baznem taboru, postavile so ga na okoli 4100 metrih, se ji je tisti večer, ko je zaznala, da je medved v njeni bližini, ko ga je slišala, kako »je vohljal za mojim vratom«, prebudilo »ogromno občutkov strahu in groze«. »To je bilo zelo intenzivno doživetje. Hkrati pa zdaj, ko pomislim na tretji plezalni dan na hribu, ko sva s Patricijo doživeli snežni vihar, ki se je pojavil iznenada, je bil tudi ta dan zelo intenziven, ko sva bili povsem nemočni nad situacijo, na katero nisva mogli vplivati. Verjetno mi je bilo vseeno težje zaspati zvečer v baznem taboru in razmišljati, da mogoče pride divja zver, kakor biti na hribu, ker sem že večkrat bila v podobni situaciji in sem nekako vedela, da se bodo stvari uredile. Medtem ko tam doli ne veš, kaj si bo medved zamislil,« razlaga Anja. S Patricijo sta vsaj pet dni, ki sta jih preživeli na gori med plezanjem najtežje smeri, preživeli brez medvedjih skrbi.
Ana in Urša sta bili po sili razmer nekoliko več v baznem taboru. »Hvala bogu so bili ti naši kuharji in spremljevalno osebje dosti bolje opremljeni z znanjem, kako se ravna z medvedi, kako jih preusmeriti drugam, kakor me. Imele smo srečo, da smo jih imele zraven in so se ukvarjali še z medvedi. Jaz sem šla spat, oni so bili budni,« je stvarna Ana Baumgartner. Pri dostopu do baznega tabora jim je pomagalo 18 nosačev, štirje pa so v baznem taboru z njimi ostali do konca. Ena izmed njih je bila oficirka Freni, s katero so stkale poseben odnos. A nazaj k medvedom. »Je bilo pa neprijetno, to pa gotovo. Bolj kot tisti sneg, kjer sem vsaj vedela, kaj je treba narediti. V baznem taboru pa si šel spat in upal, da bo vse v redu,« nadaljuje Ana. »A ponoči ne smeš iti lulat, ker ne veš, če boš odprl zadrgo in bo medved tam,« pristavi Urša Kešar. »Aja, jaz sem potem šla lulat, samo naglavno luč sem dala na najbolj močno osvetlitev in osvetlila 360-stopinjski krog pred šotorom, potem sem pa šla,« prizna Ana, medtem ko se ostala dekleta smejejo ob podoživljanju dogajanja med gorami. Saga z medvedi niti ni tako nedolžna, ponoči jih je v bazni tabor zašlo več, v enem izmed pohodov po taboru jim je uspelo izprazniti potovalko s hidrirano hrano in bonboni, nenazadnje pa so dekleta zaradi njih predčasno zaključila odpravo.
Štiri prvenstvene smeri in modre odločitve
Vsem vrstam medvedov navkljub ima Slovenija odslej na indijski Himalaji štiri nove prvenstvene smeri. Ana Baumgartner in Urša Kešar sta splezali 800 metrsko smer BC (Bear camp) (V-/IV-III, 800 m, 8 h) in 670-metrsko Calm Before the Storm? (V+/IV, 670 m, 6 h), Patricija Verdev in Anja Petek pa sta splezali 1400 metrov dolgo smer Connection (VI-/V-IV, 1400 m, 15 h) in že omenjeno Here Comes the Sun (ED, M6+, AI5+; 2000 m (pet plezalnih dni)). Slednja je najdaljša in najtežja med vsemi, ki so jih preplezale, dali sta ji oceno ED. »Obstajajo definicije ocen, kakšne smeri se ocenjuje po francoski lestvici, oziroma se doda ta ocena poleg 'miksa'. Imeli sva kar nekaj razgovorov, ali ED ali ne, ali greva še v detajle. Na koncu sva ostali pri tem, da dava ED. Predvsem Anja ima izkušnje s smermi s tako oceno,« razlaga Patricija. »Ocena ED predstavlja predvsem kompleksnost smeri, kompleksnost pa zajema pristop, sestop, dolžino smeri, najtežji del v smeri. Iz baznega tabora do tja gor sva potrebovali dva dni, potem sva plezali, plezalnih dni je bilo pet. Gre za dvokilometrsko smer, tako dolge smeri sama prej še nisem plezala, in zajema najtežji del M6+. Vse to plus sestop z logistično zahtevnim ledenikom je faktor, ki prispeva k tej oceni, k tej kompleksnosti. Ne gre samo za najtežje mesto, ampak za celo zgodbo,« doda Anja.
Poleg avanture v visokih hribih jim je odprava dala še marsikaj drugega, veliko so se tudi naučile. Urša, ki je imela nekaj zdravstvenih težav zaradi višine, je ugotovila, kako zelo je pomembno izbirati soplezalca, partnerja, s katerim greš plezat. Pri višinski bolezni je pomembno sprejemati pametne oziroma razumne odločitve. »Pomembno je, da imaš ob sebi nekoga, ki na stvari pogleda objektivno in ne subjektivno. Še najbolje je, ko je cela ekipa taka, in me smo bile. 'Želim si to, mogoče bi lahko še, dajva stisniti' se ti plete po glavi, ampak tu so dejstva, kaj bo, če se zgodi to ali ono, če se bolezen poslabša, kdo me bo spravil dol, kako se bomo iz tega rešili. Če bi si nekaj egoistično želela, bi ogrozila tudi soplezalko. Če bi šlo meni na slabše, bi bilo na Ani, da me nekako reši, kar je bilo tam pač nemogoče. To je tudi izkušnja ali pa potrditev, da je treba paziti, kako se odločaš. Ne glede na to, da si za odpravo treniral pol leta in si zamislil svojo idejo, vedel, kaj bi naredil na določenem mestu … ko te je nekaj ustavilo, moraš kljub vsemu reči 'OK, tu je bolj pomembno življenje' ali pa to, da si želimo vsi to še zmeraj početi.« Ana in Urša sta tako plezali na malo nižji nadmorski višini, v goli skali, je pa tudi njiju presenetilo sneženje.
Sanjalo se jim ni,v kaj se podajajo
Kako sploh postaneš alpinistka? Vpliv vzgoje, okolja? »Moji starši niso hodili v hribe, jaz pa sem si želela turno smučati. Rekla sem, da bi se rada naučila uporabljati tudi cepin in dereze, če bi se slučajno kdaj zgodilo, da bi jih morala uporabiti. Zaradi tega sem se vpisala v alpinistično šolo. Ko sem šla nekajkrat plezat na našo 'stenco', me je pa potegnilo plezanje,« razlaga Urša, ki pleza šest let.
Ana prihaja iz družine, kjer so radi hodili v hribe: »Ampak to ni bil alpinizem, to je bilo planinstvo. Ugotovila sem, da sta to dve zelo različni stvari. Sicer sem že ko sem bila majhna, rada plezala po drevesih. Med študijem pa sem 'padla' v družbo, s katero smo hodili plezat na 'bolder'co' in sem ugotovila, da to zelo rada počnem. Vpisala sem se na tečaj športnega plezanja, od tam še v alpinistično šolo.« Z alpinizmom se ukvarja štiri leta.
Najbolj izkušena v alpinizmu izmed četverice je gotovo Anja Petek, ki je že trikrat postala alpinistka leta. »Pri nas doma se tudi ni nihče zares ukvarjal prav z alpinizmom, živimo pa na visokogorski kmetiji, kar je, predvidevam, prispevalo k temu, da so mi hribi ljubi oziroma blizu. Za alpinizem sem se pa odločila iz … Ne vem, kaj sem zares iskala, verjetno občutek pripadnosti. Na začetku namreč nisem vedela, kaj vse alpinizem sploh zajema in kaj pomeni. To, da bomo plezali in da se bomo privezali na štrik in da bomo v navezi morali znati toliko manevrov. Pojma nisem imela, kaj vse to zajema,« razmišlja Anja, ki se je v alpinistično šolo vpisala pred devetimi leti.
Patricija se je v alpinistično šolo vpisala leta 2017, čeprav se je želela vpisati že leto poprej, a takrat je šola že potekala, ona pa jo je želela obiskovati od začetka. »Zakaj sem se vpisala? Vlekle so me bele gore, sneg. Niti sanjalo se mi ni o cepinih in derezah. Pred tem sem mogoče leto, dve malo bolj redno zahajala v gore, ampak to je bilo zgolj planinstvo. Ko sem bila v osnovni šoli, sem obiskovala planinski krožek. Najbolj mi je v spominu ostalo, ko smo šli prvič plezat v drugem ali tretjem razredu, pa sem prišla do vrha smeri. Mogoče je že nekje v podzavesti bilo nekaj. Zakaj sem se vpisala na alpinistično šolo, do tega odgovora pa še nisem prišla.«
Vzornic v alpinizmu nadobudne alpinistke nimajo, je mogoče povzeti njihove razmisleke na to temo. »Nikoli nisem imela vzornic, vzornikov ali da bi želela biti kot nekdo drug,« pravi Patricija in dekleta ji pritrdijo. »Dosti me je zanimala zgodovina alpinizma, in ja, to, kar so delale Mira Marko Debelak, Pavla Jesih in vse druge ženske – vsaka jim čast,« še dodaja Patricija. Anja nadaljuje: »Zelo sem jih občudovala. V njihovi delavnosti, volji, trmi. To je bilo tisto, kar mi je bilo všeč. Da bi pa rekla, da želim biti kot one, tako pa se z nobeno zares nikoli nisem poistovetila. Očitno izhajamo iz sebe, želimo početi te stvari zaradi sebe.« Ana pristavi, da rada bere gorniško literaturo ali pa posluša podkaste in ji je všeč miselnost kakšnih alpinistov, »ne samo žensk, tudi moških«, oboji so si zelo različni med seboj: »Potem me kakšna njihova misel navdihne ali pa se lahko poistovetim z njo, ampak na koncu je to sinteza več različnih vidikov, ki sem jih do zdaj slišala.«
Ali si prišla fante iskat ali si prišla plezat?
»To je vrhunski vzpon, tudi z moškega vidika,« je Urša dejala med oglašanjem v eter nacionalnega radia, ko je govorila o najtežjem izmed vzponov, ki so ga opravile na Himalaji. Kako pa so se moški kolegi odzvali na njihove dosežke? »Zelo so spodbudni, pozitivni. Kar sem dobila povratnih informacij, ni bilo nobenega dvoma, da je bil to vrhunski vzpon. Še posebej radi poudarjajo, da smo bile punce same. Zelo nas podpirajo, zelo pozitivno so se odzvali,« meni Urša, druge se strinjajo.
Kaj pa okolica, kako ta sprejema, da se ukvarjajo z alpinizmom? So deležne kakih predsodkov? Imajo občutek, da so ženske nekako zapostavljene ali pa podcenjene v svetu alpinizma? »Odkar je v moji okolici zelo veliko alpinistov, to ni več vprašanje, pač vsi plezamo. Če pa govorimo o službi in o družini - sem jih pa navadila. Vsak nekaj počne. Super je, če počneš nekaj, kar je zelo intenzivno, te prevzame in se najdeš v tem. Mislim, da so zato vsi, ki me poznajo, veseli zame. To, da je to ravno alpinizem, mogoče komu sprva ni bilo všeč, po drugi strani pa smo odrasli ljudje, lahko delamo, kar hočemo,« odgovarja Ana.
Še zmeraj pa je mogoče v alpinističnem svetu najti tudi predsodke, nadaljuje Urša. »Vseeno je še nekaj dilem pri vpisu v alpinistične šole, kadar se vpisuje ženska, ampak ne več toliko, kot jih je bilo včasih. So se tudi alpinisti že navadili, da je več ali pa polovica tečajnikov ženskega spola in da smo ljudje različni. Tudi če vpišejo moškega, ni rečeno, da bodo ostali in plezali, ampak nekateri tudi pridejo malo probat in gredo, če jim dejavnost ne ustreza. Včasih so za ženske rekli, da so prišle na alpinistični ferajn iskat fante,« reče Urša, Ana pa pristavi, da še zdaj to rečejo. »Mogoče se počutijo ogrožene,« spravi v smeh soplezalke Anja. »Joj, kako sem bila enkrat jezna. Bila sem tečajnica in me je član, starejši gospod, zdaj žal že pokojen, vprašal: 'Ali si prišla zdaj fante iskat ali si prišla plezat?' Ni mi bilo jasno, zakaj me je to vprašal. Mislim, da sem ostala brez besed. Sprašujem se, zakaj mora to vprašati,« pravi Anja. Urša odgovarja: »Po moje zato, ker res ni bilo toliko žensk v preteklosti ali pa tudi v novejši zgodovini alpinizma in himalajizma. Dolgo so bili le moški, ki so to počeli. Zdaj, ko se časi modernizirajo, ko lahko vsi vse počnemo in je vse bolj dostopno in nismo ženske samo za 'šporhet', se tudi to malo spreminja. Več žensk ko je na alpinističnih odsekih, manj je tega mišljenja, 'ta je pa prišla samo malo se igrat ali pa malo slikat'. Pa bi slednje lahko veljalo za obe strani, tako moške kot ženske.«
Zlati cepin, najvišja nagrada v alpinizmu, tudi ni pogosto v ženskih rokah. Urša je na Wikipedii 'iz firbca' preverila, koliko žensk je že prejelo zlati cepin, in je ugotovila, da samo ena. Pa še ta jo je leta 2016 prejela v moški navezi, jo dopolni Patricija. Ena od žensk je prejemnica zlatega cepina za življenjsko delo, lani so alpinistke prejele pohvalo, sicer pa je nagrada povsem v moški domeni.
Mir, tišina in meditacija
Najbrž je plezanje samo v ženski navezi drugačno od plezanja v mešani. Kako se odprave razlikujejo, če gre za izključno žensko odpravo ali pa za mešano? »Če tega ne bi doživela, bi težko odgovorila, niti si ne bi mislila, da je razlika,« pravi Anja, ki je bila na odpravi tako v mešani kot v povsem ženski navezi. »Ženska odprava je imela veliko več takega resnega pridiha. Ko smo denimo plezali z Andrejem Ježem in Arizom Monasteriom novo prvenstveno smer v Peruju, sem imela občutek, da sem zraven in da se imamo fajn. Bili smo naveza treh, zraven mene sta bila dva moška. Verjamem, da je tudi že to, da smo bili naveza treh, prispevalo k drugačnemu občutku, saj se vse porazdeli med tri. Če en omaga, sta ali sva še dva, bova dva prevzela odgovornost, ne samo eden, ne samo jaz. Ženska naveza je bila posebno doživetje, bolj intenzivno, veliko več odgovornosti sem čutila. Ne le jaz, verjetno lahko to govorim v imenu vseh nas. Ko smo bile v ženski navezi, na nepoznanem terenu, v deviškem svetu, je verjetno vsaka izmed nas čutila veliko več odgovornosti,« razmišlja Anja in dekleta ji prikimajo. Nato pa doda: »So pa bile tudi okoliščine take, da smo se jih zavedale, da obstajajo dejavniki, na katere ne moremo vplivati, in to je tudi pripomoglo k resnosti. Če bi mogoče plezale na odpravi na Norveškem, verjetno ne bi imele tako intenzivnega občutka odgovornosti, resnosti kot na indijski Himalaji.«
V poročilu o odpravi so alpinistke zapisale, da smer Here Comes the Sun smer odraža »toplino, svetlobo, ki nas v hribih vedno pomiri«. Kaj jih žene v alpinizmu oziroma kaj jim dajo hribi? Je svet tam zgoraj precej drugačen od sveta v dolini? Vse opravljajo zahtevne službe oziroma prihajajo iz zahtevnejših profesij – Ana je doktorica farmacije, Urša doktorica biomedicine, Anja psihoterapevtka, Patricija inženirka agronomije, ki dela v gostinstvu – in morda je alpinizem nekakšna protiutež temu dolinskemu življenju, prostor, kjer si napolnijo baterije. »Ja, glede na mojo službo je verjetno res protiutež. Veliko več je miru in tišine, čisto nasprotje gostinstva, še posebej kakšnih večernih izmen, absolutno. Alpinizem oziroma hribi so nekaj zame. Ali v družbi ali pa sama, zato, da imam dve ali tri urice zase. Pa četudi 'samo' na Kamniško sedlo, čisto zase, za svojo glavo, da premislim stvari. Čeprav to delam tudi na sprehodu po mestu,« se zamisli Patricija. Gotovo pa je v hribih to početje veliko prijetnejše.
Da je v dolini veliko stvari, ki te lahko obremenjujejo, pristavi Ana. »Problemov, nekateri so realni, druge si narediš. Ko greš plezat, je pa vse binarno. Skrbi te ena stvar, to je, da ne boš padel dol in da se ti ne bo kaj zgodilo. To je edino, kar te v bistvu mora skrbeti, vse ostalo ni tako pomembno in je zelo dobro, ker so ostali problemi totalno irelevantni v primerjavi s tem. Meni se zdijo stvari med plezanjem veliko bolj binarne in enostavne, pa mi je to všeč, pomirja me na nek način,« sklene Ana. »Ja, ena vrsta meditacije je, ker moraš biti osredotočen samo na tisti moment, samo na tisti grif, samo na tisti stop in enostavno vse ostalo glava odmisli in se s tem sprosti,« doda Patricija o meditaciji v hribih.
Biti moraš v stiku s strahom
Nevarnosti, zavedanje minljivosti so sestavni del alpinizma. Tudi s temi vprašanji se same ubadajo, priznava Urša. »A vedno poskušam izbrati smer, v kateri se mi zdi, da ne bom o tem razmišljala. So pa nepredvidljivi dogodki, na primer padajoče kamenje, ko se lahko zgodi nesreča. Vedno si izpostavljen določenemu tveganju, a o tem nekako ne razmišljaš. Tudi ne greš plezat z mislijo, da se ti danes lahko nekaj zgodi. Plezat greš zato, ker veš, da ti je fajn, da rad to počneš. Kot sta že rekli Patricija in Ana, je tudi zame to meditacija. Ne toliko zaradi problemov, ampak zaradi tega, ker je danes tak čas, da moramo vsi hiteti, da je treba vse in veliko narediti, vsi veliko od nas zahtevajo … vsega tega v hribih ni. V hribih si ti, soplezalec in stena – samo to je fokus. Večinoma ne razmišljaš o nevarnostih, tudi doma pred plezanjem razmišljaš, kakšen je dostop, sestop, kako boš prišel na vrh. Potem to ponotranjiš, kako bo, da bo vse v redu, in greš tudi s to mislijo v hribe, da vse bo v redu. To poskušaš tudi med plezanjem vzdrževati.«
Tudi Anja pravi, da so v gorah faktorji, na katere lahko vplivaš, kot je denimo dobra priprava na turo, da naštudiraš, kaj te lahko ogroža, in poskušaš to izničiti, na primer, če veš, da bo slabo vreme, ne greš v hribe. »So pa dejavniki, na katere ne moreš vplivati. Res moraš imeti nesrečo, da se ti kaj pripeti. Del, na katerega pa lahko vplivaš, pa je pomembno, da smo v stiku s strahom. Občutek, da si v stiku s strahom, da se zavedaš, kdaj se ne počutiš več okej, in da si tudi pripravljen na tisti točki narediti najbolj pametno odločitev. Brez tega ni OK, da zahajaš v hribe.«
