Skupina je sestavila nekakšno ustanovno listino postulatov, katere prva točka je bila boj za osvoboditev držav Latinske Amerike. Osvoboditev izpod jarma ameriškega imperija. Jaz pa sem se, četudi sem simpatiziral s politično pobudo južnoameriške celine, nenehno pritoževal nad tem, da bi bila to naša prva, izhodiščna točka. Predlagal sem, da naj bo prvi postulat naše listine zavezanost umetnosti, gledališču, in šele temu naj sledi drugi postulat – solidarnost z vsemi razrednimi boji ljudstev v naši regiji.
Še vedno mislim enako, vendar zelo zelo pogrešam navdušenje, s katerim smo se lotili dela z mislijo na kolektivno politično zavezanost, ki smo jo v tisti skupini nosili – šlo je za neke vrste zaobljubljenost, ki je, ne da bi se tega zavedali, lajšala naša osebna mladostna trpljenja. Vsi smo imeli po eno uradno službo, nekdo je bil taksist, drugi varnostnik, včasih smo najprej delali po dve izmeni, preden smo okoli šestih popoldne prišli v gledališče in vsi po vrsti opravljali vsa dela: čiščenje, izdelavo rekvizitov, administracijo in se nato posvečali resnično gledališkemu delu, dokler ni bilo opravljeno vse, kar je bilo tisti dan na vrsti na dnevnem redu. Nihče ni štel opravljenih ur in res redko se je zgodilo, da je bil kdo odsoten zaradi bolezni.
