Japonci, ki se jih lahko spomnimo po tem, da so zaradi smoga maske nosili desetletja pred nami in bili zato nemalokrat tarče posmeha, so v obvladovanju virusa med najbolj uspešnimi na svetu. Pri 126 milijonih prebivalcev imajo skupno 810.000 primerov okuženih in slabih 15.000 umrlih. Obenem japonski živelj ne kaže vneme za cepljenje. Precepljeno je vsega 15 odstotkov prebivalstva. Razlogov je več.
Postopek odobritve cepiva je na Japonskem dolgotrajen in do zdaj ga je prestal samo Pfizer. Cepijo lahko samo medicinske sestre in zdravniki, kar naj bi bilo logistična ovira, omenja se tudi pregovorna japonska previdnost, ko gre za cepiva. Izhajala naj bi iz dogajanj v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so imeli na Japonskem cepilno afero s kombiniranim cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Čeravno povezava med cepivom in aseptičnim meningitisom, ki se je pojavil pri cepljenih otrocih, ni bila povsem dokazana, je tokijsko sodišče leta 1992 razsodilo, da je za sleherni stranski učinek cepiv odgovorna država. Mimogrede: Japonci razvijajo tudi svoja cepiva, vendar po svojem dolgotrajnem postopku, dogajanja okoli olimpijskih iger pa se vsekakor zdijo reklama za njihove izdelke, ko se bodo pojavili.
Japonci se glede epidemije kolektivno najbolj zanašajo na discipliniranost, medosebno fizično distanco in dejstvo, da so otok, kar je nedavno za MMC poudarila tudi Ana Polak Petrič, slovenska veleposlanica v Tokiu: »Treba se je zavedati, da je Japonska otok, da je bila stoletja povsem zaprta in da so ljudje navajeni izolacije.« Da, otočan si med epidemijo razumljivo ne želi prišlekov. Da živi na otoku, je vendarle njegova komparativna prednost.
V tem duhu Japonci niso vneti za olimpijske prišleke s kontinenta. Čeravno cepljene in testirane. Raziskave javnega mnenja kažejo, da je 60 do 80 odstotkov prebivalstva igram nenaklonjeno oziroma se zavzema za to, da bi bile še drugič preložene ali celo odpovedane. Ko je to zaznal predsednik vlade Jošihide Suga, je izjavil, da igram ne daje prednosti pred preostalimi problemi. Najprej so se odločili, da ne bo obiskovalcev iz tujine. Ko pa so v 14-milijonskem mestu v začetku julija začeli beležiti 900 novih primerov okužb na dan, je padla odločitev o popolnih mehurčkih. »Prednostna naloga je zaščititi življenja in zdravje Japoncev. Najprej moramo preprečiti širitev virusa,« je sporočil predsednik. Oktobra bodo na Japonskem volitve. Suga je tudi predsednik japonskih liberalnih demokratov, ki so z enim enoletnim in enim triletnim premorom na oblasti vse od leta 1955. Veljalo je prisluhniti so-otočanom.
Odločitev Tokia pomeni vračilo 5,4 milijona kupljenih vstopnic, pri čemer se jih je milijon kupilo zunaj Japonske, 4,4 milijona pa na Japonskem. Prihodek od vstopnic bi bil slabih 700 milijonov evrov, kar se zdi malenkost v primerjavi z 22 milijardami evrov, kolikor bodo igre stale in bodo kot take najdražje v zgodovini. Tudi od tistih v Sočiju. Prihodek od vstopnic je torej še najmanj pomembna posledica odpovedi obiskovalcem. Druge posledice so širšega pomena in lahko učinkujejo družno.
Potem ko so jih leta 2011 doleteli potres, cunami in posledično še težave v jedrski centrali v Fukušimi, so z igrami 2020 oziroma 2021 Japonci nameravali ponoviti učinek iger leta 1964 v Tokiu. Te so takrat pomenile ponovno afirmacijo Japonske, potem ko je v drugi svetovni vojni doživela poraz, japonska družba pa degradacijo. Šlo je za prve igre, ki se jih je prenašalo preko satelita, prizori Tokia in Japonske pa so svet navdušili. In svet je nad Japonsko še vedno navdušen. Lani je država gostila 31,9 milijona tujih obiskovalcev, ki so zapravili skoraj 36 milijard evrov. Do leta 2030 bi radi številko dvignili do 60 milijonov obiskovalcev.
A vprašljivo je, ali bodo igre 2021 za Japonsko zmogle učinkovati tako afirmativno, kot so tiste leta 1964. V vsakem primeru bo širjenje slovesa dežele prikrajšano za prenašalce ustnega izročila z drugih koncev sveta. Za neposredne vtise tujcev. Osnoven vtis, ki ga je tujec te čase deležen s strani Japonske, je, da tam ni zaželen. In da bi Japonci najraje videli, da se igre ne bi zgodile. Da bi se jih odpovedalo.
Do zdaj so bile odpovedane štiri olimpijske igre, in sicer poletne leta 1916 v Berlinu, zaradi prve svetovne vojne, ter poletne v Tokiu leta 1940, ker je Japonska leta 1938 napadla Kitajsko, obenem so odpadle zimske igre v Sapporu. Zaradi druge svetovne vojne so odpadle še poletne igre leta 1944 v Londonu in zimske v Cortini d'Ampezzo.
Zakaj Japonci torej iger niso odpovedali? Podobno kot so se leta 1976 prebivalci in politični voditelji ameriškega mesta Denver družno odločili, da zimskih iger ne bodo organizirali, čeprav so bili takrat prvi izbrani za to. Razlog so bili stroški in skrb za naravo. A tiste igre so se na koncu vendarle zgodile, in sicer v Innsbrucku. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je imel čas najti nadomestnega prireditelja. V primeru Tokia bi bila odpoved težje izvedljiva.
Po pogodbi iz leta 2017 z MOK se igre lahko odpovejo samo, če je ogrožena varnost udeležencev. In to se lahko zgodi samo ob obojestranskem soglasju, torej soglasju tako mesta gostitelja kot MOK. Slednjemu pa odpoved ni v interesu, saj so njegov glavni prihodek televizijske pravice, ki predstavljajo 70 odstotkov, in sponzorska sredstva, ki predstavljajo 18 odstotkov denarja, ki ga MOK nabere.
Če bi bile igre odpovedane, bi bil to tudi udarec za zavarovalnice. Vsi, vključno z MOK, ki za igre sicer prispeva dobrih 800 milijonov evrov, imajo svoje investicije zavarovane, zavarovalnine bi skupaj navrgle tri milijarde evrov. Pri Discoveryu, kjer so za televizijske pravice plačali 1,3 milijarde evrov, so v minulih dneh tako povedali, da v primeru odpovedi iger ne bi bili v minusu, saj imajo investicijo zavarovano.
A to, da bodo tokijske igre bolj televizijske kot katerekoli druge prej, televizijcev sploh ne navdušuje. Nasprotno. Negotovi so. Olimpijske igre so največji medijski dogodek na svetu, ki mu tako ali drugače sledi štiri milijarde Zemljanov, kar je več kot polovica vseh ljudi na tem planetu. Praviloma se dogajajo sredi poletja, ko je konkurenca drugih dogodkov najmanjša. Obenem so neke vrste pravljica. Dogodek, ki vsaka štiri leta poudari deklarirane civilizacijske vrednote, kot so mir, sodelovanje, veselje do življenja in podobno. »Od Coubertina naprej se poudarja, da so olimpijske igre druženje na športnem namesto na bojnem polju. Olimpijske igre imajo v sebi klic mirovništva in mednarodnosti, udeležijo se jih ljudje z vsega sveta in ustvarijo vtis srečne družine,« pojasnjuje dr. Tomaž Pavlin, predstojnik katedre za družboslovne in humanistične vede v športu na Fakulteti za šport.
In televizijci so negotovi predvsem glede tega, ali bo igram uspelo uprizoriti srečnost brez pomoči dejansko srečnih gledalcev na prizorišču. Glede tega vlada svetovna skepsa. Dosedanje pandemične izkušnje televizij namreč niso dobre. Igranje tekme lige prvakov pred praznimi tribunami ali celo na pomožnem igrišču, kar je v minuli sezoni počel Real Madrid, je v očeh gledalca tekme približalo nižjeligaškim predstavam. Tekma Reala na pomožnem igrišču ni bila videti bistveno drugače kot tekme Tabora na igrišču v Sežani. Ljudje – stotisočglava množica, ki zapolni betonske tribune – so tisti, ki naredijo razliko. Ne igra in poteze športnikov na igrišču ampak oni na tribuni so dokaz, da se spodaj dogaja nekaj vrhunskega. In z njimi, gledalci na prizorišču, se gledalec, ki je doma, identificira. Obenem pogled na prazne tribune govori, da nekaj ni v redu, nadomestne koreografije pa do zdaj tudi še niso pokazale izrazite prepričljivosti.
Gledanost športnih prenosov v času pandemije je izrazito upadla, čeprav so bili ljudje doma. Ali prav zato. Izolacije so tudi spremenile urnike. V normalnih razmerah so se ljudje domov vrnili popoldan in si tekmo privoščili kot nagrado za celodnevno delo. Ko je to odpadlo, je začelo izostajati tudi samo nagrajevanje. Dogodki, kot sta bila finale lige NBA ali finale lige NHL, so imeli po ameriških podatkih pol manj gledalcev, kot so jih imeli prej. Enako beležijo drugod po svetu. Kot da se športu dogaja nekaj najbolj neugodnega: ljudje ugotavljajo, da se da živeti tudi brez gledanja športnih prenosov.
Olimpijske igre, ki združujejo največje število športov, med katerimi je veliko manj televizičnih in atraktivnih, so glede tega še bolj občutljive. Upad števila TV-gledalcev se je zaznal že pri prejšnjih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. V primerjavi z Londonom so pritegnile devet odstotkov manj TV-gledalstva, zgodil pa se je porast streaminga, ki se mu še večjo uveljavitev pripisuje letos.
Analize govorijo, da pri gledanju športnih prenosov nastaja generacijska luknja. Da generacijo tako imenovanih milenijcev, rojenih med letoma 1981 in 1996, športni prenosi sicer še zanimajo, tako kot velja za generacije pred njimi, generacije Z, rojene med letoma 1997 in 2012, pa niti ne več. Da te med pomembnimi športnimi tekmami raje skejtajo, čas si vzamejo kvečjemu za kak finale. Letos bržkone za finale tekme v skateboardingu, ki bo tako kot surfing, karate in baseball letos na igrah prvič. Na naslednjih olimpijskih igrah se ob breakdanceu, ki je prav tako postal olimpijska disciplina, načrtujejo tudi e-športi. Torej sedenje za tastaturo računalnika. Lov MOK-a na mladino se zdi paničen.
Jernej Pisk, filozof športa in predsednik Slovenskega društva za filozofijo športa, razmišlja takole: »Mislim, da gre za vprašanje ugodja. Šport nudi ugodje, zahteva pa tudi neki napor, medtem ko računalniške igre ne zahtevajo napora, ampak samo nudijo ugodje. Zato so med mladino priljubljene. Za olimpijske igre v Parizu se načrtuje vključitev e-športov, ker hočejo pritegniti mlade, a to je po mojem mnenju dvorezen meč oziroma mešanje jabolk in hrušk, ki bi klasičnim športom lahko škodovalo.«
Poslovno-organizacijska stran je torej negotova. Kaj pa menijo športniki? Sebastian Coe, slavni angleški tekač in predsednik Mednarodne atletske zveze, je (ali je bil) eden najbolj vnetih zagovornikov tega, da se igre zgodijo. Kot razlog navaja, da ima 70 odstotkov atletov na svetu samo eno priložnost nastopiti na olimpijskih igrah. Obenem so olimpijske igre tekmovanje, ki je za marsikatero športno panogo največje. Največja priložnost.
To velja za večino individualnih športov, kot so judo, dvigovanje uteži, gimnastika, atletika, lokostrelstvo, veslanje in še kaj. Iztok Čop, štirikratni dobitnik medalje v veslanju na olimpijskih igrah, med drugim tudi zlate v Sydneyju, pravi: »Za nekatere športnike je tekmovanje pred masami gledalcev redkejši privilegij kot za nogometaše. Za njih so olimpijske igre edinstvena priložnost. V Syndeyju je bila vzdolž celotne veslaške proge obala nabita z gledalci, da o Londonu niti ne govorim. V tem smislu bodo igre brez obiskovalcev prikrajšanje, vendar tekmovalcev, ki gredo na igre zato, da bi kaj dosegli, to ne bo motilo. Tam bodo zaradi tekmovanj, družabni del olimpijskih iger jih ne zanima. Toda spektakel bo zagotovo manjši. Ne bo utripa, ko vsi dihajo skupaj.«
Tudi Brigita Langerholc, atletinja, ki je za Slovenijo nastopila na olimpijskih igrah v Sydneyju in Pekingu, je skeptična: »Takšne igre se mi zdijo utopija. Ko sem pomislila, kaj bi sama storila v takšnih okoliščinah, sem si rekla, da na igre verjetno ne bi šla. Ves protokol in okoliščine – vse to bi bilo preveč obremenjujoče. Športniki potrebujemo rituale in rutino, zato je mogoče dvomiti o tem, da bodo na teh igrah doseženi dobri rezultati. Tudi zaradi gledalcev na tribunah. Vsaj v atletiki te gledalci nesejo.« Langerholčeva vsekakor ima tako izkušnjo. V Sydneyju je četrto mesto v teku na 800 metrov osvojila pred približno 100.000 ljudmi na stadionu. V skrajno borbenem teku, v katerem je bila po prvem krogu druga, vendar je v ciljni ravnini začela zaostajati, si je četrto mesto izborila na ciljni črti, na način, kot da bi se potegovala za prvo mesto.
Nekdanja tekačica obenem dvomi, da bi lahko na teh olimpijskih igrah (vsaj v atletiki) padali rekordi. Da bi se predrugačena procedura, omejenost življenja na sobo in tekmovališča ter vmesna testiranja lahko izrazili v rezultatih, meni tudi njen veslaški kolega Čop: »Na igre se praviloma pride 14 dni prej, da se opravi prilagoditev na okolje. Kako bo prilagajanje v novonastalih razmerah in bivanje, primerljivo z bivanjem v zaporu, vplivalo na posameznike, je vprašanje. Sam sem skeptičen. Namesto da bi športnik do tekmovalnega dne dosegel najvišjo raven motiviranosti in pripravljenosti, bi se lahko zgodilo, da bo na dan, ko bi moral biti najboljši, že vsega sit.«
Za šport v celoti se še vedno zdi, da ima višji družbeni status, kot ga je imel kdajkoli prej. Kot poudarja dr. Tomaž Pavlin, je šport tak status pridobil prav skozi razvoj olimpijskih iger. Zato se mu zdi pravilno in za šport koristno, da se igre zgodijo. Kljub epidemiji ali prav zavoljo nje. Kajti: »Kot velja za kapitalistične krize nasploh, v njih peščica ljudi obogati, drugi pa postanejo še siromašnejši, in to bi se v času pandemije lahko zgodilo tudi v športu. Da bodo smetano pobrali samo nekateri oziroma peščica športov. Nogomet si je drznil, da se izpostavi in napolni stadione na evropskem prvenstvu. Ljudje pa gledajo to, kar se ponuja. Občinstvo dogodkom zagotavlja spektakularnost, spektakularnost pa zagotavlja, da se o dogodku govori. Primer je hokej, kjer ni bilo prvenstev za nižje skupine, ampak se je igralo samo tekme skupine A. Nižji rangi niso imeli priložnosti za promocijo. Za vse, ki niso v skupini A, je to izguba. Zato je pomembno, da se tekmovanja odvijajo.«
Čeprav je v virtualni prostor možno odložiti neskončno veliko podatkov, je na drugi strani pozornost ljudi omejena. Morda se da gledati tri tekme vzporedno, četrta ali peta pa sta že problematični. Gledanost bo odločila, kateri športi se bodo gledali in bodo na sporedu, toliko bolj v razmerah, ko bo tekmovanje zgolj televizično. Zato se ponuja vtis, da bo letos ena od pomembnih olimpijskih disciplin pravzaprav tekmovanje med športi v gledanosti. Urniki tekmovanj pa niso ugodni. Ničesar se ne bo dalo videti v tako imenovanem prime time, temveč bodo prenosi pretežno v zgodnjih jutranjih urah ali dopoldan. Ampak? Če se bo v Tokiu tekmovalo brez obiskovalcev in bodo gledalci olimpijske igre res lahko spremljali zgolj na svojih televizijskih ekranih, zakaj se vendarle ne porodi ideja, da bi športniki vsaj malo zamaknili svoje tekmovalne termine? Denimo popolnočna košarka?
