Sprejete rešitve naj bi na eni strani omogočile javnofinančno vzdržnost, na drugi pa »izboljšale blaginjo obstoječih in prihodnjih upokojencev«. Glede na nesporno povečevanje deleža starejših v populaciji in podaljševanje življenjske dobe ljudi (sedem let v zadnjih 30 letih) je verjetno vsem razumljivo, da je temu nujno treba prilagajati tudi upokojitveno starost, in tokratne spremembe zakonodaje podaljšujejo upokojitveno starost za dve leti postopno do leta 2035.
Istočasno pa ostaja zahtevana delovna doba 40 let in ti minimalni popravki glede upokojitvene starosti naj bi zadoščali za vzdržnost pokojninskega sistema. Kakšnih izračunov in projekcij, kako naj bi se te spremembe odrazile v številu upokojencev in bodočih razmerjih med zavarovanci in upokojenci, v posredovanih materialih za javno razpravo ni na voljo. Samo predvidevamo lahko, da so pogajalci imeli na razpolago vse podlage in finančne učinke, na osnovi katerih so se odločili za takšne rešitve. Zakaj širša javnost ne more dobiti tudi kakšnih podrobnejših podatkov, izračunov, finančnih posledic, temveč samo nabor sprejetih rešitev, ostaja odprto in vsekakor močno omejuje javno razpravo.
