V sredo je po spektakularni razpravi v parlamentu padla francoska vlada. Predsednik Emmanuel Macron je v četrtek sprejel odstop predsednika vlade Michalea Barniera, ki je odstopil po dveh mesecih vladanja. Najkrajši mandat katere koli francoske vlade. Vrgla ga je leva frakcija parlamenta pod vodstvom Jean-Luca Melenchona. Ob strani mu je stal skrajno desni Nacionalni zbor Marine Le Pen. Komunisti in fašisti so v tesnem zavezništvu vrgli liberalno vlado in potisnili predsednika na rob ustavne krize. Pred naslednjim julijem ne more sklicati novih volitev. V francoskem parlamentu pa nihče nima delujoče večine za izvolitev nove vlade. Predsednik države lahko vlada samo še z dekreti. Kogar skrbi, da je sistem evropske reprezentativne liberalne demokracije propadel, ima en trden razlog več. Če gre Francija k vragu, tudi drugi nimajo možnosti.
Zadnji zgled je bila Velika Britanija, kjer so si liberalno demokracijo izmislili. Pobegnila je iz evropskih političnih institucij. Politične kadre ji zagotavljajo iz nekdanjih kolonij. Nemčija je v podobnih težavah in ni več sposobna izbrati funkcionalne vlade. Dežela čuti veliko potrebo po trdnem voditelju, ki se zna odločati brez konsenza. V Italiji je po zmagi Giorgie Meloni vprašanje močnega voditelja urejeno, z njo se urejajo tudi ekscesi dediščine liberalne demokracije. Potreba po demokratičnem reprezentativnem sistemu plahni.
V Vzhodni Evropi smo že tam. Viktor Orban se je domislil novega sistema, ki mu je dal tudi privlačno ime. Neliberalna demokracija. Od Sofije in Bukarešte do Varšave in Pariza eksperimentirajo s prevajanjem madžarskega modela v lokalne izvedbe v levem ali desnem ključu. Dežele nekdanjega skandinavskega modela ne vedo več, kaj je ta model, in se pred grožnjo sibirskega mraza prilagajajo bolj toplim državam.
Na mejah Evrope problema reprezentativne demokracije zares nikoli niso imeli. Najprej je Recep Tayyip Erdogan v Turčiji ugotovil, da je sistem mogoče prilagoditi potrebam osebne oblasti predsednika države. Macronu to ni uspelo. Zato ga lahko Marine Le Pen skoraj že iz zapora naganja v odstop. Ukrajina je v svetovni vojni. Le da jo je svet potisnil v položaj, kjer mora žrtvovati svoje prebivalstvo za varnost evropskih meja. Ruska federacija deluje kot najbolj trdna evropska država. Tam se realizirajo sanje nove generacije evropskih politikov in pobožni načrti vseh generacij evropskih poslovnežev. Kazahstan je padel, Gruzija je na robu ali morda že čez. Armenija obupano išče svoj prostor v svetu, ki ne obstaja več. Nerodno je, ker nima nobenih zaveznikov, meji pa na trdnjavo neliberalne diktature v Azerbajdžanu. Amerika je pobožna država. Bog ji pomagaj in naj se vsemogočni usmili tudi nas.
Nekoliko se pozablja, da so idejo svobode in demokracije evropske države skupaj z Združenimi državami izvažale v Afganistan, Irak, Sirijo in Libijo. Ni se prijela. Tudi v Tuniziji in Egiptu se je arabska pomlad sfižila. Egipt je po letu dni parlamentarne demokracije ponovno začel kot diktatura in končuje kot tiranija. Izrael je najuspešnejša država neliberalizma. Njenemu premierju Benjaminu Netanjahuju je z genocidom uspelo iz Nemčije in evropske komisije narediti okupirano ozemlje. Mazel tov. Čestitamo.
Kam se obrniti za zglede obrambe liberalne demokracije? Tja, od koder prihajajo pralni stroji, računalniki, časopisni papir, kirurške maske, čebula in avtomobili. V Azijo! Da tam ni nobenih zgledov liberalne demokracije?
Oprostite. Od kod sta prišla vaš ta dober televizijski sprejemnik in šampon, ki najlepše diši? Kaj pa vaš telefon, avtomobil, sijajni akcijski film? Dober tank za polovico cene in predzadnji generalni sekretar OZN? Iz Južne Koreje. Od tam, kjer se vsi razen političnih voditeljev kličejo Kim.
V Seulu so pokazali, kako krhka je lahko liberalna demokracija in kako enostavno jo je ubraniti. Tam si je prejšnji teden predsednik države Yoon Sook Yeol omislil vojaški državni udar. Parlament je poskusil odstaviti nekaj njegovih ministrov, on je nad parlament poslal padalce in jurišne bataljone, da bi iz zgradbe vrgli parlamentarce. Vzpostavil je vojaško diktaturo. Trajala je točno eno noč. Med seboj na smrt skregani parlamentarci so s konsenzom iz parlamenta vrgli vojsko in zahtevajo predsednikov odstop. Vojaški udar so ukinili z glasovanjem in ohranili sistem liberalne večstrankarske reprezentativne demokracije. Tako se to dela. Če je dovolj dobro za televizorje in telefone, je dovolj dobro za državno ureditev. To velja uvoziti v Evropo. Edina obramba pred neliberalizmom je inteligenten parlament. Tarnanje nad njim je nepotrebno. Parlament je samo toliko pameten kot družba, ki ga je izvolila.
