Leta 1992 je bila pobudnica ustanovitve Slovenske fundacije, kasneje preimenovane v Slovensko filantropijo, tudi po upokojitvi pa svoje delovanje posveča otrokom, zlasti tistim, ki so jih prizadele vojne in naravne nesreče. Še vedno pripravlja in vodi različne psihosocialne programe ter razvija prostovoljsko delo. Nedavno je prejela zlati red za zasluge, ki ji ga je podelila predsednica Republike Slovenije.

Vse življenje na raznih predavanjih in v mnogih intervjujih omenjate človečnost, in kako pomembna je. Kako bi bralcem pojasnili, kaj je človečnost, in kako jo razumete vi?

Najprej bi poudarila, da je človečnost del človeškosti. Človeškost je pojem, ki označuje vse lastnosti človeka, med katere spadajo tudi njegove slabe lastnosti. Človečnost pa je pojem, ki vsebuje empatijo, sočutje, prijaznost, pomoč posamezniku, odziv na potrebe skupnosti. Človečnost, preprosto povedano, pomeni biti dober in delati dobro.

Je človečnost nekaj, kar imamo vsi v sebi, le da je pri nekaterih opazna bolj, pri drugih manj?

Ja, prav imate. Mislim, da imamo vsi v sebi tako človečnost kot nečlovečnost. Drugače rečeno, vsi v sebi nosimo tako dobro kot zlo. Seveda pa v različnih razmerjih. Nekateri nosijo v sebi več slabega, spet drugi več dobrega. Kaj kdo nosi v sebi, je delno odvisno od naših možganov in od naših izkušenj s svetom. Torej, ali nas obkroža sovražni svet, ki se ga je treba bati in se mu maščevati, ali gre za prijateljski svet, v katerega želimo prispevati. Na drugi strani pa je sila pomembno razumeti, da različni družbeni konteksti privlečejo na dan dobro ali zlo v človeku. Če kot primer navedem nacizem. Nemci kot ljudje niso prav nič slabši od Slovencev. Ampak koliko zla je prinesel nacizem, koliko ljudi je bilo vključenih v to zlo! Če niso sodelovali aktivno, pa so na zlo pristajali. Torej, nacizem je v nekaterih vzbudil zlo, torej je nanje vplivalo okolje, v katerem so bivali. Spet drugi konteksti in okolje pa nagrajujejo in pohvalijo za dobro. Zato se mi zdi še kako pomembno, kakšna je uradna, vodilna ideologija, ali pa kakšne so vodilne vrednote nekega okolja, v katerem živimo in ki nato vpliva na razvoj dobrega ali zla. Vprašanje je, ali gre za vrednoto jaz, jaz, jaz, torej mojo prosperiteto, blaginjo, ne glede na to, kaj se dogaja z drugimi, ali pa gre za vrednoto, ki izpostavlja dobrobit skupnosti, v kateri bi čim več posameznikov našlo podporo in se počutilo dobro. Torej, na razvoj ali za pojav dobrega ali zla v posamezniku je potrebnih cel kup dejavnikov.

Kadar spremljamo dogodke na vojnih območjih ali pa ko se nekje na svetu zgodijo naravne katastrofe, spremljamo ljudi, ki si med seboj brezpogojno pomagajo. Navsezadnje tudi v Sloveniji velja, da vedno stopimo skupaj, ko je to potrebno. Po svoje pa se zdi, da se človečnost dandanes zbudi v ljudeh le še takrat, ko nas okolje spravi v nevarnost, medtem ko v vsakodnevnem življenju povsem pozabljamo na pomen človečnosti. Predvsem na človečnost pozabljamo v razvitem svetu.