Večinski volilni sistemi vzpostavljajo učinkovito zakonodajno in izvršilno oblast. Toda za močno vlado večkrat stoji manjšinska podpora volilcev, kar je v nasprotju z našim prevladujočim pojmovanjem pravičnosti in demokratičnosti. Vendar si tam, kjer vztrajajo pri večinskem volilnem sistemu, mislijo: nič hudega, če dobi danes (nezasluženo) nagrado v obliki dodatnih poslanskih sedežev zmagovalec volitev, saj bo podobno nagrado dobil tudi vsak naslednji zmagovalec, izvršilna oblast pa bo ves čas delovala stabilno in učinkovito. Polarizacija na dva bloka ni izrazita, dokler politična stranka ne more zmagati, ne da bi osvojila sredinske glasove. Obe največji stranki pa soglašata z ohranjanjem večinskega sistema tudi zato, ker dobi zmagovalec omenjeno nagrado od manjših političnih strank po načelu: kjer se prepirava dva, tretji izgubo ima. Naj ilustriram: v Veliki Britaniji so leta 1987 liberalni demokrati dobili na volitvah 22,6 odstotka glasov in le 3,4 odstotka poslanskih sedežev. Laburisti pa so pod vodstvom Tonyja Blaira s 44,5 odstotka glasov dobili 63,4 odstotka poslanskih sedežev.
V proporcionalnem volilnem sistemu se lahko vladna koalicija in vlada sklicujeta na večinsko voljo volilcev. Bistvena značilnost tega sistema je sorazmerna zastopanost političnih strank. Preprosto povedano: delež poslanskih sedežev neke stranke je odvisen od deleža osvojenih volilnih glasov. Vendar sta stabilnost in učinkovitost upravljanja države v proporcionalnih volilnih sistemih manjši kot v večinskih. K temu precej prispeva veliko število manjših parlamentarnih političnih strank. Še posebej, če niso le majhne, temveč tudi nenačelne in nagnjene k dnevnemu spreminjanju programskih usmeritev, ko prodajajo svoje poslanske glasove vodilni stranki. Presenetljivi zasuki, do katerih vodi na primer izvolitev novega predsednika takšne stranke, se včasih zgodijo že neposredno po volitvah, bolj pogosto pa takrat, ko prihaja do vladnih kriz in oblikovanja nove vlade v času, ki je od volitev že precej oddaljen. Takrat cveti razprodaja poslanskih glasov.
Če sta zaupanje volilcev in s tem legitimnost vlade v večji meri zagotovljena v proporcionalnem, stabilnost in učinkovitost upravljanja države pa v večinskem volilnem sistemu, je na mestu vprašanje: ali obstaja volilni sistem, katerega pomembni sestavini sta tako stabilnost upravljanja države kot tudi legitimnost? Da, obstaja. Obe značilnosti ima volilni sistem, ki gradi na pozitivnih sestavinah večinskega in proporcionalnega volilnega sistema, na primer kombinirani (mešani) sistem dveh glasov, kakršnega poznajo že od sredine prejšnjega stoletja v Nemčiji.
Verjamem, da so za Slovenijo ob nemških enako in bolj pomembne izkušnje Nove Zelandije, ki je ta sistem vzpostavila v 21. stoletju. Gre namreč za relativno majhno državo, v preteklosti znano po močnem vplivu britanskih tradicij nasploh in tudi pri ohranjanju enokrožnega večinskega sistema, dokler se ni zgodilo, da so laburisti izgubili volitve, na katerih so osvojili večino oddanih glasov (1978 in 1981). Na Novi Zelandiji so uvedli kombinirani sistem dveh glasov na podlagi proučitve vseh v svetu znanih različic, kar je usmerjala državna volilna komisija s pomočjo množice ekspertov. Ob tem so bila nasprotovanja političnih strank presežena z referendumom. Zato je bilo mogoče uvesti ureditev, v kateri je število poslanskih sedežev, zapolnjenih na podlagi strankarskih list, celo manjše kot število tistih poslancev, ki so izvoljeni po načelih večinskega volilnega sistema.
Naj spomnim, v kombiniranem volilnem sistemu dveh glasov se s prvim glasom izvolijo poslanci, ki dobijo največ glasov v volilnih okrajih, v katerih se voli po en poslanec. Z drugim glasom pa se izvolijo poslanci glede na delež glasov za strankarske liste kandidatov. To glasovanje poteka na ravni nemških dežel ob 5-odstotnem pragu za vstop stranke v parlament.
Najpomembnejši sestavini tega volilnega sistema sta: (1) drugi glas ne more nikomur ogroziti poslanskega sedeža, pridobljenega na podlagi večinskega volilnega sistema, in (2) drugi glas odloča o proporcionalni sestavi celotnega parlamenta, ne samo njegove polovice. Zaradi teh značilnosti, ki veljata tako v Nemčiji kot na Novi Zelandiji, ni prepričljivo, če se ta sistem obravnava kot različica večinskega ali proporcionalnega volilnega sistema.
Naj omenim pomembni izboljšavi, ki ju predlaga Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema, oblikovan na pobudo Sinteze. Večinski del volitev (prvi glas) bi se po tem predlogu izvedel v dveh krogih (sistem absolutne večine), kar nedvomno vodi do pravičnejše izbire. Poleg tega bi to omililo težave, s katerimi se spopadajo v Nemčiji zaradi tako imenovanih presežnih mandatov. S strankarskih list, o katerih odločajo volilci z drugim glasom, pa bi bili poslanci po našem predlogu izvoljeni glede na število obveznih in absolutnih prednostnih glasov (in ne glede na vrstni red, ki ga določi politična stranka). Uvedba takšne ureditve ne zahteva ustavnih sprememb, kar pomeni, da bi število poslancev ostalo še naprej fiksno (90), medtem ko se v Nemčiji poveča zato, da odpravijo odstopanja od sorazmernosti, ki jih povzroča večinski del volitev.
Ob tem naj omenim še možen ugovor, da je bil pri nas referendum, na katerem naj bi zmagal večinski volilni sistem, že izveden. Res je bil izveden, in sicer leta 1996. Referenduma se je udeležilo 37,9 odstotka volilcev, kar je skrajno malo glede na to, da se volilni sistem v Sloveniji spreminja z dvotretjinsko večino vseh poslancev. Delež glasov za večinski volilni sistem ni dosegel niti kvoruma, ki je danes določen kot pogoj, da sprejeti zakon pade na referendumu. Leta 1996 je dobil večinski volilni sistem 44,5 odstotka oddanih glasov, volilni sistem s prednostnim glasom 26,6 odstotka, kombinirani sistem dveh glasov 14,4 odstotka, proti kakršnikoli spremembi so bili 4 odstotki volilcev, preostalo so bili neveljavni glasovi. Večinskega sistema ustava od spremembe iz leta 2000 ne dopušča več, ustavno sodišče in Beneška komisija pa sta ugotovila, da je bil sprejem ustavne spremembe skladen z (evropskimi) demokratičnimi standardi in izročili, ker zakonodajni referendum ne more onemogočiti spreminjanja ustave.
Čeprav je bil referendum izveden že pred četrt stoletja, ko kombinirani volilni sistem še ni bil enakovredna alternativa večinskemu in proporcionalnemu, je zanimivo, da razporeditev takratnih glasov prav kliče po uvedbi takšnega sistema. V njem bi bil namreč prvi glas urejen natanko tako, kot so predlagali pristaši dvokrožnega večinskega sistema, drugi glas pa tako, kot so predlagali pristaši ukinitve okrajev in uvedbe absolutnih prednostnih glasov. Poleg tega se kombinirani volilni sistem dveh glasov lepo prilega določbi 80. člena ustave, po kateri se poslanci volijo »po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem pragu za vstop v državni zbor, pri čemer imajo volilci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«.
Pristaši kombiniranega volilnega sistema smo prepričani, da bo vse bolj prevladoval, ker je razumno pričakovati, da države, ki bodo dograjevale svojo ureditev volilnega sistema, ne bodo »preskakovale« iz ene skrajnosti v drugo, iz večinske v proporcionalno in nazaj, ko vendarle obstaja zelo solidna vmesna rešitev.
Ukinitev volilnih okrajev in uvedba prednostnega glasu sta že nekajkrat dobili premalo poslanskih glasov. Nasprotovali so jima zato, ker naj bi ogrožali interese in potrebe podeželja. Kombinirani sistem je rešitev tudi za ta pomislek, saj ob uvedbi prednostnih glasov zagotavlja izvolitev po enega poslanca v vsakem od 44 volilnih okrajev po vsej državi.
Mislim, da bo predlog uvedbe kombiniranega sistema treba domisliti glede vprašanja, kako doseči, da se ne bi poslanci po izvolitvi izneverili programskim usmeritvam in obljubam, na podlagi katerih so bili izvoljeni. Predloge za uvedbo odpoklica je še posebej zahtevno urediti za poslance, izvoljene na podlagi strankarskih list, ki so po naravi stvari v manjšini. Zato bi bilo nepošteno zoper njih sprožiti postopke klasičnega odpoklica, ki se niti teoretično ne bi mogli končati v njihov prid.
To je nekaj argumentov, ki govorijo za uvedbo kombiniranega volilnega sistema. Ta spodbuja, da se kriza učinkovito rešuje ob večinskem zaupanju volilcev. Zato je smiselno takoj organizirati različne oblike izjavljanja volilcev in še posebej kandidatov za poslance o takšni demokratični reformi volilnega sistema, da bi lahko takoj po volitvah stekli postopki za njegovo uvedbo. Slabo bi namreč bilo, če bi se zadovoljili z vračanjem v nekdanjo normalnost in pozabili, da pred krizo z njo nismo bili zadovoljni.
