Glas moderatorja: »Carl Sagan je bil član Voyagerjeve ekipe. Njegova zamisel je bila, da Voyager posname zadnjo sliko. Naso je prepričal, da je obrnila kamero Voyagerja 1 proti Zemlji, se zadnjič ozrla proti domu, ki ga je imenoval bleda modra pika.« (Med mnogimi zvezdami vidimo planet Zemljo, modro-belo, ki se oddaljuje.)
Moderator: »Tisto je tam. Tisto je dom. Tisto smo mi. Tam so vsi, ki jih ljubite, vsi, ki jih poznate, vsi, za katere ste kdaj slišali, vsako človeško bitje, ki je kdaj obstajalo in živelo. Zbir našega veselja in trpljenja, tisoče verstev in ideologij in gospodarskih doktrin, vsak lovec in nabiralec, vsak junak in strahopetec, vsak tvorec in uničevalec civilizacije, vsak kralj in kmet, vsak mlad zaljubljen par, vsak oče in mati in otrok, poln upanja, izumitelj in raziskovalec, vsak učitelj morale, vsak pokvarjen politik, vsak superzvezdnik, vsak vrhovni voditelj, vsak svetnik in grešnik v zgodovini našega rodu, vsi so živeli tam, na drobcu prahu, ki visi na sončnem žarku. Zemlja je drobcen oder v prostrani kozmični areni.« (Vidimo piko med neskončnim številom svetlih pik, ki je vse manjša in manjša.)
Moderator: »Spomnite se rek krvi, ki so jih prelili mogočni generali in cesarji, da bi v slavi in zmagi za trenutek postali gospodarji delčka te pike. Spomnite se krutosti, ki so jih prebivalci enega konca te pike prizadejali komaj kaj drugačnim prebivalcem drugega konca, kako pogosti so njihovi nesporazumi, kako pogosto si želijo ubiti drug drugega, kako žgoče je njihovo sovraštvo.« (Zemlja je samo še ena svetla pika med mnogimi drugimi pikami.) Moderator: »Naše postavljanje, naša predstava in nadutost, da smo v vesolju v privilegiranem položaju, zanikuje ta bleda pika svetlobe. Naš planet je osamljen delček v kozmični temi okrog nas. V naši obskurnosti, v vsem silnem prostranstvu ni nobenega namiga, da bo pomoč prišla od drugod in nas rešila pred nami samimi. Zemlja je edinstven svet, na katerem za zdaj vemo, da je življenje. Vsaj v bližnji prihodnosti ni nobenega drugega kraja, kamor bi se lahko preselili. Da bi ga obiskali? Ja. Naselili? Ne še. Če hočemo ali ne, za zdaj ostajamo na Zemlji. Pravijo, da nas astronomija uči ponižnosti in utrdi značaj. Nič ne pokaže neumnosti človeške utvare bolj od te daljne slike. Menim, da osvetljuje našo prihodnost, da moramo biti boljši drug do drugega in varovati ter ljubiti bledo modro točko, edini dom, ki ga poznamo.«
(Vidimo samo še neskončno temno modro praznino …) Drobec prahu, ki visi na sončnem žarku, Zemlja, v starozaveznih časih: prevlada grobe moške energije, vojne, pobijanje, pobijanje. Drobec prahu, ki visi na sončnem žarku, Zemlja danes: prevlada grobe moške energije, vojne, pobijanje, pobijanje. Se je v vsej človeški zgodovini od starozaveznih časov do danes sploh kaj spremenilo na bolje? Se je! Groba moška energija zdaj pobija udobno, sede pred zasloni in z droni. Kjer ne pobija, izkorišča narode, zatira ženske, uničuje planet, neti sovraštvo, laže, zatira drugačnost, se bori za oblast, se pravi za prevlado, se pravi za denar, se pravi za bogatenje. Imeti več, ker ima nekdo manj! Manjšina človeštva na Zemlji ima veliko, skoraj vse. Večina na Zemlji ima malo, manj, skoraj nič.
William Shakespeare, veliki angleški dramatik, življenja ni preživel kot bogataš, slučajno ali po pomoti živi in ustvarja v Sloveniji in dobi Prešernovo nagrado. Z njo še dodatek k pokojnini za umetniške dosežke. Na tem drobcenem prahu, ki visi na sončnem žarku, na Zemlji, živijo skupine ljudi, vulgarne, lažnivo nesramne, rušilne, zdraharske, agresivne, fašistične, a v razkošju. Na še manjšem prostoru od prahca tudi ena. Vulgarna, lažnivo nesramna, rušilna, zdraharska, agresivna, fašistična, a tudi v razkošju. Ta skupina odreka, preprečuje umetnikom dodatke k pokojninam, kot priznanje za njihov prispevek k narodni duhovni biti. Slovenski! Narod smo lahko le zaradi dela znanstvenikov, umetnikov, kmetov in mater! Hudo je, če si grob, primitiven, vulgaren, še huje, če si nesposoben slišati, občutiti, razmišljati sporočila, ki nam jih iz nič ustvarjajo umetniki. Tudi za stoletja dolgo! Ki nam edini pomagajo živeti in preživeti vse hudo, kar agresivna manjšina v vsej človeški zgodovini povzroča večini! Astronom in pesnik. Carl Sagan in William Shakespeare. Štiristo let razlike v času in prostoru. Misli obeh o našem bivanju, ki je in ostaja skrivnost, najbrž nikoli razkrita, se srečajo v tem zapisu. Vulgarnost nikoli ne preživi! Ko je konec, je konec za skoraj vse. Preživita le znanost in umetnost, obe izvirata iz narave! »Predstavljanja je konec. Ti igralci, saj sem dejal, so vsi duhovi in so se stalili v zrak, v sam redek zrak; in kot netrdna zgradba teh prividov, donebni stolpi, čudežne palače, slovesni templji, veliki ta globus in kar si ga lasti – se vse razblini, in kot je zginila nestvarna slavnost, odide v nič. Iz take smo snovi kot sanje, in življenje naše majhno obdaja spanje.« (W. Shakespeare, Vihar, četrto dejanje, MK, 1999, prevod Milan Jesih)
