Mirovni sporazum je bil prevara
Na foteljih je sedel velik kos zgodovine sodobne Palestine. Veleposlanik je bil edini, ki ni kazal povezav s kakšno veroizpovedjo, čeprav je potomec šejka Muheidina Abdela Šafija, ki je bil na začetku prejšnjega stoletja, daleč preden so ustanovili Izrael, varuh svetih krajev v Gazi in Hebronu. Veleposlanikov oče Haidar pa je bil po poklicu zdravnik in je bil član arabskega nacionalističnega gibanja Georga Habaša. Habaš je bil komunist, možnost, da bi Haidar Abdel Šafi svojega sina vpeljal v katero od veroizpovedi, je zanemarljiva. On se je v zgodovino zapisal kot edini član Palestinskega nacionalnega sveta, vrhovnega organa Palestinske osvobodilne organizacije, ki je leta 1993 glasoval proti Jaserju Arafatu, ko je ta zahteval soglasje za podpis sporazumov iz Osla.
»Mirovni sporazum je goljufija,« je dve leti pozneje po pogrebu usmrčenega Jicaka Rabina med pogovorom v njegovi ordinaciji v Gazi rekel stari zdravnik. »Pazite, da ne boste pisali neumnosti o miru. Sporazumi so past, s katero hočejo razorožiti Palestince in onemogočiti boj za samostojno državo. Mir, o katerem vsi govorijo, je prevara.«
Amira Hanaina je v rokah držala pismo, ki so ga prinesli s seboj in je bilo namenjeno evropskim kristjanom ter vsakomur, ki je bil pripravljen poslušati. Iz njega je razvidno, kako strašna je bila prevara z mirovnimi sporazumi in razorožitvijo Palestincev ter kako malo solidarnosti so bili deležni.
»Tišina naših krščanskih bratov in sester na Zahodu nam jemlje pogum in nas potiska v malodušje,« piše v pismu. »Ta tišina daje pogosto podporo brutalnim dejanjem izraelske vojne proti palestinskemu ljudstvu.«
Pismo najprej naslavlja položaj v Gazi. »Palestinska skupnost v Gazi je danes tarča ravnanja, ki mu ne moremo reči drugače kot genocid. Tudi ena najstarejših krščanskih skupnosti živi v grozi pred izumrtjem. Splošno bombardiranje in stalne kopenske invazije so hiše zmleli v prah, življenje pa je postalo mora. Cele soseske so bile izbrisane z zemljevida, več kot milijon Palestincev je bilo pregnanih. Lakota in nalezljive bolezni nevarno ogrožajo njihova življenja. Med ubitimi je največ žensk in otrok. To so nedolžna življenja, ki so bila izgubljena v podli vojni. Šole, bolnišnice in kraji za bogoslužje so bili načrtna tarča napadov in uničeni. V Gazi ni več mogoče živeti.«
Pismo se potem obrne proti položaju na okupiranem Zahodnem bregu. Tam zatiranje poteka, ne da bi ga v Evropi opazili, vendar ni nič manj uničujoče.
»Na Zahodnem bregu se represija neovirano nadaljuje. Vsakodnevne prepovedi dušijo naše ljudi. Izraelska vojska zaplenjuje palestinsko zemljo, nezakonite naselbine se širijo, nastajajo vedno nove kolonije. Povečuje se rušenje hiš, skrunjenje svetih krajev in izganjanje celih skupnosti. Naseljenci izvajajo nasilne napade, ubijajo in pohabljajo prebivalce vasi, kmete in popotnike. Cilj Izraela je izgon palestinske skupnosti z zemlje naših prednikov.«
Naš problem ni religija, naš problem je izraelska okupacija
Institucije so običajno veliko bolj previdne in uporabljajo zavit jezik. Neposredna govorica predstavnikov glavnih palestinskih cerkva je presenetljiva.
»Prišli smo na konec,« je rekla Amira Hanaina. »Palestinski kristjani moramo že razlagati, da v resnici obstajamo. Tudi v Evropi nam ne verjamejo vedno in jih moramo prepričevati. Večino časa nas ignorirajo. Mi smo na koncu vseh prioritet. Predvsem v tej neskončni drami novic. Nam se dogajajo genocid v Gazi in stalni napadi na Zahodnem bregu. Nekaj pozornosti smo deležni. Če pa se med tem, ko nas bombardirajo, kje drugje zgodi kaj bolj atraktivnega, se vse kamere obrnejo tja.«
Pripadniki krščanskih ločin v Jeruzalemu, na Zahodnem bregu in v Gazi zagotavljajo, da so oni izvirni kristjani. Prvi krog kristjanov je živel v Palestini. Oni so njihovi potomci. Veliko jih je. Med seboj se ločijo po izvoru, liturgiji, jeziku maševanja in vrsti drugih značilnosti. Vsi pa so pod istim udarom izraelske države, ki postopoma čisti teren in ji je vseeno, ali je na njem križ, polmesec ali palestinska zastava. Od leta 2012 kristjani nastopajo skupaj.
»V svetu krščanskih cerkva v Jeruzalemu je 13 uradno priznanih različnih denominacij,« je povedala Hanainova. »Poleg tega je še več evangeličanskih in prezbiterijanskih ločin. Večina kristjanov je pripadnikov grške pravoslavne cerkve. Za njimi so rimokatoličani, grški katoliki melkiti, sirski pravoslavci, armenski pravoslavci, armenski katoliki, koptski pravoslavci, maroniti, ki imajo pravoslavno liturgijo, vendar so katoliki, etiopski pravoslavci, sirski pravoslavci, anglikanci, luteranci, episkopalci in vrsta drugih protestantskih ločin.«
Potem so še vse družinske kombinacije različnih veroizpovedi. »Jaz sem grška pravoslavka iz Betlehema. Vzgajali pa so me v katoliški cerkvi sv. Katarine, moja skavtska skupina je bila Terra Santa. Poročila sem luteranca, otroke sem krstila v grški pravoslavni cerkvi. Mi res živimo drug z drugim. Zakaj? Zato, ker smo zares manjšina. V Gazi, na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu nas je še okoli 40.000, morda 50.000. Nimamo energije, da bi se ukvarjali z razlikami v liturgiji, ker nas vse skupaj skrbi preživetje.«
Vendar živijo zapleteno življenje. Povedala je, da je islamofobija, ki je po 11. septembru zavladala v ZDA in Evropi, Izraelu odprla vrata za splošno ofenzivo. Zelo enostavno je postalo vse muslimane enačiti s teroristi in vse Palestince prikazati kot teroristično grožnjo, proti kateri je dovoljeno uporabiti vsa sredstva.
»Kristjane je v tem vzdušju težko prikazati kot teroriste,« je nadaljevala. »Smo pa Palestinci. Torej krivi. Zato nas vsaj zadnjih trideset let potiskajo stran z naše zemlje. V Jeruzalemu je zdaj manj kot 5000 kristjanov. Leta 1948 smo predstavljali 28 odstotkov prebivalstva Jeruzalema. V Palestini zdaj predstavljamo manj kot en odstotek prebivalstva. Pred el nakbo smo predstavljali deset odstotkov prebivalstva. Dobesedno zdesetkali so nas in pregnali z naše zemlje. V Libanonu v bližini Bejruta obstaja begunsko taborišče palestinskih kristjanov Debaja. Samo kristjanov iz Jeruzalema, z Zahodnega brega in iz Gaze nas je po vsem svetu razseljenih več kot milijon. Naš problem ni religija, naš problem je izraelska okupacija.«
Izrael zaseda ves sir, Palestince pa potiskajo v luknje
Oglasil se je anglikanski duhovnik jeruzalemske škofije Fadi Diab. »Na Zahodu ne manipulirajo samo z naracijo, ampak tudi z dejstvi na terenu. V zadnjem letu politiki in mediji zahodnemu svetu predstavljajo samo Hamas. Ampak Hamas predstavlja samo en segment palestinskega prebivalstva, oblast pa je prevzel samo v Gazi. Izraelska agenda enači vso palestinsko skupnost in Hamas zato, da diskreditira vse. Na Zahodu nas sprašujejo samo o Hamasu. Nič jih ne zanima o Palestincih v Jeruzalemu, na Zahodnem bregu in v Gazi, ki s Hamasom nimajo nič, mu ne pripadajo in ga ne podpirajo. V konflikt pa smo vpleteni vsi.«
Njegov kolega dr. Mitri Raheb je predsednik univerze Dar al Kalima v Betlehemu. Protestiral je, da izraz konflikt zamegljuje dejstva, ker nenehno vzbuja občutek, da sta v spopadu dve enakopravni sili. Vendar ima ena sedmo najmočnejšo vojsko na svetu, atomske bombe ter Evropo in Ameriko kot zaveznici, druga pa milijone beguncev.
»Mi ne doživljamo konflikta,« je rekel Raheb. »Čeprav je ta izraz zelo razširjen, je njegova uporaba popolnoma napačna. V politični znanosti se temu, kar dela Izrael, reče naseljenski kolonializem. Kaj to pomeni? Iz tuje države prihajajo ljudje, ki imajo namen za stalno okupirati zemljo, ki ni njihova, in se na njej naseliti. Tako kot so počeli Francozi v Alžiriji. Cilj je likvidacija domorodcev. Tako se temu reče. Moderni sionizem vključuje idejo likvidacije palestinskega prebivalstva. To delajo z različnimi sredstvi in v zaporednih fazah. Leto 1948 je bilo prva faza. Zase so vzeli 77 odstotkov zemlje in izgnali 800.000 ljudi. Druga faza je bila vojna leta 1967. Bila je uspešna, vendar ne toliko kot leto 1948. Življenje so ljudem zagrenili do te mere, da so se odselili. V Gazi pa so okupacijo organizirali tako, da v resnici nimaš možnosti preživetja. Vse sledi enemu samemu cilju. Izrael se hoče polastiti vse zemlje, na kateri živijo Palestinci. To pomenijo nedolžni izrazi, kot sta širitev naselbin in samoobramba.«
Na njegovem zemljevidu sveta sta Severna Amerika in Južna Afrika. Ena, kjer je naseljenski kolonializem zradiral domorodsko prebivalstvo, druga, kjer je nad njim do zadnjega trenutka izvajal kolonialno gospostvo. To se je zgodilo v Avstraliji, na Novi Zelandiji. Rekel je, da so vse kolonialne države na strani Izraela, ker razumejo, kaj se dogaja. Južna Afrika zdaj ni več, ker tudi tam vedo, kaj se dogaja. Le da na oblasti niso več belci. Ko so vladali belci, pa je bila Južna Afrika vojaška zaveznica, ki je z Izraelom sodelovala pri projektu izdelave atomske bombe.
»Izrael je zadnja evropska naseljenska kolonija na svetu,« je rekel Mirti. »Ves Zahodni breg je danes videti kot kos švicarskega sira ementalca. Izrael zaseda ves sir, Palestince pa potiskajo v luknje. Kot pravi pater Sandro, je zaradi tega življenje Palestincev tako zelo težko. Zaradi tega zapuščajo Sveto deželo. Poglejte zemljevid Zahodnega brega. Kaj boste videli? Palestinci so razporejeni tako kot Indijanci v Združenih državah. Živimo v rezervatih. Cilj je imeti rezervat za Palestince v Ramali, rezervat v Betlehemu, rezervat v Dženinu. Potovanja med njimi so otežena ali onemogočena. To se dogaja na terenu. Vprašajte patra Sandra. On to doživlja v Betlehemu.«
Mesto celoletnega božiča
Frančiškan Sandro Tomašević se je iz Hrvaške preselil v Jeruzalem in potem prevzel župnijo v Betlehemu. Mesto je tradicionalno živelo od božiča. Ljudje so govorili, da je tam vse leto božič. Betlehem je bil eno prvih mest, iz katerega se je leta 1995 umaknila izraelska vojska, mestne ključe pa so predali Jaserju Arafatu in njegovi upravi. Takrat se je govorilo, da je nastopil mir. Iluzija je trajala do sredine naslednjega leta, ko je bil za premierja prvič izvoljen Benjamin Netanjahu s programom razgradnje mirovnih sporazumov. Nastopile so nove oblike vojne proti Palestincem. Okrog Betlehema so zgradili pet metrov visok betonski zid s stražnimi stolpi in avtomatskimi strojnicami.
Vendar je bila cerkev Kristusovega rojstva na glavnem trgu še vedno središče neskončnih kolon romarjev. Ustavljali so se ob delavnicah, kjer so izdelovali jaslice in križe iz oljčnega lesa ter prodajali verske spominke, ki so običajni za romarske kraje.
»Tega Betlehema ni več,« je rekel Tomašević. »V mesto zadnje leto romarji skoraj ne prihajajo več, betlehemski kristjani pa so zaradi tega ostali brez dela in kruha. Sedemdeset krščanskih družin se je letos odločilo, da se izselijo iz mesta, in so odšli v druge države. Tukaj se ni več mogoče preživljati. Živimo kot v zaporu. Obkroženi smo z visokimi betonskimi zidovi. Na vseh izhodih so vojaške nadzorne točke. Ven ne morejo niti ljudje, ki potrebujejo kemoterapijo v bolnišnici Augusta Victoria v Jeruzalemu. Tudi za kemoterapijo je treba dobiti kup dovolilnic vojaških in civilnih oblasti, dovolilnice pa je skoraj nemogoče dobiti. Bolniki, ki imajo raka ali druge težke bolezni in potrebujejo nujno medicinsko pomoč, težko pridejo do njih. Betlehem je zelo blizu Jeruzalema. Veliko kristjanov iz mesta je vsak dan hodilo na delo v Jeruzalem. Tudi oni ne dobijo dovolilnic. To je zdaj pusto mesto brez romarjev in brez običajnih obiskovalcev.«
Na vsej Zahodni obali so zdaj na vrhu gričev izraelska mesta, ki v doline gledajo kot trdnjave. Do njih vodijo posebne ceste, otroci hodijo v posebne šole, vsi odrasli prebivalci so oboroženi. Varujejo jih postojanke izraelske vojske. S tem je pogoj za kakršen koli mir narušen. Nekaj časa je bilo v zraku upanje. Že desetletja pa vojaški bloki Palestincem onemogočajo gibanje iz enega njihovega mesta v drugo, ker vmes v kolonijah živijo Izraelci. Ne morete iz Betlehema v Jeriho ali Ramalo. Določene so ure, ko se lahko gibljete, in ure, ko je to prepovedano. V Jordanijo lahko geste čez prehod na Allenbyjevem mostu, vendar je tudi ta pogosto zaprt.
»Mi palestinski kristjani z Judi kot verniki nimamo nobenih problemov,« je rekla Hanainova. »Naš problem je vojaška okupacija, njihovo naseljevanje na naši zemlji in njihovo izganjanje nas. Napadajo naše hiše, naše cerkve in naše otroke. Mi smo znotraj tega še verska manjšina, ki živi pod strategijo skupnega apartheida, diskriminacije in okupacije.«
Ta položaj se je razvijal od druge polovice devetdesetih let, zdaj pa je prišel v novo obliko, ki je z načrti dokončnega izgona Palestincev in genocida nad njimi postal presenetljivo jasen. Načrt pa se navdihuje pri Svetem pismu. Pri njegovih najbolj mračnih poglavjih Stare zaveze.
Od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce ... »Ste brali Biblijo?« je vprašal Mirti.
»Uporabljam jo kot vodnik po Bližnjem vzhodu.«
Kar je popolnoma res. Abrahamu, »ki se je rodil v Urfi in potem odšel v Haran«, pokopan pa je v grobu patriarhov v Hebronu, je mogoče slediti na njegovih poteh od Shanli Urfe v južni Turčiji skozi Sirijo in Damask do Zahodnega brega. Vsi kraji so še tam, vključno s tablami in njihovimi biblijskimi imeni. Tam sta tudi Sodoma in Gomora. V prvi knjigi kraljev sta dva zemljevida Izraela. Prvi temelji na kraljestvu kralja Davida, drugi pa na kraljestvu kralja Salomona, ki sega čez Damask do Bagdada in Evfrata.
»Zdaj ne citirajo več prve knjige kraljev,« je rekel Mirti. »Zdaj uporabljajo Jozuetovo knjigo. To je načrt za genocid. Bog Jozuetu naroči, naj gre v obljubljeno deželo, pobije vse moške, ženske, mlade, stare, govedo in ovce. Netanjahu je to citiral 27. oktobra med najavljanjem zasedbe Gaze.«
Zveni prenapeto tudi za jezik Stare zaveze. Vendar je v ekumenski izdaji Svetega pisma v poglavju Jozue (6–21) črno na belem napisan Netanjahujev odziv na napad Hamasa. »Tedaj je ljudstvo zagnalo bojni krik in zatrobili so na rogove. Ko je ljudstvo slišalo glas roga, je zagnalo velik bojni krik. Obzidje se je sesulo zaradi njega in ljudstvo je stopilo v mesto, vsak na svojem kraju, in mesto zavzelo. Potem so po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem.«
Tik pred prvo obletnico začetka vojne je Netanjahu ponovno vzel v roke Biblijo, ki jo vse pogosteje citira. Priljubljen je tudi citat iz Samuelove knjige. Samuel je rekel Savlu: »Gospod me je poslal, da te mazilim za kralja čez njegovo ljudstvo, za kralja čez Izraela. Poslušaj zdaj glas Gospodovih besed! Tako govori Gospod nad vojskami: 'Kaznoval bom, kar je storil Amálek Izraelu, ko se mu je postavil na pot, ko je šel iz Egipta. Zdaj torej pojdi in udari Amáleka! Pokončajte z zakletvijo vse, kar je njegovega! Ne prizanašaj mu, temveč usmrti moža in ženo, otroka in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla!'«
Podobnih citatov je v Bibliji še veliko. To ni čtivo za otroke.
»Vedo, da to, kar delajo, ni prav,« je rekel Mirti. »V rokah imajo samo še Biblijo. Mi pa imamo s tem problem. Iz Svetega pisma delajo orožje. Mi verjamemo, da Biblija ni bila napisana zato, da upraviči genocid. Napisana je bila, da prinese pravico.«
Rabin Dov Lior, ki vodi eno najbolj fundamentalističnih struj gibanja naseljencev, zelo rad citira najbolj čudaške strani Svetega pisma in iz njih dela politične strategije izgona vseh Palestincev.
Fadi Diab je rekel, da vsega spet ne gre posploševati.
»Tako kot krščanstvo in islam je tudi judaizem zelo raznoroden. Jaz govorim z mnogimi rabini. Pred dvema mesecema so me povabili, da po zoomu sodelujem z njimi v razpravi, ki je potekala v ZDA. Pripravljali so svoje pridige za prihajajoče judovske praznike, ki so ravno v tem času. Hoteli so slišati palestinskega duhovnika. Nekateri med njimi so jezni na Izrael. Pravijo, da Izrael ne predstavlja judovskih vrednot, podoba boga vojščaka pa jim ni všeč. Obstajajo tudi taki. Obstaja pa tudi rabin Lior v Jeruzalemu, ki pravi, da je Jozue knjiga, ki ji je treba slediti. Ubijte ženske in otroke, likvidirajte vse prebivalstvo Gaze, takšna je božja volja. Že leta 2014 je izdal versko navodilo vojakom naj streljajo na civiliste in, če je treba, uničijo Gazo. To sta dva ekstrema, večina pa je nekje vmes.«
Na biblijske besede, ki so v Gazi in zdaj v Libanonu postale vsakdanja vojaška praksa, evropski politiki odgovarjajo z lepimi besedami o naporih za rešitev spora s tem, da v Palestini nastaneta dve državi. Ena izraelska, ena palestinska. Ampak v resnici je jasno, da dveh držav ni mogoče več narediti. Diplomatski govor o dveh državah je alibi, da nihče zares ne posreduje.
Fadi Diab se je strinjal, da je govor o dveh državah brezpredmeten, vendar ga ne smejo opustiti. Mednarodno pravo in institucije Združenih narodov so pri Palestini vse zgrajene okoli ideje dveh držav. Na terenu pa je resničnost popolnoma drugačna.
»Zakaj vztrajamo pri dveh državah? Mi vemo, koliko naselbin je zgradil in gradi Izrael. Naselbine so zavajajoč izraz. Gradijo velika mesta z avtocestami, ki vodijo do njih. Lahko nam rečete, da smo neumni, ker še vedno govorimo o dveh državah. Če mi danes rečemo, da smo obupali nad dvema državama, bo Netanjahu rekel, da hočemo uničiti državo Izrael. In mednarodna skupnost mu bo verjela. Ne bodo se vprašali, kakšna je resničnost na terenu. Edina karta, ki jo imamo v rokah, je mednarodno pravo in resolucije varnostnega sveta Združenih narodov. Vse temeljijo na ideji dveh držav. Mi vemo, da to nima nič opraviti s tem, kar Izrael počne na našem ozemlju. Vendar se ne bomo odpovedali rešitvi dveh držav.«
Izraelski parlament knesset je skoraj enoglasno glasoval proti rešitvi dveh držav. Tudi mednarodna skupnost bo prej ali slej ugotovila, da dve državi nista več izvedljiva opcija. Politiki in diplomati bodo začeli iskati alternativne rešitve.
»Mi tega procesa ne bomo začeli,« je rekel Diab. »Evropski politiki morajo govoriti o dveh državah, ker bi drugače morali govoriti o apartheidu. Oni pa se bojijo govoriti o apartheidu. To bi Izrael razjezilo. Zaradi tega tudi molčijo o eni državi enakopravnih ljudi. Izraelci bi pobesneli. Evropejci pa nočejo jeziti Izraela. Zato raje govorijo o dveh državah. Palestinci to radi slišijo, Izraelcem je vseeno, Evropejci pa so si lahko všeč. Ni jim treba sprožiti nobene akcije, ki bi zares pripeljala do dveh držav. Dobro se počutijo, če o tem govorijo.«
Pogovor se je sklenil, ker so morali naprej po svojih poteh po evropskih prestolnicah. V Sveti deželi res ni nobenih meja pri tem, kaj lahko doleti njene prebivalce. Delegacija, v kateri so predstavniki cerkva, verskih institucij in predstavnikov palestinske države, evropskim politikom razlaga, da tam obstaja resnični svet, ki ga z njihovo pomočjo cefrajo na kose. Odgovori, ki jih slišijo, z resničnim svetom nimajo nobene zveze. Temeljijo na fikcijah in izmišljotinah.
