To skrivanje pa koristi tako strokovni javnosti (in kapitalskim lobijem) kot državi. Bistvo vse razprave je odločanje o tem, ali bomo podlegli privatizaciji zdravstvene dejavnosti ali pa jo bomo ohranili kot javno službo – torej kot način upravljanja javnega dobra na področju zdravstvenega varstva in zavarovanja.
Neizpodbitno dejstvo je, da je država v zadnjih 35 letih na področju zdravstva popolnoma zanemarila svojo vlogo. Ministri na področju zdravstva pa so – razen redkih izjem (osovraženih ali pa zrušenih) – dopuščali popolnoma nenadzorovano privatizacijo dejavnosti, in to v nasprotju s slovensko ustavno ureditvijo. Zaspala je tudi slovenska pravna stroka, ki se je raje ukvarjala z novim javnim upravljanjem namesto z zaščito javnega dobra. Novo javno upravljanje bolj ustreza kapitalskim lobijem kot pa govor o javnem dobru. Končni rezultat – država je ostala odgovorna za javne službe in javno dobro. S stroko in kapitalskimi interesi podprta teorija novega javnega upravljanja pa je državi odvzela vse mehanizme za izvajanje javnega interesa. Vsako omejevanje dejavnosti v tako imenovanem javnem interesu je bilo označeno za poseg v državljanske pravice in za neupravičeno samovoljo države. Še več, država je bila označena za nazadnjaško. Ovirala naj bi podjetniško iniciativo, uvajanje podjetniških načel in s tem tudi neupravičeno trošila javna sredstva. S ciljem zamegljevanja dejanskih razmerij so se začeli namerno uporabljati pojmi socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje – čeprav pravno ne gre za prava zavarovanja, temveč za prerazporejanje javnih prihodkov.
Tipični primer zlorabe oligopola v zdravstvu
Tudi pravljice o tem, da zasebno (tržno) zdravstvo zmanjšuje neučinkovitost javnega zdravstva ter omogoča državljanom pravočasni dostop do zdravstvenih storitev (seveda za plačilo), so del zameglitve dejanskega problema. Gre za gradnjo vzporednega sistema, ki omogoča neenak dostop do iste javne dobrine. To pa v lastnem bistvu pomeni protiustavnost. Gre za tipičen primer zlorabe oligopola v zdravstvu, kjer bi v normalni pravni državi morale že zdavnaj goreti vse alarmne lučke tako na pristojnem ministrstvu kot na uradu za varstvo konkurence.
Razprave o pravilnosti rešitev na področju zdravstva lahko trajajo še desetletja. Če izhajamo iz obeh ustavnih določb – zagotovljeno zdravstveno varstvo in zavarovanje ter socialna država – potem na področju zdravstva privatizacijski procesi ne bi smeli biti mogoči. Še več, državni zbor bi se moral vsakemu takšnemu poskusu odločno upreti – ne glede na levo ali desno obarvano koalicijo. Gre za področje, ki je »last države« in ga mora ta upravljati v javnem interesu. Gre za izhodišča, ki sta jih že v začetku 20. stoletja postavili francoska in nemška teorija javne uprave. Države, ki so na tem področju začele tako imenovano novo javno upravljanje, iščejo poti, da se vrnejo v stare sisteme (ker podjetniška načela žal v javni upravi ne delujejo in ne morejo delovati). Primerljivi sistemi (nemški, avstrijski) se soočajo s problemi dostopnosti do zdravstvenih storitev na obrobju in koncentracijo zdravstvenih storitev v urbanih središčih. V obeh omenjenih sistemih se pojavljajo javne razprave o tem, da uporaba zasebnih zdravstvenih storitev omogoča preskakovanje vrst in s tem neenako obravnavo državljanov. V obeh sistemih je pomanjkanje zdravstvenega osebja. V obeh sistemih so čakalne dobe (sicer imenovane drugače – v svojem bistvu pa čakalne dobe).
Pri tehtanju posameznih rešitev državni zbor (ne na levi in ne na desni strani) ne bi smel dajati prednosti individualnim pravicam pred javnim interesom (kolektivnim pričakovanjem in potrebam). V ta namen bi moral državni zbor (pa tudi Vlada RS) za vsako predlagano rešitev opraviti več testov. Podobne teste pa bi moralo izvesti tudi ustavno sodišče v primeru tehtanja posamičnih vrst pravic – torej ali dati prednost individualnim ali kolektivnim pravicam. Res je, da koncedent ne more omejevati pridobivanja dobička zasebnemu subjektu, če je za koncesionarja izbral profitno osebo. Lahko pa koncedent določi, da se koncesije lahko podelijo zgolj subjektom, ki imajo izkazano neprofitabilnost. V prvem primeru gre torej za šlamastiko koncedenta (ali pa nedovoljeno korupcijo). V drugem primeru gre za pravico koncedenta, ki določa pogoje koncesije.
Javni interes ima prednost pred civilnopravnimi razmerji
Prvi test je test nepretrganega izvajanja javne službe. Ali predlagane rešitve omogočajo, da država lahko zagotovi neprekinjeno izvajanje z vsem kadrom, ki je na razpolago? V primeru, da sistem omogoča izogibanje sodelovanja pri izvajanju javne službe, rešitve niso v javnem interesu. Če sistem omogoča beg kadra v zasebni sektor in kadrovsko siromaši javni sektor, je s sistemskimi rešitvami nekaj narobe. Regulacija mora izvajalcem javne službe omogočiti uporabo razpoložljivega osebja, hkrati pa zavezo osebja, da se odzove na potrebe javne službe (ali prek rednih zaposlitev, ali prek koncesij, ali prek podjemnih pogodb, ali prek storitvenih pogodb). V primeru resne ogroženosti delovanja sistema (tudi zaradi kadrovske podhranjenosti) pa bi morala država imeti zakonsko pravico razglasiti izredne razmere in uvesti delovno obvezo. Država oziroma javni interes je tisti, ki bo v danih razmerah, upoštevajoč načelo racionalne rabe javnega premoženja, določal pogoje sodelovanja in ne obrnjeno. Področja negospodarskih javnih služb pravo EU ne ureja in so v popolni pristojnosti članic EU. Zato tudi argumenti, da posamezne omejitve kršijo pravo EU, nimajo pravnega temelja (ampak so zgolj politikantski). Podobno politikantski so tudi argumenti, da država posega v temeljne pravice državljana. Javno dobro že po vsebini pomeni omejitev individualnih pravic (in to je v teoriji javne uprave v nam primerljivih državah jasno že od začetka 20. stoletja).
Drugi test je test izvajanja lastniških upravičenj. Gre za vprašanje, ali rešitve omogočajo državi kot lastnici izvedbo lastniških obveznosti in upravičenj – torej zagotavljanje javnega dobra. V primeru, da rešitve varujejo posamezne izvajalce v njihovih individualnih pravicah in da lahko na takšnem temelju zavračajo zahteve države glede izvajanja javne službe, gre za rešitve, ki so v nasprotju z javnim interesom. To posledično pomeni, da ima javni interes prednost pred civilnopravnimi razmerji oziroma so civilnopravna razmerja in posegi v obstoječa razmerja podrejeni potrebam javnega interesa. Ta test kaže, ali je država obdržala lastniška upravičenja na javnem dobru ali pa je ta prenesla na tretje osebe in iz sfere političnih odločitev. V tem delu bi lahko bil zakon o kakovosti v zdravstvu problematičen. Lahko se nam nekega dne v zdravstvu ponovi zgodba agencije za energijo.
Tretji test je test prilagodljivosti. Pri tem testu mora država postaviti vprašanje, ali predlagane rešitve omogočajo spremembe izvajanja javne službe, če se spremenijo družbene potrebe (javni interes). Gre za vprašanje fleksibilnosti koncesijskih pogodb in storitvenih pogodb. To posledično vpliva tudi na opredeljevanje tržne dejavnosti, saj lahko država tržno storitev spremeni v javno službo in obrnjeno. Dejstvo je, da se javni interes s časom spreminja in s tem tudi obseg javnega dobra. Ureditev, v kateri bi posamezni subjekti zaradi vzpostavljenega civilnopravnega razmerja obdržali pravice, ki so v nasprotju s spremenjenim javnim interesom, je neustrezna in neustavna (v smislu zaščite javnega dobra).
Četrti test je test enakosti. Bistvo javnega dobra je, da mora biti vsem enako dostopno (vključujoč čakalne dobe). Država se mora pri vsaki rešitvi vprašati, ali mogoče bogatejšim omogoča obvod enakosti. Gre za vprašanje, ali država z zasebnim plačevanjem javnega dobra omogoča hitrejše uveljavljanje pravic. V praksi to pomeni, da se nobena storitev ali dejavnost, ki je del javne zdravstvene službe, ne sme izvajati samoplačniško. To pomeni, da mora država zelo natančno opredeliti storitve, ki so del javne službe, in storitve, ki se lahko izvajajo samoplačniško. Kot je bilo omenjeno, ne gre za trajni spisek, ampak se lahko ta delitev spreminja glede na javni interes.
Naslednji test je test upravičenosti državnega posega (sorazmernosti). Zagotavljanje javnega dobra pomeni ustavno pravico in dolžnost države, da omejuje individualne pravice v obsegu, ki je nujen za nemoten dostop državljanov do javnega dobra (to lahko vključuje tudi teritorialno omejitev veljavnosti licenc ali dovoljenj, prepoved zasebnega dela, ničnost izvajanja dejavnosti prek profitnih organizacij …). Gre za analizo, koliko lahko dopuščeni zasebni interes poseže v javni interes. Izdelava analiz in dokazovanje nevpliva je v zasebnem sektorju. In v dosedanjih razpravah in stališčih še ni bila predstavljena nobena jasna analiza, kako posamični zasebni interes nima vpliva na javno dobro.
Zadnji test je test socialne države. Gre za vprašanje, ali je v sistem vgrajeno solidarnostno načelo. Za vprašanje, ali sistem temelji na prerazporejanju pobranih davščin ali vzpostavlja sistem zavarovanja, ki pa v določenem delu izključuje solidarnost. Gre torej za vprašanje, ali govorimo o pravicah posameznika ali o tako imenovanih kolektivnih pravicah skupnosti (kjer so moje pravice posameznika podrejene kolektivnim pravicam).
Omejitve individualnih pravic nujne in upravičene
Slovenska politika in javnost izgubljata čas z razpravo, kje in kdo lahko kje dela, kako podjetniško urediti javne zdravstvene zavode, kako brezciljno zakomplicirati koncesijske pogodbe. Nihče pa ne želi odgovoriti na zgornja vprašanja, ki so bila v razvitih zahodnih demokracijah izpostavljena že v začetku 20. stoletja.
Spoštovane poslanke in poslanci ter ministrice in ministri, mogoče je skrajni čas, da odkrijete bistvo javnega dobra in javnega interesa. Čas je, da sprejmete zakonodajne rešitve v skladu z zgoraj navedenimi vprašanji. Potem bo mogoče še upanje, da rešimo del vezivnega tkiva slovenske družbe. V nasprotnem primeru, ko bodo parcialni interesi prevladali nad kolektivnimi, se ne smemo čuditi pospešenemu propadu naše družbe in množičnemu begu mladih v tujino.
Sistem EU na področju sociale namreč deluje na vsiljenem begu mladih iz revnejših in demografsko ogroženih držav v bogatejše (o tem je po letu 1994 napisana vrsta del na področju javnih financ). Zato je novelacija ZZDej za slovensko družbo ravno tako usodna, kot je bil projekt osamosvojitve. Zato upam, da bo slovenska politika (leva in desna) v interesu ohranitve slovenskega naroda sprejela konsenzualne rešitve glede zaščite javnega dobra in skupno povedala, da so omejitve individualnih pravic v danem primeru nujne in upravičene. Da parcialni interesi in svoboščine na področju javnega dobra in javnega interesa niso neomejeni, ampak so lahko omejeni zgolj na tako imenovano golo pravico.
