V svojem svežem romanu se Partljič posveča usodi mogočne vinogradniške družine, ki je na koncu tridesetih let 20. stoletja živela v zaselku Pesniški Dvor ob reki Pesnici. Bralcu skozi družinsko dinamiko svojih junakov prikaže vojno, taborišča in stisko, ki je sledila, ko je začel bojni dim na evropskih tleh končno le pojenjati. Danes 84-letnemu Partljiču je bilo pet let, ko se je morilski stroj druge svetovne vojne uradno ustavil, pri čemer opaža, da je današnji čas v svojem vzdušju tej vojni nevarno podoben.

Vsem grozotam navkljub, zlasti tistim, katerih žrtve so otroci, Tone Partljič, mojster peresa, v sebi tenkočutno bistri svojega duha. Uspešen dramatik in gledališčnik je na svojo veliko žalost karierno pot začel kot podeželski učitelj. A njega je venomer gnalo v ustvarjanje, v režiranje amaterskih predstav, ki so mu odprle pot v profesionalna gledališča. Preizkusil se je kot gledališki dramaturg, umetniški vodja gledališča, gledališki režiser, predsednik Bralne značke in Društva slovenskih pisateljev. Nekaj časa je kot poslanec deloval v državnem zboru, čeprav se nima za politika. V prvi vrsti je pripovedovalec zgodb. Znameniti Mariborčan je avtor okoli petdesetih gledaliških iger, romanov, zgodb, mladinskih knjig, radijskih iger in televizijskih ter filmskih scenarijev. Za svoja dela je prejel celo vrsto nagrad, leta 2016 tudi Prešernovo za življenjsko delo.

Tega rajši ne omenjam. Moji revni starši so rekli: »Pa kdo si ti, ki bi bil rad še nekaj več kot učitelj?« Za te kraje je tako veljajo – župnik ali učitelj. Mislim, da sem se med otroki odlično počutil. Ko sem šel leta 1971 iz učiteljskega poklica v gledališče, so mi starši otrok naredili prisrčno slovo in se mi zahvaljevali. Žena je bila do pokoja profesorica geografije, pa mi je marsikaj nasprotnega že znala povedati. V mojem času starši še niso prihajali z advokati v šolo, prav tako sta bila eden ali dva odlična v razredu, zdaj jih je odličnih polovica. Pa Slovenija ni za polovico bolj odlična dežela kot nekoč. Danes se spoštujejo čisto drugi poklici, ne pa učiteljski. Tudi plačujejo.

Spominjam se osnovne šole v Ribnici, kjer so imeli nadvse visok kulturni nivo, takšnega nisem srečal na nobeni drugi šoli. Bili so tudi zelo izobražen kader. Zlasti ravnatelj Franc Eržen. Pred vojno je v Ribnico za župnika prišel Jože Lampret, ki ga lahko vidite v knjigah o štirinajsti diviziji in Kajuhu, kako skupaj nosita ranjenca na pohodu. Bil je krščanski socialist in prijatelj s Kocbekom. Ko je bil pred vojno dve leti v Ribnici, je za Kocbekovo revijo Dejanje napisal razpravo v dveh nadaljevanjih Psihična in materialna podoba fare v Ribnici na Pohorju. Najbrž je mislil psihološka. Piše, kako mu srce zaigra, ko gre v nedeljo v cerkvi sv. Jerneja na prižnico in zagleda polno cerkev. V sprednjih klopeh, ki so tako rekoč njihova tradicionalna last, sedijo prave pohorske družine, ki imajo korenine že več sto let. Župnik je izrazil prepričanje, da so prav ti kmetje zaslužni, da je desni del Drave slovenski, medtem ko je bil levi zelo nemškutarski. »Ko gledam te družine, sem ponosen, da sem župnik,« pravi.

V drugi polovici cerkve pa je videl, da klečijo dekle s svojimi pankrti, njihovi očetje pa so ravno ti, ki sedijo spredaj s svojo družino. Ker je bil krščanski socialist, je župnik mislil, da se bo moralo tu kaj narediti, ker so ti otroci socialno maltretirani in zapostavljeni. Že to, da je bil potem krščanski župnik v štirinajsti diviziji, je bil štos, pa tudi v Ribnici je režiral napredno delavsko igro Rdeče rože J. Moškriča.

»Kulaka so mi igrali v dvajsetih gledališčih Jugoslavije. Če bi živel v veliki deželi, kjer upoštevajo avtorske pravice, bi lahko od tega živel, a pri nas ni bilo tako.«​ Fotografija: Luka Cjuha

Ko smo bili v parlamentu – danes sem prebral, da so to uredili, pa sem mislil, da je že davno – smo si nekateri na levici prizadevali, da nobeni ženski, ki ne more zanositi, za zdravstveno pomoč pri oploditvi ni treba plačati, ampak je desnica (čeprav so malo težavni in malo bolj pametni na obeh straneh, saj se svet ne loči predvsem na levi-desni) vedno glasovala proti. »Če ne more pokazati moža ali vsaj očeta, potem nima pravice do tega popusta,« so rekli. Takrat sem govoril, da v ustavi piše, da smo enakopravni ne glede na spol, vero, raso, nikjer pa ne piše, da bi imel kdo več pravic glede na zakonski stan. Opozoril sem tudi, da je celo župnik Lampret pred vojno v Dejanju pisal o tem, o solidarnosti z nezakonskimi materami. Pa jih ni zanimalo, predvsem krščanskih poslancev ne.

Takrat je nekdo v parlamentu trdil, da to poseganje v žensko telo, hormoni in tako dalje, ni naravno. »Naj se otroci rodijo od boga. To pa so že neki umetni vložki, umetne injekcije in umetni hormoni,« se je razburjal. To je bil starejši človek. Imel je srčni spodbujevalnik, umetni kolk in zobno protezo. Rekel sem: »Glejte, kaj vse imate vi, kar ni naravno, pa zdaj živite. Njej, ko bi ji morali spodaj nekaj narediti, pa je to že proti božji naturi.« Zdaj sem prebral, da je to urejeno. Pa je tudi dolgo trajalo.

Ko sem učil v Sladkem Vrhu, sem začel režirati ljubiteljske igre, tudi Sartra recimo. Moj kolega na tej šoli Peter Ternovšek je bil moj igralec. Bil je majhen, droben in je pozneje dobil tudi Borštnikov prstan. Jaz sem tam režiral in prvikrat videl, da temu ljubiteljskemu igralcu, ki je še manjši kot jaz (na odru je namreč zrasel), ne znam več kaj pametnega in novega svetovati ali povedati. Bil je tako talentiran. Direktor mariborskega gledališča Branko Gombač je prišel gledat najprej njega in ga takoj vzel v gledališče. Brez avdicije, brez vsega, tako je bil dober. Mene so mu predlagali v Ljubljani in tako sem bil najprej v Mariboru 17 let dramaturg. V gledališču sem bil zelo srečen. To so bila moja študijska leta, četudi sem se vpisal na AGRFT, ki pa takrat ni imel možnosti izrednega študija. Gombač mi je z delom odpiral čudeže gledališča.

Pozneje je bil Bojan Štih tisti, ki me je zelo spodbujal in mi dal največ samozavesti. Rekel je: »Partljič, veste, jaz sem najboljši direktor gledališča. Jaz delam samo z najboljšimi. Če vas ne bom slišal govoriti 'jaz sem najboljši dramaturg', si bom drugega izbral. Nehajte jamrati, da nimate formalne izobrazbe!« Nekako mi je dal, česar prej absolutno nisem imel. Ker sem tudi prihajal od revnih, vedno podrejenih staršev in bil podeželski učitelj, sem imel polno kompleksov manjvrednosti.

Potem sem spoznal Dina Radojevića, odličnega režiserja, ki je bil član tako imenovanega zagrebškega režiserskega kartela, podobno kot so pred tem v Franciji imeli štirje režiserji kartel. Nekaj je delal v Mariboru, jaz pa sem že tisto Ščuko napisal, zato smo gostovali v Ormožu. Bil sem dežuren in sem se peljal na gostovanje, pa me je Radojević prosil, da bi šel z mano gledat, kako je to videti. Vaje ni mogel imeti, ker so bili igralci v Ormožu. In sva se peljala tja, ko mi je na eni vaški cesti rekel: »Tu zavijte.« Na obeh straneh so bila koruzna polja, sem že mislil, kaj je zdaj to. Pa je ukazal, naj ustavim, in nadaljeval: »Z vami grem samo zato, da vam povem to: vidim vas, kako me gledate, kot da sem ne vem kaj (bil je eden najboljših jugoslovanskih režiserjev). Pa tudi te vaše igralce, ki so dobri in šolani, gledate tako. Vi pa venomer rečete, da niste šolani v umetnosti. Če vas bom gledal tako nesamozavestnega in preplašenega, misleč, da nič ne znate, ne bom več dober z vami. Meni ne more biti nekdo dramaturg, če je cel preplašen. Napisali ste Ščuke pa ni. Vam jaz povem, kako bi bil srečen v Ljubljani Bojan Štih, če bi napisal eno tako komedijo. Kaj bi naredil najin skupni prijatelj Lojze Filipič, ki vas je predlagal v Mariboru.« Nočem se hvaliti, a tako sem se gradil. Morda pred vami delujem napihnjen, ko vam to pripovedujem, ampak nekako so mi pomagali, da sem si potem upal iti celo v Dramo za umetniškega vodjo.

Toda igralci so bili takrat v Drami res drugačni: Rac, Ivo Ban, Dare Valič, Polde Bibič, Danilo Benedičič … To je, kot da hodijo jeleni z mogočnimi rogovi. Ko se eden obrne v glavni vlogi, že zadene vse druge. Mene je pa tako skrbelo, da ne bi bil dovolj dober vodja, da bi se komu zameril, da lahko pride do krize. In deset let nisem nič več napisal. Tam sem živel še samo za gledališče. Igralci so po svoje krasni ljudje, a tudi zelo egocentrični, občutljivi in tudi samoljubni. No, saj sicer ne morejo stopiti na oder …

Absolutno. Kulaka so mi igrali v dvajsetih gledališčih Jugoslavije. Če bi živel v veliki deželi, kjer upoštevajo avtorske pravice, bi lahko od tega živel, a pri nas ni bilo tako. Prilezel sem iz Slovenskih goric do ljubljanskih gledališč, najvišje v hierarhiji, kjer sem bil v MGL in Drami pet let umetniški vodja, nato pa sem se za prvomajske praznike, ko sem v nekem ribniku lovil ribe, odločil, da bom dal odpoved.

Takrat bi moral Štefko Drolc in Majdo Potokar kmalu obvestiti, da morata v pokoj. Polde Bibič, ki je bil direktor Drame pred tem, je moral Ivanki Mežan reči, naj gre v pokoj. Pa si ji nekako ni upal. Namesto tega ji je napisal listek. Ker je že izpolnila pogoje, zanjo namreč gledališče ni več dobilo denarja za plačo. Napisal ji je: Ivanka, ne pridi jutri več na vajo. Si upokojena. Ona je bila seveda skrajno ranjena. Po svoje tudi Polde. Z njo sva še zdaj velika prijatelja, včasih se pokličeva, a je že zelo uboga. Mimogrede, a si lahko mislite, da imamo igralko, ki je leta že 1943 igrala v partizanskem gledališču? In ona se je takrat jokala. Saj potem sta uredila. Zato sem si mislil, kako bom jaz, ki sem prišel iz nekega Sladkega Vrha, rekel eni ikoni Štefki Drolc, naj se upokoji? Odločil sem se, da tega ne bom naredil, da je boljše, da grem, ker bom ostal zapisan kot smrkavec iz Štajerske, ki si je drznil kaj takega. Četudi je Štefka po upokojitvi še dolgo igrala, jaz pa sem odšel iz gledališča leta 1990, po tem letu pa se je seveda tudi vse spremenilo. Potem sem bil izvoljen in sem bil poslanec v prvem zares slovenskem parlamentu. Nimam rad, če mi pravijo, da sem bil politik, saj v Drnovškovi LDS in tudi sicer nisem imel nobene politične funkcije. Štejem, da sem opravljal poklic poslanca.

Veste, jaz hodim poleti na morje lovit ribe. Včasih grem zvečer, ker kalamari in redke ribe prijemljejo ponoči, in se peljem s čolnom okoli otoka Ilovik, za katerega se mi zdi, da ima 15 kilometrov obsega in pozimi okoli 50 ljudi na njem. Tam nekje zadaj sedim na čolnu, okoli pa nobene svetlobe. Samo milijarda zvezd in popolna tišina. Kje morda skoči kakšna riba. Včasih se zgodi, da pridejo delfini in napravijo pokol. Ko to poslušam, me je včasih tudi strah. Potem se nekje v avgustu zapelje meteorit, jaz pa si mislim: Vidiš, Tona, to si na tem velikem svetu. Nič. No, mogoče si kot ta trenutek, ko ena zvezda zažari, pa je več ni. To smo ljudje, nekateri pa se obnašajo, kot da so večni, in mučijo sebe, svoje ljudi in ves svet. Nekako se mi zdi, da v teh trenutkih dobim dimenzijo do sebe. Spoznam, da nisem ravno pomemben, predvsem pa sem minljiv. Da samo za en blisk meteorita gostujem na Zemlji. Da ni tako pomemben čas, v katerem živim. Da pa bi samega sebe prepričeval, da sem vplival na to, da se je v Sloveniji kaj spremenilo na boljše, bi pa res moral biti eno tele.

Zelo! Nekateri poslanci prvega državnega zbora se dobivajo enkrat na leto in vedno mi govorijo: »Tona, moraš priti. Mi smo naredili državo!« Sam sem se res na skrivaj vozil v Ljubljano med dvotedensko vojno po stranskih poteh in nazaj, v nobeni nevarnosti nisem bil; nekateri pa so res izgubili tudi življenje. Zdaj imamo neke vrste prvoborce, ki se malo trkajo po prsih kot nekoč spomeničarji, ki mislijo, da so samo oni vse naredili. So veliko, ampak takrat je vstal ves slovenski narod in tudi nekateri Neslovenci. Sem ponosen na TO in tedanjo milico. Ne boste verjeli, kako me je prizadelo in jezilo, ko smo sprejeli v parlamentu tisti zakon o izbrisanih. To je bila objestnost zmagovalcev. Tudi grozna JLA se je nazadnje sama odločila za umik, nismo jih mi gnali do Morave … Mene je življenje nekako prizemljilo.

Nekaterim se zdim čuden, ko pravim, kako doživljam svoj ljubi Maribor. Več kot 95 odstotkov ljudi, ki so ga oblikovali, leži v zemlji na Pobrežju. Jaz se jim bom kmalu pridružil in prišli bodo novi. John Donne je napisal: Ne hodi spraševat, komu zvoni. Zmeraj zvoni tebi. Ker si del človeštva. S smrtjo vsakega človeka je tudi mene manj. In tako se mi zdi, da sem jaz samo nepomemben atom. Znotraj mojega časa je seveda važno, ali sem časten ali nečasten, ali sem kaj naredil ali ne. Ali nisem kaj pokvaril in ali bomo predali Maribor vsaj tak, kot je bil; čas, razvoj, dogodki pa ga bodo oblikovali naprej. Jaz prav naključno zdaj gostujem v njem.

Zdaj, ko sem že malo otročji in star, ko že imam lepo vnukinjo Urško, ki je igralka v Gorici, hčer igralko Mojco, ki igra največ v Kopru, Mladinskem gledališču in včasih v filmu, ko sem že dobil Prešernovo nagrado – čeprav vse te nagrade, saj si malo nečimrn tisti dan, dva, a potem to ni nič – vidim svet drugače. Manj zaletavo. Zame je zdaj najhuje, ko vidim zrušena mesta v Gazi in Ukrajini, ko vidim otročka, okoli katerega vse gori ali se je vse na ulici zrušilo, kako joče in kliče mama in lačen … Takrat me zaskrbi. Spomnim se svojega očeta, ki mi je rekel: »Tonček, veš, leta 1935, še bolj pa 1938, ko je prišel Hitler v Avstrijo in je že začenjal zasedati po Evropi ozemlja, nas je pa začelo biti strah.« Zdaj čutim, da imamo tudi danes zelo resno klimo, precej podobno tisti pred drugo vojno. In da so največje žrtve vojn ravno otroci, ki bi morali v zavetju družine začeti rasti in odraščati, se učiti za življenje, začeti ljubiti, pa so pobiti ali prizadeti za vse življenje.

Absolutno. Imamo že dve vojni. Takrat v tridesetih je bila vojna najprej v daljni Etiopiji, pa je vseeno prišla tudi v Evropo in potem cel svet. In takrat svet ni bil tako globalen. Ne bi mogel reči, da nisem zaskrbljen. V času socializma in humanizma smo iskreno mislili, da lahko napredna in humana gledališka igra spremeni svet, pa se kljub tej veri koljejo naprej. V vsakem človeku je nekaj zlega in morda več dobrega. A ko kak narod, kak del sveta zastrupi kolektivno ali nacionalistično zlo, je tu pekel.

Kljub temu imam eno dobro lastnost, najbrž prirojeno. O vsakem vnaprej mislim najboljše. Če gre noseča ženska po cesti, rečem: »Gospa, počakajte malo. Kako ste lepi!« Pa zelo rade to slišijo. Ko pa katera pelje otročka, rečem: »Počakajte malo, koliko je star? Tri mesece? Joj, kako je lep!« Bog ve, kakšen fejst človek bo iz njega, si mislim v glavi. No, zdaj, ko povsod vidimo pedofilijo, sem malo bolj previden. Rajši nikogar več ne pobožam. Ampak dokler me kdo zelo ne razočara, mislim, da je dober človek. Ne pretvarjam se. To imam v sebi.

Seveda. Jaz sem tudi zvit. Dvajset let sem se moral poklicno ukvarjati z dramami. Spoznal sem, da ima kralj Lear ob sebi norca, ki je veliko bolj pameten, in ker je dvorni norček, lahko reče petkrat več kot »pametni«. To je bila moja prednost v parlamentu. Lahko sem rekel več kot drugi. Drnovšek, ki sem ga zelo spoštoval, je včasih vseeno slišal kako pikro na svoj račun, ker so mnogi trdili, da ravno svoje strankarske ljudi bolj zanemarja kot druge, pa so mi kolegi rekli: Ti reci … Ko je vprašal, kdo je to rekel, so rekli Partljič. Aja, Partljič šaljivec. Pa je bilo mogoče res, mogoče ni rad slišal, a slišal je pa vseeno. Ker slovim kot humorist, sem imel delček več svobode kot drugi. Ko je bil že precej bolan, me je neko popoldne poklical v svoj brlog in sem bil nekaj ur pri njem. Nič posebnega nisva govorila, potem me je spremil skozi gozdiček do avta in mi rekel, hvala, hvala ti … Nisem razumel, zakaj … Mogoče se je hotel malo razvedriti.

»Nimam rad, če mi pravijo, da sem bil politik, saj v Drnovškovi LDS in tudi sicer nisem imel nobene politične funkcije. Štejem, da sem opravljal poklic poslanca.« ​Fotografija: Luka Cjuha

Obstajajo knjige o dvornih norcih, iz katerih sem se učil. Ker pa niso več v modi, sem si v Mojem ateju izmislil Tinčka, malega, še neukega, ki lahko vpraša, česar drugi ne smejo, in nihče mu ne zameri.

Mislim, da je tako in tako popolna norost, da Slovenci tako radi obsojamo toliko ljudi za nazaj! Na primer prejšnje sisteme in njihove protagoniste. Na to gledamo z današnjimi očmi, a v resnici ne vemo, kakšni ljudje so bili ljudje v preteklosti … Zato so bile moje komedije priljubljene, ker tudi negativnih oseb nisem očrnil, da bi publika rekla: »Prekleti pes!« Vsakega sem hotel razumeti. Kot avtor komedije nimam moralne pravice obsojati. Pisatelji moramo raziskovati, poskusiti razumeti, ne kar obsojati.

Obupan sem nad slovenskim nivojem nadaljevank in tudi kulture na nacionalni televiziji. Skrajno. Kaj pa vidim? Reklame za reklamo, zvečine butaste, z nekimi kriki in poplesavanjem. Vidim prodajanje najrazličnejših zdravil, ki nam menda podaljšujejo življenje. Imamo talente in odlične kuharje, ki tekmujejo v strašnih kuharskih dramah, zdaj vidim, da v kuhanju tekmujejo že otroci. Vidim verbalne spopade, imamo že tarče, mogoče bomo dobili še kaj za streljati. Nacionalna televizija naj bi bila dolžna, da slovensko ljudstvo kulturno dviga. Kako dramske ali komedijske nadaljevanke pa imamo? Kdo jih piše, kdo se v njih pači, kakšen jezik govorijo na nacionalki? V nadaljevankah nastopajo v glavnem amaterji, najboljši profesionalni igralci pa sploh ne. Nekaj se trudijo s kriminalkami v nadaljevanjih.

Vem, ker so me pred leti povabili (ne na nacionalko, ampak na Pop TV), ali bi poskusil napisati kakšno serijo. Navodila so bila takšna: »Napiši komedijo o kavomatu. Pavza za malico je. Pridejo iz pisarn, pijejo in se nekaj pogovarjajo. Ne sme jih biti več kot šest, ne sme biti druge scene kot kavomat. Biti morajo v delovnih oblekah, drugače to toliko stane, da sploh ne bi mogli posneti. Naredi dvanajst epizod. Teme se vsakokrat sproti spomni, nekaj bodo zimprovizirali igralci. Samo da bomo štancali …« Najprej je bil neki režiser, potem so bili tehniki sami nadomestni režiserji. Takoj sem odstopil. A lahko tako nastane Matiček? A je tako nastal Revizor? A je tako nastal Molièrov Tartuffe? Pa Cankarjev Za narodov blagor?

Zaradi pomanjkanja denarja za televizijo in kulturo in mogoče zaslužkarstva se vprašam, kaj izvirnega naj gledam na nacionalni televiziji. Pač uvožene serije, recimo z BBC! Kaj znajo oni narediti iz svoje literarne klasike! Pri nas kostumsko resne dramatizacije nismo gledali od Cvetja v jeseni …

Saj pravzaprav nimamo komedije. Naštejte mi nekaj komediografov. Pač, Vinko Möderndorfer se še trudi, pa ga redko najdemo na repertoarju uradnih gledališč, pač pa med amaterji. Tudi moje komedije so kar naprej na amaterskih odrih. Gledališča jih seveda ne bodo ponovila … Če pa imamo v parlamentu in celo v vladi ali okoli nje večkrat komedijske šeme, je to žalostno in ne komično … Koga naj inspirirajo sovražni nastopi, kjer ves čas gonijo iste zmerljivke? Tam imamo satirični cirkus, ne komedije. Seveda upam, da se bo kak komediograf še tudi rodil. V komediji je lahko precej dinamita. A danes se v gledališčih več pleše, kriči, nerazločno govori, bruha, zmaguje tako imenovano neliterarno gledališče, tako da je besedilo skoraj nekaj odvečnega in motečega, zvečine delajo z njim kot svinja z mehom in je skoraj nekaj nazadnjaškega …

Ampak Antigona in tudi Lizistrata, Hamlet in Mnogo hrupa za nič, Tartuffe in Učene ženske, Revizor, Za narodov blagor so preživeli stoletja, ker so se gledališke fascinacije prenašale skozi literaturo, natisnjena besedila, v knjigah … Brecht, ki je bil vseskozi teatrski človek, je najbrž mislil tudi na natisnjene komedije, ko je rekel: Knjiga je orožje, vzemite jo v roke.