Za velikonočno pokanje možje seveda niso uporabljali vojaških možnarjev, temveč prirejene, običajno izdelane v domačih delavnicah ravno za ta namen. Ker je streljanje z možnarji precej nevarno opravilo, so jih praviloma polnili in prižigali le najbolj izkušeni možnaristi. Ti so v cev najprej nasuli določeno količino smodnika, nanj pa s posebnim kladivom nabili papir, žaganje in pesek. Da je smodnik eksplodiral, so morali strelci prižgati vžigalno vrvico, vtaknjeno v luknjico na dnu možnarja. Tovrstno pokanje menda izvira iz ljudskega verovanja, da hrup odganja zle sile. Velikonočno pokanje se je v preteklosti sčasoma razširilo tudi med mladino in celo otroke, le da ti niso uporabljali prenevarnih možnarjev, temveč različne posode s pokrovčki, kot je na primer embalaža od barv in lakov, v letih po drugi svetovni vojni pa so uporabljali tudi od umikajočih se ter ujetih nemških vojakov odvržene valjaste posode za nošenje plinskih mask. Pokali so tako, da so na dnu posode naredili luknjico, v posodo dali malo karbida in ga polili z vodo, da se je začel razvijati plin acetilen, ter posodo brž zaprli s pokrovom. Ko so ocenili, da se je razvilo zadosti tega eksplozivnega plina, so k luknjici na zadnjem delu vodoravno ležeče posode, na katero so običajno, da ne bi ob poku odletela, naslonili nogo ali nanjo celo sedli, prislonili prižgano vžigalico in … pok! Opisano streljanje s karbidom je bilo manj nevarno kot streljanje z možnarji, pri katerem je prihajalo do kar velikega števila nesreč in zelo hudih poškodb. Ponekod po Sloveniji običaj velikonočnega pokanja navzlic nekaterim zakonskim omejitvam ohranjajo še danes.

Nesreče vsled velikonočnega streljanja.

V Starinovi vasi bl. Sv. Križa na M. p. je na velikonočno nedeljo popoldne zgorelo deset hiš z gospodarskimi poslopji vred. Nesrečo je zakrivilo neprevidno streljanje. – Tudi v ptujski okolici je bilo več požarov. Podrobnosti še manjkajo. – V celjski bolnici je umrl v nedeljo zjutraj vsled ran, ki jih je dobil pri streljanju, 31letni oženjeni posestnik Vincenc Kuternik iz Rogatca. V to bolnišnico so še pripeljali 22letnega hlapca Fr. Škorjanca iz Velenja in 19letnega Antona Sivka iz Št. Jurja ob J. ž. Oba sta na levi roki vsled streljanja lahko ranjena.

Slovenski narod, 19. aprila 1911

Glede streljanja z možnarji

je izdala štajerska namestnija z ozirom na mnogoštevilne in težke nesreče, ki so se pri tem streljanju vsako leto dogodile, nove predpise z odlokom z dne 4. aprila. Po teh predpisih je treba vsako streljanje z možnarji naznaniti s posebno vlogo okrajnemu glavarstvu, oziroma politični ekspozituri. V vlogi, ki se mora z 1 kronskim kolkom kolkovati, je treba navesti: 1. povod za streljanje, 2. dan in uro začetka streljanja in kako dolgo bo to trajalo, 3. število možnarjev, kraj streljanja in kdo bo streljal. Naznaniti se mora streljanje 8 dni poprej. Proti odločitvi okrajnega glavarstva ni ugovora. To odredbo je zlasti z ozirom na velikonočno strelbo, ki je povzročila že toliko nesreč, toplo pozdravljati. Žal, da je za letošnjo Veliko Noč, ko se je zgodilo zopet toliko nesreč, prišla prepozno.

Narodni list, 20. aprila 1911

Streljanje na deželi.

Na Vrhniki se je zgodila velika nesreča. Pri prihodu novega dekana so fantje streljali iz možnarjev in je več oseb bilo teško poškodovanih, dva pa sta že umrla. Nesreče pri streljanju iz možnarjev se pogostoma primerjajo, a vzlic temu dovoljujejo okrajna glavarstva tako streljanje. Orožnega lista ne dajo radi kmetskim fantom, streljanju iz možnarjev pa se ne upajo upreti, ker smatrajo, da je to streljanje nekak del cerkvene slavnosti, ker se nečejo zameriti duhovnikom. Čas bi že bil, da bi duhovniki sami zahtevali, naj se to brezmiselno streljanje odpravi. Ali mar to bunkanje povzdiguje ugled in slovesnost cerkvenih priredb. Novi vrhniški tehant je čisto gotovo popolnoma nedolžen na tej nesreči – a zdi se nam, da mu bo jako neprijeten spomin za celo življenje. (…)

Slovenski narod, 9. aprila 1913

Nesreča pri streljanju.

Kmetskega fanta Hektorja Razza, starega 17 let, iz Kaštela v piranskem okraju, je zadela nesreča, da mu je v nedeljo, ko je streljal z možnarji, odletel ves naboj možnarja v lice, ki ga mu je grozno razdejalo. Ponesrečenca so pripeljali z železnico v tržaško bolnišnico.

Edinost, 14. aprila 1914

Posledice velikonočnega streljanja.

Velikonočni prazniki so končali za mnoge prav žalostno. Po daljšem času so dale naše oblasti zopet dovoljenje, da se sme proslavljati Vstajenje s streljanjem. To dovoljenje je ljudstvo izrabilo do skrajnosti. Na vseh straneh je pokalo, tako da se je zdelo kakor da bi se vrnili zopet oni časi, ko smo bili na bojiščih. Niti po mariborskih ulicah človek ni bil več varen, ker je vsak trenutek kak pobalin izprožil za hrbtom svojo pištolo. Žalostne posledico pa je imelo streljanje z možnarji po okolici. Zgodilo se je več lažjih in tudi nekaj težjih nesreč. Med ponesrečenci so večinoma mladi, še nedorasli fantje. V javni bolnici leži že pet teh nesrečnikov s pohabljenimi udi in nekaterim preti celo nevarnost, da izgube oči. Z ozirom na to bi bilo skrajno umestno, da bi se zopet prepovedalo brezumno streljanje, kajti invalidov imamo dovolj že iz vojne, ne da bi povečavali njihovo število še na tako brezglav in nepotreben način.

Tabor, 19. aprila 1922

Nesreča pri streljanju z možnarji.

Dne 17. maja zvečer, o priliki nabave novih zvonov, se je nekje na Notranjskem streljalo z možnarji. Ker se ni hotel smodnik vneti, je bezal 16 letni sin posestnika iz Bezuljaka pri Logatcu Stanislav Debevc smodnik z žarečo žico, nakar je eksplodiral smodnik in je fantu šel strel v obraz. Zadobil je težke poškodbe na obeh očesih in bo skoraj gotovo oslepil. – Kdaj bo vendar enkrat konec teh vedno ponavljajočih se težkih nesreč pri streljanju z možnarji? Saj obstojajo topiči v to svrho, s katerimi se lahko strelja brez vsake nevarnosti, streljanje z možnarji, ki je zahtevalo že toliko žrtev, naj bi oblast sploh prepovedala.

Slovenec, 27. maja 1924

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib

Priporočamo