Največja naravna nesreča, ki je prizadela mesto, kjer je Veljko Bulajić leta 1969 posnel najdražji film, ki je bil posnet v Jugoslaviji. Orson Welles je igral četnika, Miha Baloh pa ustaša. Poleg tega je bil film slaven po tem, da so vrgli v zrak resnični most, okupacijsko vojsko pa je igrala ena cela brigada Jugoslovanske ljudske armade. Tam je bilo vedno težko uganiti, kaj je fikcija in kaj je res.

Poplave in naravna nesreča so zvenele narobe. Poplave v Jablanici? Kako, če pa reka Neretva teče po kanjonu? Vsak, ki je videl film, se bo spomnil, da so se morali partizani najprej do reke spustiti po strmem bregu kanjona na eni strani in plezati v hrib na drugi. Tega si Bulajić ni izmislil. Ostanki mostu, po katerem so čez reko pod ognjem hodili partizani, ni bil kulisa. Bil je resnični most, ki je ležal v resnični reki pod resničnimi bregovi. Ker so ruševine mosta, ki ga je porušil Bulajić, pustili v reki kot spomenik drugi svetovni vojni, je vsak obiskovalec muzeja nad njim lahko peš preveril, da je tam priti do vode res težko.

Neretva je veličastna in prelepa reka. Vendar med Sarajevom in Mostarjem težko prestopi bregove, ker so strmi in se dvigajo visoko v hrib. Donjo Jablanico tudi ni poplavila reka od spodaj. Jablaniško jezero, ki so ga umetno naredili z jezom za hidroelektrarno, je daleč stran. Tam pa ni poplavljalo. Voda je prišla s hribov in je s seboj nosila na tisoče ton kamenja, ki je zasulo naselje. Nenavadna naravna ujma, kjer reka prestopi bregove tako, da s hribov v svojo strugo potisne celo vas in s seboj odnese tudi železniško progo.

»Kakšna naravna ujma,« je rekla politična analitičarka Adisa Busuladžić, ki je bila blokirana v Sarajevu in ni mogla do ostarele mame v Mostarju. »Kakšno globalno segrevanje. Jablanico je pokopala ujma, ki so jo od začetka do konca naredili ljudje. Ljudje, ki pod patronatom Evropske unije in Združenih držav vladajo Bosni in Hercegovini, in brezvestni kriminalci, ki služijo v sožitju z oblastjo. Smrt v Jablanici je cena za to, da nad nami vlada sla po dobičku in nič drugega. Vrag nas je odnesel.«

Gospa Busuladžić je polovico vojne v devetdesetih letih preživela v Sarajevu, odšla v begunstvo v Združene države, magistrirala v Washingtonu in potem nekaj let delala v Kabulu v Afganistanu v humanitarnih programih. Je ena tistih Bosank, ki pravijo, da nisi nič dosegel v življenju, če nimaš vsaj dveh potnih listov. Ta modrost izhaja iz življenjskih okoliščin, ko je bila prisiljena bežati brez enega samega splošno priznanega dokumenta. Izkušnje begunstva in strategij preživetja je opisala v sijajni knjigi Seks in vojna, kjer je opisala življenje ženske med vojaškimi formacijami, ki rušijo svet okoli nje.

»Kamor koli greš v Bosni, boš videl gozdove. V gozdovih pa boš zagledal velike bele lise. To so ali poseke, ker ljudje neusmiljeno podirajo drevesa in hlode izvažajo, ali pa kamnolomi, iz katerih tovorijo kamenje. Cela Bosna je takšna. Nihče se ne vpraša, kako je mogoče nad naseljem odkopati pol hriba in posekati vsa drevesa okoli luknje, ki si jo izkopal, in potem zgraditi še jez za majhno elektrarno. Inšpekcije ne boš videl. Kar si nakopal, potem bruha iz dimnikov brez filtrov. Narava, ja. Narava.«

Veliko posek in kamnolomov je nezakonitih. Veliko ljudi, ki podirajo drevesa in sekajo tudi v hribe, pa z veseljem pokaže, da imajo urejene dokumente in dovolilnice. Ker je država razdeljena na dve enoti, od katerih je ena bolj ali manj samostojna država Republika Srbska, druga pa Federacija BiH, od katere se poskuša osamosvojiti bolj ali manj hrvaška Hercegovina. Evropska unija, ki je od Združenih narodov prevzela upravljanje nad Bosno in Hercegovino, je po vojni ustvarila zapleten politični sistem ločenih nacionalnih interesov, v katerem skupne vrednote prvi najdejo poslovneži sumljivega slovesa, ki živijo v sofisticirani mreži klientelizma, korupcije in politične trgovine.

Upravljalci se desetletja ukvarjajo z volilnim sistemom, reformo pravosodja, ravnotežjem moči med nacionalnimi skupnostmi in goro papirnatih problemov, ki sodijo pod skupni imenovalec političnega sistema. Pozabili pa so zgraditi hitre ceste med posameznimi deli države in institucije države prisiliti, da uredijo kaos, ki ga je za seboj pustila vojna.

»Počutim se, kot da živim v Sarajevu iz leta 1993, ki je odrezano do sveta. Edina pot, ki pelje v Mostar, je zaprta tako kot takrat. Do svoje mame lahko pridem po improvizirani poti skozi dolino Lašve, ki je bila pod nazorom ustašev, ali po cesti čez Tjentište, ki so jo nadzorovali četniki. V sedmih ali osmih urah lahko pridem v Mostar. Običajno pa teh sto kilometrov prevozim v treh urah. Kot pred vojno,« je rekla sogovornica.

Narava je v tej zgodbi nedolžna. Tudi globalno segrevanje ni naravni pojav, čeprav ga z vedno večjim veseljem obravnavamo kot nekaj, kar je padlo z neba. Reke, ki derejo s hribov, niso jezna narava, ampak neurejena družba, tako kot povsod drugje. Naravne katastrofe so del javne infrastrukture vsake družbe posebej in vseh družb skupaj.