Ob vsem tem pa Möderndorfer ostaja buden – pa tudi oster – opazovalec slovenske družbe in sveta, ki ne skopari s kritičnimi besedami, kadar se mu zdi to potrebno. Tako je pred leti kot takratni predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada na državni proslavi ob kulturnem prazniku zbranim v obraz jasno povedal, da številni slovenski umetniki živijo v revščini in da »slovenska kultura podhranjena umira«. Na neprimeren odnos politike do kulture opozarja še danes.
Gospod Möderndorfer, kako boste preživeli prvi maj?Mislim, da sem raje tovariš kot gospod. Prvi maj pa bom preživel na Rožniku, kamor se bom tako kot vsako leto odpravil s prijateljem, pesnikom in predvsem tovarišem Ervinom Fritzem. Moram pa povedati, da tudi proslave na Rožniku niso več to, kar so bile še nedavno, program je vedno bolj narodnozabavno komercialen, in s tovarišem Ervinom srčno upava, da bo letos drugače. Kot vse v naši družbi se tudi praznovanje prvega maja nekako spreminja v lahkotno in velikokrat poneumljeno zabavo. Kar je silno zanimivo, kajti moralo bi biti ravno obrnjeno.
Mislite bolj resno, bolj zavezujoče?Seveda! Delavske pravice so vedno bolj kršene, ves svet se potaplja v fašistoidni kapitalizem – vse kliče po jasni ter ostri besedi vsaj za prvi maj. Pa vendar – nič. Le prazne fraze, zabava, čevapčiči po zasoljenih cenah in na koncu kotaljenje v dolino. Z Ervinom sva nad tem skrajno razočarana in včasih se nama zdi, da sva še zadnja, ki srčno upava, da se bo tam znova zaslišal jasen glas o delavskih pravicah. Pa ne samo v obliki govora, tudi v obliki poezije, literature, ki vzbudi borbena čustva. Kajti prvi maj ni praznik klobas in čevapčičev, to je dan za ozaveščanje delavskega razreda. Ljudje bi morali z Rožnika odhajati prebujeni, odločeni, da se ne bodo več pustili izkoriščati. V tem smislu je praznovanje, kakršno je zdaj, izgubljena priložnost. Vendar je treba vztrajati, navsezadnje nekatere države tega praznika sploh nimajo.
